Vinko Möderndorfer: Slovenci ne marajo umetnosti

Za intervju smo se dogovarjali nekaj tednov po njegovem nastopu v Cankarjevem domu na kulturni praznik ob podelitvi letošnjih Prešernovih nagrad. V javnosti še vedno odmevajo njegove kritične, kot britev ostre, a tudi grenke besede na račun družbe, ki ji ni mar. Pred dvema letoma je v novem mandatu postal predsednik petnajstčlanskega upravnega odbora Prešernovega sklada in tako prvič prinesel glas samozaposlenih v kulturi. Je eden najbolj produktivnih pisateljev, pesnikov in dramatikov, z doslej več kot sedemdesetimi objavljenimi deli. Enako dobro kot se giblje v literaturi težjega kalibra, piše tudi pesmičice za otroke, mladinske romane ter izvirna dramska dela.

Po izobrazbi je režiser, ki se iz gledališkega včasih zavihti tudi na filmski stolček. Doslej je posnel tri igrane celovečerce, Predmestje, Pokrajina št. 2 ter Inferno, pa tudi kakšnega televizijskega, kot na primer nagrajeno komedijo Kandidatka in šofer. Za svoje delo jo dobil tako rekoč vse nacionalne nagrade in priznanja, od Borštnikove, Župančičeve, nagrade Prešernovega sklada, Ježkove, Šeligove, Grumove, nagrade Modra ptica in še ducat drugih. S sestro Vito Mavrič sta obudila spomin na dedka, znamenitega Slovenca, koroškega prosvetnika, pisatelja in intelektualca Vinka Möderndorferja, ki je končal na Golem otoku, pred leti pa je dobil svoj kip sredi Mežice.

In ne nazadnje, Vinko, njegov vnuk, prav letos zaokrožuje svoj šestdesetletni življenjski jubilej, ob katerem se bo morda izcimil še kakšen bralni maraton njegovih izbranih besedil. Če ga malo parafraziramo, resnični zgodbarski aktivist!

Če začneva na koncu, še vedno odmeva vaš dvajsetminutni govor na letošnji proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu. Na obrazih cveta slovenske politike v prvih vrstah je bilo čutiti opazno nelagodje, prisotni kulturniki v dvorani pa so vas trikrat prekinili z aplavzom, končno je nekdo spregovoril o tem, kar oni živijo in občutijo vsakdan.
Če sem čisto iskren, nisem imel prav nobenega namena kogar koli šokirati ali spraviti v nelagodje. Povedati sem hotel (in sem), kar resnično mislim. Nič drugega.

Ker se že skoraj štirideset let potikam po slovenski kulturi: nekoč kulturni delavec ali delavec v kulturi, nato svobodnjak, nato svobodni umetnik, celo samostojni kulturni ustvarjalec, potem samozaposleni v kulturi in na koncu sp … skratka, vedno sem bil na cesti, zato cesto zelo dobro poznam. Ker pa se ukvarjam z različnimi zvrstmi umetnosti (gledališče, literatura, film …), resnično vem, kako se na cesti z delom v umetnosti in za umetnost živi. Slabo. Zelo slabo. Bedno. Na meji lakote in deložacije. Zato lahko suvereno govorim o umetnikih in o njihovem življenju v svobodni, kapitalistični republiki Sloveniji.

Ker pa se ukvarjam z različnimi zvrstmi umetnosti (gledališče, literatura, film …), resnično vem, kako se na cesti z delom v umetnosti in za umetnost živi. Slabo. Zelo slabo. Bedno. Na meji lakote in deložacije. 

To pa, da so se ob mojih besedah politiki slabo počutili, je njihov problem. Morda nelagodje na njihovih obrazih pomeni, da vedo, da so za umetnost in kulturo v sedemindvajsetih letih, kar imamo svojo državo, premalo naredili in preveč stlačili v svoje žepe, vendar nisem prepričan, da je tako. Bojim se, da nelagodje na njihovih obrazih pomeni: Naj že čim prej mine tale kulturniška zadeva, da gremo lahko v miru naprej … Najraje bi se proslave izognili, pa ne zaradi mojega govora, predvsem zato, ker jih umetnost prav nič ne zanima, pa zaradi protokola ne morejo umanjkati. No, predsednik državnega zbora je letos že bil neupravičeno odsoten.

