SREDI PACIFIKA

Zahvaljujoč tehnološki (pre)vladi enaindvajsetega stoletja znova visoko nad oblaki tipkam v beležko mobilnika in sedim na letalu Air Tahiti, ki je namenjeno z Mooree proti famoznemu otoku Bora Bora v Francoski Polineziji. Zdaj ste se že navadili, da vse ne nastane za udobnim stolom in mizico s pogledom na lepote slovenskih očakov. Včasih je torej drugače, in včasih se zgodijo nepredstavljive reči sredi Pacifika. Ioranna, živjo ... pojdimo v morje. Svoj jubilejni deseti potop pod gladino sem ovekovečil z zrenjem v morskega psa, ki se mi je z neverjetno lahkotnostjo igrivo približal in v naslednjem trenutku mirno odplaval v neznano. Po začetni previdnosti in velikemu (straho)spoštovanju do te prečudovite živalske vrste, ki jo človek vse preveč demonizirano ponazarja kot nevarno zver morja, sem začutil harmonijo naravnega ravnovesja, kjer smo ljudje zgolj nemi opazovalci biotske raznovrstnosti in na videz zapletenih morskih procesov. Tako naj tudi ostane, da se naša preobsegajoča pest svetovne civilizacijske dominance ne bi prenaglila še na morskem dnu, kjer za zdaj ostajamo le potapljaški navdušenci, podmornice in potopljene ladje. Veliko se ukvarjam tudi s tem, kako v svoj majhen objektiv 4K kamere ujamem zanimive fotke in dobre posnetke. Namesto, da bi si še zadnjič ogledal ostanek vulkanskega špiclja Otemanu, sem se raje ukvarjal s tem, ali imam dober kader simpatične orjaške mante, ki je navigirala mimo radovednih potapljaških glav. Debilizem v čisti formi samopriznanja, a tako pač je. Nevedoč kontinuitete filmskega traku, ki se odvija pred menoj v vsem svojem sijaju pride z zapoznelim spoznanjem. No, tudi absorpcija podvodnega sveta gre sila počasi v spominsko kartico možganskega trusta, saj je toliko doživetji s katerimi obremenjujem album polinezijskih spominov. Še dobro, da sem na polovici potovalne ekspedicije, in je pred mano zagotovo še kaj, kar ostane za naslednjič.