Kakšen country? Steven Tyler v Trstu igral rock 'n' roll!
Prva samostojna plošča Stevena Tylerja, nezgrešljivega glasu (in stasa) legendarnih Aerosmith, je lani presenetila marsikoga. Namesto rock 'n' rolla ali bluesa se je na We're All Somebody from Somewhere podal v country vode. Da ni šlo zgolj za stranski projekt, je postalo jasno ob napovedi turneje, v sklopu katere je prejšnjo sredo nastopil pred skromnim, a zelo odzivnim občinstvom v Trstu.
Medtem ko njegov »brat dvojček« Joe Perry med koncertnim premorom matične zasedbe (po govoricah sodeč se Aerosmith lani niso poslavljali z odrov in se vračajo leta 2019) kot »hollywoodski vampir« veliko koncertira v družbi Alicea Cooperja in Johnnyja Deppa, je Tyler na popotovanju s spremljevalno zasedbo The Loving Mary Band. Gre manj za country glasbenike in bolj za rockerje, med katerimi so tri punce, s katerimi preigrava repertoar svojih najljubših glasbenikov (The Beatles, Fleetwood Mac, Janis Joplin), ščepec skladb s samostojne plošče in – na veselje večine obiskovalcev – precejšen nabor iz diskografije Aerosmith.
Zmanjšano prizorišče
»Seks, droge in rock 'n' roll! Nobena dobra zgodba se ne začne s kosilom solate,« je s širokim nasmeškom dejal kmalu za tem, ko je šele ob 22.20 stopil na oder. Organizatorji so pričakovali, da bo Trg Unita poln, ko je bilo jasno, da tam ne bo več kot tri tisoč ljudi, pa so se zadnji dan odločili postaviti sedeže in zmanjšali prizorišče, da ne bi zevala velika praznina. Občinstvo je sedelo le skozi simpatičen ogrevalni nastop dekliškega country dvojca The Sisterhood Band, v katerem prepeva Ruby Stewart, hčerka Roda Stewarta. Takoj, ko se je Tyler pojavil ob uvodni melodiji Sweet Emotion, pa so vsi zdivjali pred oder.
Preberite tudi: Nova generacija tehna: Kevin de Vries. Kliknite TUKAJ!
Poskočni 70-letnik
Če je kdo pričakoval polakustični koncert s peščico starih uspešnic na koncu, se je uštel – Tyler je z močnimi topovi streljal od začetka: po Sweet Emotion s Cryin', nato s priklonom Beatlom v I'm Down in Oh! Darling, združenima v eno pesem, potem pa še z groovie različico Come Together, ki so jo Aerosmith preigravali že v osemdesetih. Tyler z obvezno ruto se je zvijal, opletal z mikrofonskim stojalom, se sklanjal nad prve vrste in se večino časa pokvarjeno nasmihal. Mogoče je marca res praznoval 70 let, a tako kot Mick Jagger, s katerim ga zaradi glasbe in nabreklih ustnic primerjajo že pol stoletja, na odru deluje kot sila narave. Nekje vmes si je vzel predah in povedal, kako ga je Janis Joplin kot najstnika vrgla s tira z rjovečim glasom; njena Piece of My Heart, katere uvod je bila a cappella različica Mercedes Benz, je bila eden od vrhuncev večera. Z basistko sta si gestikulativno izmenjevala mikrofon, preden je med Livin' on the Edge objel svojega telesnega stražarja ob robu odra in tam odpel celotno drugo kitico. Nove plošče se je komaj dotaknil, ob naslovni skladbi smo slišali My Own Worst Enemy, obe pa sta zveneli bolj kot »power baladi« in manj kot country napeva.
Nad pričakovanji
Konec osrednjega dela je napovedala najzgodnejša klasika Aerosmith, Dream On, po kateri je stopil izza klavirja in ob vidno razpoloženem bendu zdivjal skozi bluesovski Train Kept A-Rollin'. Dodatek se je začel ob nezgrešljivem »hip hop ritmu« Walk This Way ter končal s prvo kitico in refrenom Whole Lotta Love, uro in petnajst minut po tistem, ko smo prvič videli njegov obris. Koncert? Nad pričakovanji. Dolžina? Nihče ni pričakoval dveinpolurne norišnice, a vseeno bi lahko postregel z nekaj skladbami več – in kakšnim country »štikelcem«.