Sicer pa nisem prepričan, da je moj govor na proslavi kaj pomenil, razen vsem tistim, ki vse to že itak vemo, ampak govoriti je treba. Odkrito, jasno, ostro in pošteno. To je pravzaprav edino, kar nam v tem gluhem času slovenske demokracije sploh ostane.

Govorili ste o družbi, ki se spreneveda, o šentflorjanščini, ki ji je bolj mar za tiste, ki prodajajo, kot za tiste, ki ustvarjajo, o marginalizaciji umetnosti in umetnikov, ki so ponižani v življenje v prekarni revščini.
Ja, o vsem tem sem govoril, in še bi lahko. Marsikaj sem izpustil, ker preprosto ni bilo dovolj časa. Predvsem pa sem v svojem nagovoru hotel poudariti, da Slovenci v resnici ne marajo umetnosti, da smo še vedno dolina Šentflorjanska, ki se strašno boji pohujšanja, ki ga v dolino čednosti lahko prinese umetnost. To se je izkazalo že takoj naslednji dan po podelitvi nagrad, saj so Šentflorjanci brezobzirno napadli nagrajeni umetnici, ki sta si v svoji umetnosti drznili pohujšati dolino neštetih čednosti. V resnici pa sta zgolj malo bolj odškrnili vrata narodno-zabavni omejenosti in neumnosti. Da ne govorim, kako primitivno Šentflorjanci že dlje časa žalijo pesnika Borisa A. Novaka, ki je s svojim gigantskim pesniškim projektom brez dvoma slovenski jezik še bolj jasno vpisal na nebo velikih literarnih narodov. Duh Šentflorjanstva, ki še vedno straši po naši dolini se v stotih letih, kar je Cankar govoril o njem, ni spremenil. In to dejstvo se mi zdi strašno. Ta zaplankanost ta ozkost.

Celo slabše je kot pred stotimi leti.

Iz medijev (najbolj elektronskih) lahko razberemo, da Šentflorjanci sovražijo umetnost in umetnike, vendar to ni najhujše. Sovraštvo je namreč nekaj aktivnega, sovraštvo je odnos … V resnici pa je danes odnos najširše kulturne javnosti do umetnosti ignorantski. Tisti, ki so najbolj sovražno glasni, so v resnici v manjšini, veliki večini pa je vseeno. To je bolj grozljiva podoba nacionalnega duha, kot jo je nekoč čutil Cankar. To pa je povezano tudi z odsotnostjo empatije. Tako kot so Šentflorjanci sposobni ignorirati bedo ustvarjalcev, tako so sposobni stopiti preko bede in trpljenja katerega koli sodržavljana, da o tujcih sploh ne govorimo. Minister kdor ne dela, naj ne je (minister za gospodarstvo), kot ga je lepo poimenovala vaša novinarska kolegija Jedrt Jež, je značilen predstavnik takšnih Šentflorjancev. Odsotnost empatije. Popolna ignoranca. Neobčutljivost. Samobrižništvo. To, da se zanimaš zgolj in samo zase. Glavno je, da gre meni dobro, kaj me briga za druge! je geslo današnjega časa. Ja, ignoranca in samobrižništvo se mi zdi najhujši problem današnje slovenske družbe. Ne slišimo in ne vidimo drug drugega. Najhujše pa je, da ignoranco celo podpiramo in toleriramo. Živimo v začaranem krogu samozadostnega šentflorjanstva.

Nekateri so kritizirali letošnje nagrajence, da skrunijo narodne simbole, da so obsceni itd., pri tem pa so se sklicevali na velikane iz preteklosti, kot so bili Grohar, Jakopič idr. Najbrž jih zelo slabo poznajo, sicer bi vedeli, da se je tudi njim godilo takrat zelo slabo in so umrli v revščini.
Narodni simboli simbolizirajo državo, narod, institucije države … Kadar država dobro ravna z nami, jo častimo in smo zato tudi ponosni na njene simbole. Kadar pa je država slaba, zatiralska, ignorantska, nekulturna, brez osnovnih manir, kadar je skorumpirana, zgolj država za bogate, za privilegirance, kadar goji država dvojna merila, dvojno pravico … potem je ne maramo. In tudi ne maramo simbolov, ki jo predstavljajo. Zato lahko zažgemo zastavo pred parlamentom. S tem na simbolen način povemo in pokažemo, da z državo nismo zadovoljni. Država, ki kaznuje takšen akt državljanskega izraza, ni demokratična, je demokratična zgolj na videz. Amerika na primer že osemdeset let ne kaznuje takšnega državljanskega izražanja, pa njena nacionalna identiteta zelo močno počiva prav na državnih simbolih. 

