Pušenje v dolini šentflorjanski

V svoji karieri sem delala zelo malo intervjujev s stand-up komiki ... ker so mi pustili neko travmo. (smeh) S Slonom in Sadežem, na primer. Seveda sta bila simpatična, vendar sta me ves čas po malem »hecala«, in moram povedati, da sta me kar malce zmedla. Boš tudi ti tak?

Ah, ne, jaz se bom obnašal normalno! (smeh) Na splošno sem precej resen v »normalnih pogojih«. Marsikoga to preseneti.

Kdaj si prvič ugotovil, da si smešen?

Zgodaj. V osnovni šoli. Nisem pa bil tisti »tipični klovn«, ki bi bil vedno smešen. Ampak to sta dve različni stvari, da si smešen na odru ali smešen za šankom s prijatelji. Prvo potrditev dobiš, ko prvič stojiš na odru in vidiš, da si smešen.

Kdaj si prvič stal na odru?

Prvič sem stal na odru 13. maja 2014.

Kako to, da si stopil na ta oder?

To je bil »open mike«, odprti mikrofon večer. Enkrat prej sem si ga ogledal in videl komike, ki meni osebno niso bili smešni ... Seveda, saj so bili na začetku, vsak od teh je malce poskusil; in sem si mislil, če lahko oni, lahko tudi jaz, mogoče bi lahko bil celo boljši. Poskusil sem, potem pa spoznal, da je to to, da to moram delati!

Je kdo od tistih, ki se ti niso zdeli smešni, postal uspešen?

Mislim, da ne. 

Torej res niso bili smešni?

Zdaj, ko sem dalj časa v tem, vidim, da je to neki normalen proces, da marsikdo poskusi. Po približno enem letu pa se že vidi, ker res ni tako preprosto. Na odru prvič spoznaš, da lahko gre tudi res slabo ... Po tem je drugače in marsikdo ugotovi, da takih pritiskov ne bo zdržal.

• Primer izginulih otrok

Kaj pomeni res slabo? Se ti je kdaj zgodilo kaj takega? Nam lahko zaupaš najhujšo izkušnjo?

Najhujša? Hm, nekoč sem imel nastop v Velenju. En frajer mi je »uletel« na oder, vzel mikrofon in želel biti smešen. Komaj smo ga spravili dol, ga posedli, in ko se je usedel, sem ga »zabil«; ves čas nastopa nisem vedel, ali bo vse skupaj eksplodiralo v pravo smer ali bo preprosto eksplodiralo, ker se bomo začeli pretepati. Takrat sem se počutil fizično ogroženega, kar je res slabo. (smeh) Drugače pa so slabi nastopi tisti, pri katerih se preprosto ne povežeš z občinstvom. A iskreno, tega je čedalje manj. Ko začenjaš, imaš več slabih nastopov.  

Delal si tudi na televiziji, sicer v zakulisju, kjer si med drugim pisal scenarije. A je ta potreben tudi za stand-up ali imate vse v glavi oziroma ste »fristajlerji«?  

»Fristajlerji« pravzaprav ne obstajajo. Imaš neko idejo, si zapišeš, potem prvič na odru dobiš neki odziv in po potrebi spremeniš, obrneš besede, skrajšaš ...  Vidiš spremembo, kako se od nastopa do nastopa ljudje odzivajo. Kak rock band poskuša v garaži in že sami vidijo, da so dobri, stand-up komik pa potrebuje odziv, ne more se nekam zapreti in delati sam pri sebi.

Kako pa potem vadiš?

Na odru.

Imaš svoje domačo občinstvo?

Ne, nikoli domačega. Nikoli ne »posiljujem« domačih s svojim delom, predvsem zaradi tega, ker niso dobro poskusno občinstvo. Vsi te gledajo kot nekoga, ki ga zelo dobro poznajo, ne kot nekoga, ki bo povedal kaj smešnega. 

Kaj lahko pričakuje nekdo, ki pride na tvoj nastop? O čem teče beseda?

V tej predstavi, ki sem jo naslovil Pušenje v dolini šentflorjanski, lahko pričakujejo moj pogled na različne tematike, od odraščanja v majhnem kraju, prehoda iz študentskih let v odraslost, izkušenj iz propadlih zvez do slovenceljstva, vse skupaj pa povezuje rdeča nit – (ne)legalizacija konoplje, zato tudi tak naslov. To je neka mešanica različnih tematik. Stopam po robu, grem lahko tudi v malce bizarne vode, ne pustim gledalca, da zaspi ... Na trnju so od začetka do konca.

Torej si ti »v prvem planu«? Se norčuješ sam iz sebe?

