Žiga Valetič: Brendiju malo zamerim
Nostalgični klepet s pogledom, zazrtim naprej, z avtorjem knjige 80ta Žigo Valetičem.
45-letni pisatelj, poet, avtor več dokumentarcev (o slovenskem stripu, Pavlihi, Svet edincev) in igranega filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, publicist, prevajalec, oblikovalec čez petsto knjig, ki ga zanimajo tudi komedija, glasba, literatura in ekologija, za nameček pa je še aktivni član Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, je napisal knjigo o naši glasbeni sceni 80. let, ki deluje kot dobro namazan časovni stroj.
Kam v vašem ustvarjanju sodijo 80ta, desetletje mladih? Ste zdaj postali pop-rock zvezda?
Ja, zdaj sem Goran Bare. (smeh) Včasih imam občutek, da je bilo vse, kar sem pisal do zdaj, le priprava na to, da sem iz rane mladosti potegnil tisto, kar je bila moja prva ljubezen – glasba. Ta ljubezen je trajala do 20. leta, potem pa so jo zamenjale knjige. Do takrat pa je bila prva glasba: poslušali smo jo, jo igrali, zbirali besedila, rezali in shranjevali članke najljubših izvajalcev, snemali kasete, prodajali plošče ... Glasba je takrat v kulturnem smislu pomenila več kot danes. Želel sem pokazati, kako se je pri nas vzpostavil pop-rock. To je pot od Avsenika in Ježka do Pankrtov in elektronike. Pop-rock je mlajši od naših staršev, vse se je zgodilo od 50. let naprej, v tem času pa je nastalo neverjetno število glasbenih vesolj.
Zakaj knjiga in ne (še) dokumentarec? Tega Slavko Hren še ni obdelal.
TV Slovenija je glasbo 60. in 70. let predstavila v približno 50–60 filmih, nekaj jih je bilo tudi o 80. letih, predvsem o punku in alternativi, medtem ko se še niso lotili takrat kakovostnega pop-rocka. Serija jih za zdaj ne zanima, bomo pa mogoče na njihove razpise prijavili celovečerni dokumentarec, katerega zasnova bo malo drugačna: k filmu je treba pristopiti vizualno in malo pozabiti na knjigo, ker ne moreš dati v gledljiv film 150 izvajalcev – to bi bilo le suhoparno naštevanje.
»Bolj kot česa drugega nam danes manjka vedoželjnosti in odprtosti. Za zvok, glasbo, eklektičnost sveta, za raznovrstnost vsega. Verjetno na vseh področjih, ne le v glasbi.«
Mogoče celo bolj spregledan del domače glasbene zapuščine so rockerji 70. let.
V knjigi je gradiva za vsaj pet filmov. Eden bi moral biti namenjen Neci Falk, ki je izjemna ustvarjalka, njen opus pa je zelo raznovrsten. Utirala je pot ženskam na zelo kakovosten način, od popevke in rocka do ustvarjanja za otroke. Drugi film so pozna 70. leta: progresivni rock, psihedelija, fuzija. To je bila kakovostna glasba, petje in besedila so bili šibkejši, so pa takrat delovali številni odlični instrumentalisti, ki niso dobili prostora v popevki, ki se je takrat že izpela. Popevka je posrkala dobre pevce, instrumentalisti pa so se zatekli v zasedbe, kot so September, Srce, Izvir, Predmestje, Horizont, Labirint, Oko ... Tretji film bi lahko bil o začetkih folka, akustike, etna: Kladivo, konj in voda, Sedmina, Pengov, danes je to Katalena. Na začetku so to videli kot raziskovanje ljudskih korenin, a v resnici je šlo pogosto za povsem avtorsko glasbo. V tej knjigi je tudi več heavy metala kot v kateri drugi slovenski knjigi. Ta del je dobro obdelal dokumentarec Železne stopinje.
Kot prvi ste jasno zapisali, da je bila od 70. let naprej slovenska popevka »cokla razvoja domačega popa«. Se strinjava, da to še traja?