To, da se zanimaš zgolj in samo zase. Glavno je, da gre meni dobro, kaj me briga za druge! je geslo današnjega časa. Ja, ignoranca in samobrižništvo se mi zdi najhujši problem današnje slovenske družbe.

Država si mora zaslužiti, da jo spoštujemo in da častimo njene simbole. Glede očitkov o obscenosti umetnosti nekaterih letošnjih nagrajencev pa naslednje: Umetnost ni nikoli obscena. Čeprav so jo v zgodovini velikokrat zmerjali z besedami: obscenost, degeneriranost, izkrivljenost, perverznost … se je vedno izkazalo, da zmerjavci niso imeli prav. Umetnost je pred časom. Je vizionarska in v resnici neprestano in vztrajno rine duha človeštva naprej, odpira nova vrata dojemanja sveta, podira meje itd. To počne z neizprosno hojo po robu, z razgaljanjem resnice, z razgaljanjem človeške neumnosti … Slikarja Schieleja so s podobnimi zmerljivkami: obsceno, nenormalno, grdo, sprevrženo, perverzno, nenaravno, gnusno, zoper etiko in moralo … nekajkrat spravili v zapor. Enkrat so ga odpeljali v ječo naravnost z otvoritve razstave. Danes njegove slike visijo v vseh galerijah sveta. Podobno so doživljali mnogi umetniki. Pravzaprav podobno doživlja vsa velika umetnost v vseh časih. Resnica je vedno preganjana. Samo prijazna laž je ljudem všeč. Šentflorjancem še posebej. Vendar to govori predvsem o njih samih. Šentflorjanci so ljudje, ki radi živijo v laži. Zato, ker je laž nezahtevna, manj naporna, prijazna in predvsem lepša. Simona Semenič bo pomembna slovenska dramatičarka tudi takrat, ko za Cerarja, Janšo, Erjavca, Gorenjaka, tudi za ministra kdor ne dela, naj ne je, in še koga, nihče več ne bo vedel. Maja Smrekar bo prisotna v vseh modernih galerijah sveta, ko bodo glasovi častilcev lepe umetnosti, spodobnosti in naravnosti že davno izginili v pozabo. Tako je to. Ampak pot je težka. In bitka z neumnostjo na kratki rok ni vedno uspešna.

Zadnje čase pa se vas veliko omenja tudi v zvezi z vašim zadnjim romanom Druga preteklost, obsežni epski freski družine in njeni zgodbi, ki sega v različna obdobja naše zgodovine, od začetkov 20. stoletja do danes.
Roman Druga preteklost sem začel pisati že pred desetletji. Pravzaprav nisem niti vedel, da ga pišem. Nekako sem v sebi zbiral podobe, jih nabiral v skupno zgodbo, ki se je v letu in pol vsakodnevnega pisanja, Cankar bi rekel trdega dela, zlila v celoto. Zgodba se dogaja v časovnem obdobju od leta tisoč devetsto trideset pa vse do danes. To časovno obdobje je bilo za Slovence zelo pomembno. Ogromno bistvene zgodovine na kupu. Rast in propast dveh države in še malo tretje zraven (tudi rast in propast). Seveda pa sem že pred pisanjem tega mojega najobsežnejšega romanesknega dela vedel, da se ne bom ukvarjal ne z zgodovino ne s politiko, ampak z ljudmi, s človeškimi usodami, ki jih zgodovina in politika premetavata skozi njihova življenja.

