Všeč ji je novinarska akcija

»Volitve so za novinarje vedno praznik,« v smehu pravi novinarka TV Slovenije Maša Tomažin Hladen, ki je trenutno polno zaposlena z volitvami v Evropski parlament, sodeluje namreč pri posebnem projektu Detektor, s katerim preverjajo resničnost trditev kandidatov med soočenji.

»Idejni vodja projekta Detektor je Lidija Hren, njena skupina EkstraVisor je jedro, okoli katerega smo postavili še preostalo ekipo,« pojasni Maša, ki koordinira projekt, sodelovala pa bo seveda tudi kot novinarka. Gre za »velik zalogaj«, saj novinarji sproti preverjajo izjave kandidatov, ugotovitve o njihovi točnosti ali netočnosti pa takoj po soočenjih v oddaji Odmevi predstavi Erika Žnidaršič. »Res smo v časovni stiski, zato moramo vsi v ekipi zelo dobro delovati, dihati skupaj, biti usklajeni.«

• Tragedija v družini Gorana Ivaniševića

Pravica voliti

Maša pravi, da so njihove ugotovitve zelo dobre informacije za volivce. »Ljudem z njimi povemo, ali je oseba, ki so si jo izbrali za svoj glas, res zaupanja vredna ali ne. Težko sicer verjamem, da bo kdo zaradi tega spremenil mnenje (ali pač?), a glavni učinek projekta Detektor je, da zaradi njega politiki začnejo malo razmišljati o tem, kaj bodo povedali oziroma kaj govorijo. Mislim, da jim je vedno bolj jasno, da so pod drobnogledom. Krog se začne pri politikih, rezultat pa je za volivce.« Slednji bi se morali zavedati svoje odgovornosti in pravice, da se udeležijo volitev. »Večina ne razmišlja, koliko lahko to zares vpliva na njihovo življenje. To bi moralo biti del izobraževalnega sistema, ljudi bi se moralo učiti, zakaj je pomembno iti na volitve. Tako kot se otroke v vrtcu uči, kako se ločujejo odpadki, bi morali od šole naprej poudarjati, da čeprav se zdi, da en glas ne šteje, to ni res, to je tvoja pravica, ki jo moraš uveljaviti, saj vsak glas šteje in ima svojo vrednost,« opozarja Maša. Sicer se ji zdi, da tudi zunanja politika, čeprav ji mediji namenjajo manj časa, gledalce zelo zanima. »Vedno je vrzel med zunanjo in notranjo politiko. Notranja je seveda pomembna za naše življenje, naš vsakdan, zunanja pa je širši del vsega.«

Akcija in adrenalin

Maša na nacionalki dela več kot deset let, v zunanjepolitično uredništvo pa je prišla že v času študija novinarstva. »Zahvala za to gre Marti Razboršek in Blanki Doberšek. Marta je bila moja sošolka, ki je takrat že delala na televiziji in me je navdušila nad tem odličnim 'akcijskim' delom, pri Blanki pa sem bila na razgovoru in me je sprejela na TVS.« Vse drugo je zgodovina, bi lahko rekli v šali. A preden je dobro začela, jo je čakal še en velik izziv: »Naučiti se pravilno govoriti slovensko. Jaz sem Prlečka, prihajam iz Radencev, kjer je povsem druga govorica, drugi stavki, drug naglas. Včasih se šalim, da sem se morala naučiti še enega tujega jezika – slovenščine. To je bil zame velik izziv in stres. Verjetno se kdaj moj naglas še vedno sliši, a se zelo trudim, da čim manj.« Novinarstvo jo je vedno zanimalo, »a ko si v srednji šoli, ne veš natančno, kaj je tisto, kar te zares veseli. Takrat sem mislila, da je to nemščina.« Tako je najprej vpisala študij nemščine in slovenščine, a je kmalu ugotovila, da to ni zanjo, in se prepisala na novinarstvo. Danes v svojem poklicu neizmerno uživa. »Všeč mi je ustroj televizijskega novinarstva in všeč mi je ta akcija, čeprav sicer nisem adrenalinski človek. Pri tem delu so pomembni hitro razmišljanje, hiter odziv in hitra odločitev. Uživam v izzivih in nepričakovanih trenutkih. Všeč mi je, ker vedno prinaša kaj novega, kar pomeni nenehno učenje.«

Materinstvo

Novinarstvo je delo, ki zahteva polnega človeka, nima ustaljenega urnika in je psihično precej naporno, Maša pa je mamica leto in pol starega fantiča. Verjetno je zdaj, ko ima otroka, njeno življenje še bolj naporno. »Za zdaj nič bolj kot prej,« preseneti. »Moj otrok je neverjetno prilagodljiv in vedno rečem, da je 'uporabniku prijazen'. Nekaj težav smo imeli, ker ne jaz ne mož (Martin Tomažin, nekdanji novinar Pop TV, op. p.) nisva iz Ljubljane, torej nimamo dedkov in babic blizu, ampak sva potem našla vrtec s prilagojenim delovnim časom, tako da je usklajen z najinima službama, kar je najbolj pomembno, da sva lahko tudi midva mirna. Seveda otroka pogrešam, ko sem v službi, ampak tudi če bi imela službo v pisarni od osmih do štirih, bi ga enako pogrešala. Tu je pač malo drugačen urnik, a smo še vedno veliko skupaj.«

Objavljeno v reviji Vklop št. 20, 16. 5. 2019.