Glavni razlog za to je Big Band RTV, v katerem od nekdaj igrajo odlični glasbeniki, da jih televizija »spravi v promet«, pa morajo vztrajati pri popevki. Namesto da bi vzeli del te zasedbe in z njim naredili oddajo, v katero bi vabili dobre pevce, z njimi pa igrali tudi pop-rock. HRT ima odlično oddajo, kjer nastopajo dobri pevci, od Josipe Lisac do Damirja Urbana. Za to ni treba uporabiti celotnega orkestra.
Pri nas se mi je vedno zdelo, še globoko v 90. leta, da so glavne zvezde alternativci, punkerji in umetniki, dober pop pa je postranski.
To je pogojeno s tem, kako se je vse skupaj začelo. Pri nas punk ni bil alternativa popu, ker se pop takrat, ko je udaril punk, sploh še ni vzpostavil. Imeli smo popevko, kantavtorje in progresivne rockerje, punk pa je leta 1978 priletel na to. Avtorski pop so šele vzporedno s punkom ali celo nekaj let pozneje začeli delati posamezniki in skupine, kot so Prizma, Bazar, Hazard in mlajši Videosex. Punk je prišel kot novi pop, imel je močno intelektualno zaledje, ki je kritiziralo in omalovaževalo večino drugih zvrsti, za Ekatarino Veliko so na primer govorili, da je pop, potem pa 40 let pozneje Peter Lovšin nastopa v dokumentarcu o Simoni Weiss in jo po svoje hvali.
Ljubljana je bila v 80. in začetku 90. let regionalno središče napredne glasbe, tudi z elektroniko smo orali ledino. Danes pa nas tokovi obhajajo.
To se je začelo dogajati že v 80. letih, ko so The Human League kot ena največjih pop zasedb tistega časa igrali v na pol prazni dvorani Tivoli. Od takrat so šle vse velike zasedbe mimo nas, je pa Ljubljana postala središče alternativnih koncertov, ki so jih obiskovali ljubitelji glasbe z vse Jugoslavije. To je bilo v času, ko je alternativa že prehajala v srednji tok in potem z Nirvano povsem udarila vanj. Tu ima velike zasluge Igor Vidmar, ki je k nam vozil najboljše alternativne skupine. Težava naše pop scene je pomanjkanje kritične mase. Preprosto smo premajhni. V osemdesetih je bilo lažje, ker smo vsi slišali vso glasbo. Moje najljubše skupine iz tistega časa so Lačni Franz, Miladojka Youneed in Borghesia, a sem poslušal tudi Hazard in Moulin Rouge. Vse nas je zanimalo. Bolj kot česa drugega nam danes manjka vedoželjnosti in odprtosti za zvok, glasbo, eklektičnost sveta, za raznovrstnost vsega. Verjetno na vseh področjih, ne le v glasbi. Mi se obrnemo v eno smer in potem nas zanima le to. Meni je škoda življenja, da bi ga tako omejil. Zanima me vse, povsod najdem kakovost. Prav, priznam, harmonikaški pop in domačijsko popevkarstvo me res ne zanimata. Vse drugo pa me in tega je ogromno. Ta knjiga preprosto kaže, kaj vse je lahko pop-rock.
»Brendiju malo zamerim, da se naježim, ko slišim: 'Rdečo rožo utrgal bom zate ...' Ta glasba mi ni blizu, a njemu verjamem, marsikomu drugemu s te scene pa ne.«
O okusih menda ni vredno razpravljati. Res ne? Vi ste zabavno glasbo, zvrst med popom in narodnozabavno glasbo, opredelili kot domačijski pop.