Osemsto strani je kar obsežno branje, pa vendar knjige v knjižnici že mesece ni mogoče dobiti. Pomeni, da ljudi zanimajo teme iz bližnje preteklosti in da še obstajajo bralci dobre literature?
Me zelo veseli, da je tako. Čeprav nisem imel namena napisati romana, ki bi bil všečen, berljiv in kar je še podobnega. Hotel sem napisati (in sem napisal) roman, ki bo všeč predvsem meni. No, pa saj vedno tako pišem.

Ljudje smo radovedni, zanimajo nas zgodbe. Zgodbe ženejo življenje naprej. Preko zgodb se učimo (in nikoli ne naučimo) živeti. Ljudi še posebej zanimajo zgodbe, za katere se zdi, da so se zares zgodile. Če sem iskren, vedno pišem iz podob življenja, še več pa si izmišljujem. Življenje in domišljija! To je tudi najbolj eksplozivna zmes umetnosti. Pisanja še posebej. Drobce resničnih zgodb pregnesti z domišljijo tako, da postanejo nova resničnost. To je bistvo pisanja. Zgodbe, ki nastajajo na ozadju zgodovinskih dogodkov so tako za bralca še bolj prepričljive. In mnogo zgodb v mojem romanu se je zares zgodilo. Enkrat v življenju in še enkrat, še bolj zares, v moji domišljiji. Vesel sem in v čast mi je, da ljudi zanimajo zgodbe, ki jih pišem.

Je v vaših romanih in kratkih zgodbah tudi veliko »vas«, ljudi, dogodkov, situacij iz vašega življenja? Radi prepletate fikcijo z neko osebno izkušnjo?
V vsakem pisanju, v vsaki zgodbi je vedno največ pisatelja. Pišem, kot sem že velikokrat poudaril, zaradi sebe. Bralec mi ni pomemben. Oziroma pomemben je bralec, ki je jaz sam. Najbolj pomemben del mojega pisanja sem jaz, kot bralec svojega pisanja. Če je ta bralec zadovoljen, potem je tudi pisatelj (smeh) zadovoljen. Pisatelj je dvoje: pisatelj in bralec. In vedno se borita in tekmujeta drug z drugim.

Pišem pa zato – zdaj to že vem, ko sem se kot najstnik preizkušal s pisanjem pesmic, se tega še nisem zavedal – da bi raziskal sebe. Svojo notranjost. Analiziral svoja čustvena stanja. Žal jih znam v svojem pisanju mnogo bolje analizirati in tudi izživeti, kot v realnem življenju. Boljše pišem kot živim.
Pišem iz osebnih izkušenj, pa tudi iz prisluškovanja ljudem in njihovemu življenju (pisatelji smo nespodobni prisluškovalci), pišem tudi iz izkušenj in doživetij, ki mi jih ponudi literatura, film, poezija, slikarstvo, glasba, popotovanja … Pišem iz konflikta s svetom in z ljudmi. Konflikti, prepiri, dinamika različnih mnenj in značajev, ki v življenju neizprosno udarijo skupaj, so zame velik bazen navdiha. Mirno, lagodno življenje, čustvena mlaka, je nezanimivo. Iščem konflikte, iščem borbo in hkrati od vsega tega bežim. Bežim pa v pisanje. V ustvarjanje. Se mi zdi. Po štiridesetih letih in več, kar sem se zalotil, da me v življenju zanima samo ustvarjanje, ali pa življenja naj raje ne bo, se vse bolj zavedam, da je zame življenje zgolj material za ustvarjanje nečesa novega. Življenje, ki ga samo živiš in ne reagiraš nanj, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje nevredno življenja. In tako sestavljam zgodbe za gledališče, film, radio … Pišem pesmi in pesmice in sploh poskušam pripovedovati o sebi in ljudeh. Hkrati pa se zavedam, da vsako življenje poteka v času in na horizontu zgodovine drugih življenj. Vsi smo odgovorni za ta svet. Umetnost razumem, še posebej v času, ki ga živimo danes, kot družbeni, zgodbarski aktivizem. Zgodbe nam morajo, bolj kot kdaj koli doslej, govoriti o svetu in spremembi sveta – na bolje. Hkrati pa se mora ustvarjalec truditi, da njegovo delo vedno ostane v službi človeškega življenja in ne v službi katere koli ideologije ali politike ali prepričanja. To se mi je zdelo pri pisanju Druge preteklosti še posebej pomembno. Hotel sem pisati o ljudeh, njihovih ravnanjih in dejanjih, njihovih zmotah in dobrih delih. Nikoli o politiki, nikoli enostransko … Vedno v imenu življenja in za življenje. Glede na to, da Drugo preteklost ljudje radi berejo, nama je morda (pisatelju in njegovemu prvemu bralcu) celo uspelo.