Zagotovo se mora vsak najprej norčevati sam iz sebe. To je zelo dobra lastnost. Če ljudje ne vidijo, da se lahko norčuješ sam iz sebe, ti potem ne oprostijo, če se iz drugih. Začetni položaj predstave je tako avtobiografski, ni pa nujno, da sem jaz ves čas »v prvem planu«. Začnem pri sebi, nadaljujem pa v drugih vodah.

Jan Kreuzer se s komedijo ukvarja od leta 2013.

M24/Marko Vavpotič

A kdaj vpletaš občinstvo ali raje ne?

Seveda vpletam. To je priložnostno. Prav tu je razlika med gledališčem in stand-up komedijo. Četrta stena – tu je ni! Z občinstvom vedno nekako sodeluješ – to ni monolog, v katerem predajaš samo svoje videnje. Če se nekaj zgodi in ti tega ne poudariš, potem si izgubil malo verodostojnosti. Običajen primer: če vidiš, da je gospe v prvi vrsti neka šala še posebej smešna, lahko hitro ugotoviš, da se je poistovetila s tem, in je dovolj, da rečeš: »Ah, gospa, vidim, da imate izkušnje s tem.« Mogoče se začneš pogovarjati z njo, kar zelo popestri šov. Drugače pa hodiš po začrtani poti; če greš na izlet, se držiš tirnic, ki si si jih zadal, in »pičiš« do konca. 

Obstaja naslednji korak po stand-up komediji ali je to to?

Mislim, da je odvisno od človeka do človeka. Meni osebno je stand-up glavni cilj.

Film? Televizija?

Mislim, da veliko ljudi gleda na stand-up kot na neko odskočno desko za kaj drugega. Stand-up je zame »glavna zadeva«. Če dobim kakšen projekt, ga z veseljem sprejmem, med drugim pišem za oddajo Jureta Godlerja, ne gre pa za to, da bi si želel delati kaj drugega. Nikoli se ne počutim bolj živega kot na odru z mikrofonom v roki, ker je to zame osebno čista oblika komedije, čista oblika nastopa. Težko bi lahko to karkoli nadomestilo. 

Kdo je med slovenskimi stand-up komiki po tvoje najboljši in s katerimi prijateljuješ?

Uh, prijateljujem skorajda z ... No, lažje bi povedal, s katerimi ne prijateljujem.

V tem času se je predstavil občinstvu po vsej Sloveniji, med drugim na festivalih Panč, Lent in Trnfest ter s svojo polurno TV-specialko znotraj oddaje Planet smeha na Planetu TV.

PR

No, povej s katerimi ne prijateljuješ ...

(smeh) Ah, ne ne ... Bom malce drugače povedal: stand-up komiki smo »comunity«, skupnost. Po domače povedano, vsi smo v istem »zosu«. Preveč jih je, da bi vse naštel. Kolegi smo. V stand-upu ni nekih zamer. Med sabo se poznamo, imamo skupne piknike.

A se kdaj zgodi, da kdo komu ukrade »foro«? Mogoče med kakšnim takim piknikom?

Ja, se je že zgodilo, nenamerno. Potem se med sabo pomenimo. So pa tudi taki, ki so načrtno kradli, a če nimaš lastnega za ponuditi, ne boš dolgo zdržal na sceni. Hitro te bodo »pogruntali« ... To je neki »obrambni mehanizem«, ki poskrbi, da se komiki, ki ne znajo pisati, kar sami izločijo. Tega je na srečo čedalje manj.

Kaj pa ženske? Ni jih veliko ...

Ženske nimate nujno take potrebe, da se dokazujete na odru na ta način. Zdi se mi, da je to bolj moška zadeva, ta primanjkljaj, ki ga zapolniš s pozornostjo na odru. Na splošno bi rekel, da je pri nas nekaj bolj »obrobnih« skupin ljudi. Vsak izmed stand-up komikov ima neko »čudno« zgodbo v ozadju. 

Tvoja je ...

Mogoče ni pomagalo, da sem pri devetih letih izgubil mamo, prisiljen sem bil hitreje odrasti. Nismo bili ravno bogati. Vse te stvari te potisnejo v svojo smer. Obstaja rek: »comedy = tragedy + time« (komedija = tragedija + čas). Vsi svoje osebne demone na ta način preganjamo na odru, kakorkoli. 

Če vas malce primerjam z rockerji: oni, preden gredo na oder, lahko spijejo veliko viskija, in če so dobri glasbeniki, kljub temu dobro igrajo. Je mogoče, da pred nastopom kaj spijete?

Mogoče je, ni pa dobra zamisel! 

Zakaj ni dobra zamisel?

Prav, eno pivo lahko, če si pijan na odru, pa težko pravilno izgovarjaš stvari, in če te občinstvo ne razume, se ti ne more smejati. Potem pa te še čas začne preganjati – to je mogoče še hujše pri travi.

Objavljeno v reviji Vklop št. 2, 10. 1. 2019.