OPERACIJA TAHITI

Včasih pozabim na vse izborjene bitke telesa, ki daje umu najbolj dragocene življenjske sokove moči in energije. To ni nobena blasfemična reklama v stilu "kako čez noč postati boljši jaz in v egocentristični podobi naše družbe službovati na najvišjih obratih?" To je le (samo)zavedanje življenjskih nesmislov, v katere se rad zapletem brez da bi pomislil na reakcijo mojega ekosistema, ki potrebuje svoj zavorni čas navzven in navznoter. Saj veste, stremljenje k skladnosti nemirne duše in precej iztrošenega telesa. Kam torej vliti gorivo, ko gorijo vse lučke za servis?! Sam se ob potovalnih dogodivščinah daleč stran od službenega hrupa nalivam z besedami Notranjega pira, ki ga je Mihi Šalehar kot lepo izbrušen rekreativni športnik nadihal v nas. Razlogov o nesmiselnosti uživanja opojnih substanc z kraljevimi mulekulami alkohola je dosti, a z nobenimi se nisem tako poistovetil kot v Mihijevi knjigi. Razumeti, še huje priznati kulturo slovenskega pitja, ki kronično zajeda črevesje rodovov za nami, je tabu par excellence. In še ena v slogu: "Nehajmo že s tem. Sej je dobr lik, sam je pač žurator." Šalehar si v svoj um nalije čisto plastenko vode, in prizna, da številna druženja preprosto izginejo, ker ni več povezovalnega elementa, ki bi prežvečene zgodbe ponavljal na repeat. Skratka, priznati si sam sebi največ, je najtežje in hkrati najbolj osvobajajoče.