V svoje zgodbe in odnose, o katerih pišete, radi vnašate tudi erotiko. To ni ravno prepogosto pisanje v naši literaturi.
Kaj vem, če jo rad vnašam (smeh), se mi zdi pa neločljiv del življenja. Tudi tistega, ki ga samo opisujem (ne živim). Erotika, seks, ljubljenje … kakor koli že to imenujete, se mi zdi edina vitalna in gonilna sila življenja. Dokler ljudje ljubijo (se ljubijo) – živijo. Ko se ne ljubijo več – umrejo. Morda še životarijo – živijo pa ne več. Življenje brez ljubezni, pa ne platonske, pač pa seksualne – ni življenje. Je nekaj drugega. Morda bivanje. In umetnost je eros. Nič drugega. Pisanje je erotičen odnos do življenja. Eros je edina in prava energija ustvarjanja. Poleg tega, če pišem o ljudeh, ki se rodijo, živijo, delajo, se poročajo, imajo otroke, se varajo, izdajajo, se ločujejo, umirajo in umrejo … Če pišem o vsem tem, ne vem, zakaj ne bi pisal tudi o njihovem ljubljenju, o tem, kako se ljubijo, kako seksajo … Ljudje razmišljajo o telesu, o seksu, o teh rečeh. Tudi veliki svetniki so razmišljali o telesni ljubezni, pa ne samo razmišljali. Tudi Jezus je imel svojo Marijo Magdaleno zelo rad. In najbrž ne samo duhovno. Človek najde svoj par, svojo dvojino, človeka, s katerim si želi potovati skozi življenje, takrat, ko ugotovi, da se z nekom lahko dobro pogovarja, deli mnenja, da mu z njim čas mine bliskovito … ampak najprej se mora s svojim parom dobro ujeti v postelji, seksualno, kemijsko, mora si želeti kar naprej vstopati v telo ljubljene osebe in z njim doživljati trenutke naslade, ki je edina in najpopolnejša svoboda … Sicer pogovarjanje, ujemanje, skupno kuhanje, deljenje mnenj itd. nič ne pomeni. Ljubezni med dvema bitjema brez telesnega ljubljenja preprosto ni (razen starševska ljubezen, ki pa je povsem nekaj drugega). Seksualno življenje literarnih junakov pa je tudi del njihove podobe, fizične in značajske, kot barva las, oči, polti, kot njihova etična stališča in podobno.

Zdi se, da zlahka preklapljate iz enega žanra v drugega, od poezije, drame, zgodovinskega romana, kriminalke do mladinskih zgodb … Kako se kot pisatelj levite skozi vse to, kako potujete v vse te svetove?
Zame je ustvarjanje eno sámo. Ostalo je tehnologija. Ustvarjanje je zame pripovedovanje zgodb. Lahko jih pripovedujemo v obliki romanov, lahko skozi filmske podobe, lahko na gledališkem odru, skozi glasbo … Vedno gre samo za zgodbo, ki pa sama najde, vsaj pri meni je tako, na kakšen način želi biti povedana. Kot pesem, kot novela, kot film ali kot radijska igra. Tako, da nimam občutka, da bi potoval skozi različne svetove … Skozi različne svetove različnih zgodb, to že. Film, gledališče, roman, radio … to pa so zgolj različni svetovi forme, ki pa se jih lahko naučimo uporabljati. No, seveda ni vse tako preprosto. Recimo balet, skozi balet ne bi znal povedati zgodbe, mogoče kot scenarist baleta, nikakor pa kot plesalec, tudi kot igralec bi pogorel … To so umetnosti, ki zahtevajo še poseben dar, še posebno izurjenost. Vendar, če razmišljam o igralcu ali plesalcu, o njuni umetnosti, tudi onadva v resnici ustvarjata podobno kot pisatelj. Sicer pripovedujeta zgodbo skozi svoje telo, ki mora biti ustrezno izurjeno, vendar tudi onadva ustvarjata zgodbo s podoživljanjem, z vživljanjem … In pisatelj počne isto. Poskuša se vživeti v nekoga drugega, v neko zgodbo, ki ni on. Umetnost je spodobnost vživljanja, pa naj gre za slikarstvo, za igralsko umetnost ali za pisateljevanje. To je naša skupna točka. Vživljanje, ki pa je v tesnem sorodu z empatijo. Če se hočeš vživeti v nekoga drugega, v neko drugo čustvo, v neko drugo zgodbo, moraš biti empatičen, moraš znati druge ljubiti. Zato so umetniki po navadi tudi občutljivi za dogajanja v družbi.