Sem tudi kritik, zato sem dolžan razpravljati. Mogoče ne o okusih, o kvalitativnih in sporočilnih vrednostih izdelkov pa je treba govoriti. Če je nekaj že desetletja ujeto v ena in ista sporočila in ne more ponuditi ničesar zunaj tega, je to končana zgodba. Ljudem so še vedno lahko všeč trije akordi in zabavljaška besedila za veselice, a hkrati se sprašujem, kaj mi te stvari sploh lahko povejo o razsežnostih mojega notranjega sveta. Iščem glasbo, ki odpira vrata, okna in me pelje na poljane, ki jih ali pa tudi ne poznam. Glasba mora biti kaj več kot le enolično in površinsko tekanje v krogu enih in istih vzorcev, ki so le okičeni na nov način. V tej knjigi sem hotel pokazati tudi, kje se je vse skupaj prelomilo. Marijan Smode je bil dober kantavtor, glasbenik z zanimivimi zamislimi, ko je to združil s sintetizatorjem in harmoniko, pa je nastala uspešnica Jožica – in recept so pobrali številni drugi. Komercialni oz. poslovni vidik glasbe je povsem legitimen, a je pa treba na to opozarjati, uredniki pa morajo pri izbiranju glasbe to upoštevati.
Bi bila danes pop glasba zabavnejša, če ne bi prišel stand up? 80ta so »navrgla« ljudske šaljivce, kot so Gu Gu, Agropop, Čudežna polja ...
Meni je stand up všeč, vem pa, da je zaslužen tudi za to, da humoreske kot literarna zvrst skoraj ne obstajajo več. Včasih je bila to priljubljena in dobičkonosna zvrst, zdaj pa jih nihče več ne piše. Ne vem. Svet se ves čas spreminja in s tem ni nič narobe. Ne želim se oklepati ničesar. Eden od namenov pisanja te knjige je bil tudi ta, da osemdeseta počasi pospravimo, jim damo mesto v zgodovini, pogledamo, kje so naše korenine, in gremo naprej. Tudi danes imamo odlične skupine, ki nimajo prostora. Mediji in scena jim ga ne dajo, prostor pa polnijo čudne vsebine.
Osemdeseta so bila zabavna pa tudi sproščena: naličeni fantje, androgena moda, prodor VHS-pornografije, odnos do erotike (videa Mojca in Jeans generacija) ...
Sproščena in zelo intuitivna so bila, ker so jih narekovali mladi. Pri nas je bila to tudi posledica Titove smrti in pomanjkanja odraslih avtoritet. Mladi so pograbili nove tehnologije in z njimi prišli na koncerte, televizije, radie, v revije in časopise, začeli snemati plošče. Govorim o najstnikih. 15-letni Buldogi so na televiziji »žgali« tak punk kot ga danes nihče. Videosex so glavne stvari posneli kot najstniki. Mladi so bili drzni, divji, niso mislili na posledice in kaj še pride. Počasi so si izborili prostor in kmalu imeli glavno besedo.
En stavek, ki me je nasmejal: »Nihče ni znal molzti domačijskih čustev bolje kot Brendi.« So Goran Šarac, Jože Potrebuješ in junaki turbo folka že protestirali?
Oni so tudi znali oz. znajo, ja. (smeh) Priznam, da sem razvil neko simpatijo do tega, kar je počel Brendi. On je svoje pesmi napisal, zaigral, odpel in produciral, pozneje pa še izdal. Don Juan je bila ena redkih skupin, kjer se člani niso menjali. Vedel je, kaj hoče, ni skrival, da dela za denar, a je iskreno verjel v to, kar je pisal. Zamerim mu to, da mi gredo dlake pokonci, ko slišim: »Rdečo rožo utrgal bom zate ...« A čeprav mi ta glasba ni blizu, njegovim pesmim verjamem, medtem ko se mi marsikdo drug na tej sceni zdi izključno koristolovski.
Kaj sledi? Zgodba o glasbi 90. let?
Ne. Potrebujemo antologijo slovenske popularne glasbe, resno enciklopedijo, a to ni delo za enega človeka, temveč za deset piscev in kopico fotografov, da bodo zajete vse postave in diskografije. Potem se lahko zares gremo pop-rock v Sloveniji. Potrebujem le še ekipo in 20 tisoč evrov, kar je drobiž.
Zabavna glasba je imela v 80. večjo težo, z njo so se ukvarjali mnogi danes na drugih področjih uspešni ljudje. Kje se prihodnji vodje naroda kalijo danes?
Joj, ne upam si niti pomisliti! (smeh)
