sara rutar Svet24.si

Zmagovalka kuharskega šova pričakuje dojenčka

amazonka-suša Svet24.si

Video: Zaradi suše Amazonke v Kolumbiji skoraj ni...

erik-brecelj, bojana-beović Necenzurirano

Kako je Erik Brecelj pri "dvoživkah" nalil ...

172A1987 Reporter.si

Padal je še zlati dež! Kdo vse iz slovenske ...

cuban doncic Ekipa

Dončić bo imel najvišjo plačo v zgodovini, ...

Klemen Bunderla Njena.si

Riba, raca, rak: Bunderla v oddaji prisoten več, ...

pogacar Ekipa

Sveti Tadej! Ko je videl, kaj je nad Pogačarjem, ...

Kolumna
Tiho mesto: Prvi dan

Tiho mesto: Prvi dan

Mitja Reichenberg, 24.06.2024 09:05:53

Delite na:

​Ko je leta 2018 prišel na velika platna prvi film z naslovom Tiho mesto (A Quiet Place), je njegov režiser John Krasinski prikazal zanimiv post-apokaliptičen film, ki je pretresel svet. Danes lahko rečemo, da je nadaljevanje Tiho mesto: Prvi dan (A Quiet Place: Day One) slaba predzgodba, ki je ne potrebujemo. Krasinski nas je namreč že popeljal tudi v drugi del te sage (Tiho mesto 2 / A Quiet Place: Part II), ko je leta 2021 s podobno igralsko zasedbo, kakor prvič, in odlično izpeljal to zgodbo tišine.


Naj spomnimo: štiričlanska družina Abbott (Emily Blunt, Millicent Simmonds, Noah Jupe) živi na samotni kmetiji v skoraj popolni tišini, saj v njihovi okolici prežijo skrivnostne pošasti, ki jih pritegne kakršen koli zvok, da lovijo in napadejo svoj plen. Člani družine so se navadili na tišino, vsa opravila opravljajo brez šuma in komunicirajo v znakovnem jeziku, dokler se nekega dne njihovemu domu ne približajo pošasti in ogrozijo njihova življenja. A kot je dejal Krasinski, se pri ustvarjanju nadaljevanja ni držal recepta grozljivk in srhljivk, v katerih se običajno nadaljuje zgodba glavnega junaka ali zlobneža, temveč se je osredotočil na svet, v katerem živijo. Svet je očitno postal za človeka nevaren kraj – in tišina očitno ni (več) dovolj.


Sedaj je na režiserski stolček sedel Michael Sarnoski in nas postavil v sam začetek tega čudnega časa. Lahko se sicer vprašamo, če resnično potrebujemo to predzgodbo in če je tako nujna za razložitev celotne že dvodelne podobe, saj nam ne ponudi ničesar, kar bi ne bilo vsaj očitno ali pa logično. Res pa je, da najverjetneje obstaja občinstvo, ki prejšnjih filmov ni videlo in bo (morda) po ogledu tega Prvega dne poseglo po nadaljevanju. Morda je še najbolj zanimiv del tega filma glasba (Alexis Grapsas), ki prinaša nekaj grško obarvanih idej, ki pa se žal kar prevečkrat potopijo v že slišane klišeje podobnih filmov. Glede na to, da je filmsko glasbo za oba prva filma naredil Marco Beltrami je razumljivo, da je imel Grapsas pred seboj velikega glasbenega mojstra.