Pisanje zahteva čas, proces raziskovanja, priprave, obdelovanje teksta? Kako gre to pri vas, kako preživljate obdobja pisanja, se izolirate od drugih dejavnosti?
Pisanje zahteva celega človeka. Pisanje ni popoldanski hobi. Če hočeš dobro pisati, dobro slikati, dobro skladati … moraš življenje posvetiti temu. Živeti moraš na način ustvarjanja. Zato se mi zdi pomembno, da so ustvarjalci (umetniki) svobodnjaki. Da lahko živijo od svojega pisanja. Da so svobodni. Tako niso nikomur nič dolžni, razen zvestobo svojemu ustvarjanju oziroma resnici. Samo svoboden ustvarjalen duh je lahko do družbe kritičen. In mora biti. To je smisel ustvarjanja. Biti kritičen in svoboden. Jaz imam to srečo, da sem svoja najbolj kreativna leta preživel svoboden. Svoje delo me je preživljalo. In me še. Slabše sicer kot nekoč, ampak ja, živim od svojega ustvarjanja. Res pa je, da me preživi predvsem delo v gledališču. Če bi živel zgolj od svojega pisanja, bi umrl od lakote.

Življenje brez ljubezni, pa ne platonske, pač pa seksualne – ni življenje. Je nekaj drugega. Morda bivanje. In umetnost je eros. Nič drugega. Pisanje je erotičen odnos do življenja. Eros je edina in prava energija ustvarjanja. 

Sprašujete pa me o nečem drugem, saj vem (smeh). In odgovarjam: pisanje je samotno delo. Zahteva ves čas, ki ga ima pisatelj na razpolago. Če delam v gledališču, ne morem pisati. Kadar pišem prozo ali dramatiko moram živeti kot menih. S popolno koncentracijo, ki je ne sme nič zmotiti. Pisanje je predanost. Popolna predanost zgodbi. Pa vendar me včasih kakšne obveznosti zmotijo, takrat prekinem pisanje in sem jezen. Jezen predvsem zaradi tega, ker vem, kako težko bom nadaljeval. Pa vendar nadaljujem. Idealih pogojev ni. Pogoje si ustvarjalci ustvarimo sami. Tudi na račun naših dragih. Najbrž nismo dobri partnerji. Bolj kot izlet v prelepo naravo nam je pomembnih trideset vrstic, ki jih hočemo tisti dan napisati. Zato je pisanje samotno in osamljeno delo. Pisatelji smo posebne vrste sebičneži, obsojeni na večno samoto.

Ker ste multiustvarjalec, predvidevam, da se po dolgem obdobju pisanja, radi vržete v kakšno drugo delo?
Imam blazno srečo, da ljubim gledališče. Delo v gledališču je zame nekakšen azil. V gledališču je vse tako domače. Če je ustvarjenje (snemanje) filma neprestana vojna, je gledališče obdobje miru, kljub temu, da je tudi delo v gledališču lahko zelo stresno, vendar je ta stres lep, pozitiven.

Pisanje zgodb pa je drugačna muka. Muka, v kateri si sam. In mučiš samega sebe. V resnici imam srečo. Kadar sem sit pisanja, se zatečem v gledališče, kjer se kreativnost nadaljuje, vendar drugače, pa čeprav isto. Tako da nikoli ne izprežem popolnoma. In to mi je všeč. Najbolj počivam, kadar delam. Delam nekaj drugega in hkrati isto. Tudi gledališče je namreč ukvarjanje z literaturo. Drama je literatura, ki pa jo režiser spreminja v prostorsko življenje. Režiranje je branje in hkrati transformacija branja v gledališko idejo in dogodek. Skozi natančno analizo dramskega besedila najbolje spoznaš literaturo. Gledališče me je naučilo pisati. Literatura pa me je naučila gledališke umetnosti. Oboje pa me je naučilo delati filme.

Do zdaj ste posneli tri celovečerne filme. Režiranje filma je precej drugačno delo kot pisanje knjig. Zahteva veliko organizacijskih sposobnosti, komuniciranja z ljudmi, tekanja za sredstvi …
Ja, tehnološko je drugačno. V resnici pa gre za isto stvar. Kako povedati zgodbo. Za to gre vedno in povsod. Tudi slikarji se trudijo povedati zgodbo, pa čeprav zgolj skozi barve. Pri filmu pa so zelo pomembni tudi ostali sodelavci. Brez dvoma producent. Brez producenta ni nič. Režiser ne zmore in tudi ne more obvladati organizacije, ki se ji reče produkcija celovečernega igranega filma. V gledališču izbereš odlično dramsko besedilo, se odločiš za ekipo treh, štirih odličnih igralcev, dobiš prostor za vaje … in že je tu predstava. Lahko odlična, enkratna predstava. Pri delanju filma pa je vse drugače. Brez dobrega direktorja filma si bo režiser polomil zobe in roke in noge. Zato je pri filmu zelo pomembna ekipa. Pa ne samo kreativna ekipa, direktor fotografije, scenograf itd., ampak še vsi drugi: tajnica režije, asistente, lučkarji, scena, garderoberji … in še in še in še. Seveda je na začetku in koncu pomemben režiser, saj vsi ti ljudje pomagajo režiserju in producentu uresničiti sanje, ampak brez dobre organizacije in seveda tudi brez denarja, ni dobre kinematografije.

Ni ravno veliko režiserjev, ki bi delali v gledališču in pri filmu. Kaj vas privlači pri enem in drugem?
V gledališču me privlači toplina, vsemogočnost igralskega talenta, živ kontakt s publiko, ki se odziva takoj. Posebna moč gledališča je, da se zgodba pred gledalci dogaja v istem času. Vzajemno pretakanje emocij, ko gledalci skupaj z nastopajočimi na odru ustvarjajo umetnost. To se zgodi samo v gledališču in v tem je nekaj enkratnega in posebnega. Gledališča ima svojo živost, saj je živo kot življenje. Ima moč, da lahko spremeni gledalca (nekajkrat v življenju sem šel iz gledališke predstave spremenjen). In če lahko spremeni posameznika, je velika verjetnost, da lahko spremeni tudi svet. V to naivno verjamem (smeh). Poleg tega se v gledališču zgodijo ljudje, množica, publika. Gledališče ima moč, da tisoč ljudi spremeni v enega človeka, v eno skupno emocijo. Nobena druga umetnost tega ne zmore.

Film pa so sanje. Film lahko še nekaj več od gledališča. Pričara nam neskončno prostorov življenja in to brez stilizacije. Filmska kamera lahko pogleda človeku naravnost v dušo … Če obstaja duša, jo edino filmska umetnost lahko poišče. S filmsko kamero pridemo bistvu življenju čisto blizu. In kljub temu, da je filmska umetnost bolj zavezana nekakšnemu realizmu, nam vedno predstavlja sanje, ki so vsemogočne. Na koncu pa je film vseeno drugačna magija od gledališča. Bolj hladna morda? Kaj vem. Drugačna zagotovo. Ne bi mogel živeti brez gledališča. Ne bi mogel živeti brez filma.

Škoda, da nam nacionalna televizija ne privošči kakšne spodobne dramske nadaljevanke, ki so zadnja leta v svetu ena najbolj kakovostnih in tudi gledanih vsebin. O kakšnem Dekameronu bi danes verjetno lahko samo sanjali?
Medtem ko svetovne (nacionalne) televizije doživljajo razcvet igranega televizijskega programa, naša nacionalna televizija samozadostno stagnira. To je vse, kar lahko rečem. Najbrž bi jo bilo treba ukiniti. In narediti novo, ambiciozno, umetniško nacionalno ustanovo. Kajti nacionalne televizije to so: največje umetniško kulturne ustanove naroda. Naša televizija pa služi novičkarjem, športnikom, reklamarjem in narodno-zabavnemu polnjenju prostega časa zgaranih državljanov. Da ne bo pomote, novice in šport sta še vedno najboljša programa slovenske televizije. Vendar bistvo nacionalne televizije niso novice in šport. Bistvo televizije je umetniško/kulturni program. Skrivnost kakovostnega igranega televizijskega programa pa so dobre ideje in dobri scenariji. Pri zgodbi, pri scenariju se vse začne. Močan, razvejan dramaturško/režiserski oddelek, to je tisto, v kar bi morala slovenska televizija vložiti vse napore. In pa v večjo produkciji. Če nacionalna televizija vsako leto sproducira zgolj nekaj tv filmov, ne moremo pričakovati, da bo kakovost iz leto v leto rasla in se razvijala. Kakovost raste tudi iz količine. Iz različnosti. Seveda pa je pomembno, kako si vodilni ljudje na televiziji predstavljajo nacionalno televizijo. Če mislijo, da so smisel nacionalne televizije zgolj novice, šport in zabava, potem smo, kjer smo, če pa bi se zavedali, da je nacionalna televizija največja slovenska kulturna umetniška ustanova, potem bi bilo vse drugače. No, tega bi se morala zavedati predvsem politika, saj je država ustanoviteljica nacionalne televizije. Ko so na nacionalki brutalno brcnili kulturo v zadnji kot, se država ni zganila, pa bi morala prva stopiti v bran kulturno-umetniškemu programu. Država pa nič. Ker ji je vseeno.

Medtem ko svetovne (nacionalne) televizije doživljajo razcvet igranega televizijskega programa, naša nacionalna televizija samozadostno stagnira. To je vse, kar lahko rečem.

Menda pripravljate nov film, lahko poveste kaj o zgodbi, igralcih, če ste že tako daleč?
Ja, po petih letih pripravljam nov film. Oziroma, pripravljam ga že pet let. Kar se pa zgodbe tiče, naj ostane še malo skrivnost (smeh). O igralcih tudi že razmišljam, ampak dokler ne zapremo finančne konstrukcije, z igralci še nisem govoril. Ne bi jim rad prehitro kar koli obljubljal …

Vaš mladinski roman Kot v filmu je dobil več nagrad, roman Kit na plaži se tudi vživlja v svet najstnikov, staršev, zapletenih odnosov. Vam je blizu psihologija mladostnikov, njihovi problemi?
Še vedno sem najstnik. Oziroma zelo dobro se spominjam tistega lepega in težavne obdobja. Nekako se mi ni težko vživeti v tisti čas, ki je za vsakega človeka tako zelo pomemben. Iz dogodkov mladosti pravzaprav črpamo naše zrelejše življenje. Sicer pa je zame mladinski roman kot vsak roman. Ne zdi se mi ga ne težje ne lažje napisati. Napisan mora biti tako, da ga lahko berejo vsi, najstniki in odrasli. Roman kot roman. V njem po navadi spremljamo zgodbo otrok, najstnikov, oni so glavni junaki takšnih romanov, to je pa tudi vsa razlika.

Če veš od kod prihajaš, prihodnost ni noben problem.

Ko pišem zgodbo, ki se dogaja med mladimi, pri pisanju sicer čutim drugačno odgovornost, zdi se mi, da se moram bolj potruditi, da za mlade ni nič dovolj dobro. To je vsa razlika. Kar se pa psihologije tiče … Ja, mladi ljudje doživljajo marsikaj prvič. Prvič ljubezen, prvič razočaranje, prvič smrt, prvič tesnoba … Pravzaprav na novo odkrivajo svet. V tem je posebnost takšnih romanov. V kasnejših obdobjih življenja, ko podplat je koža čez in čez postala, nas mučijo drugi problemi, ampak še vedno in za zmeraj nosimo otroka v sebi in ga neprestano iščemo.

Pred časom sta se s sestro Vito Mavrič lotila nekega projekta, ki ima opraviti z vajinim dedkom, znanim koroškim pisateljem, prosvetnim delavcem, politikom Vinkom Möderndorferjem in njegovo tragično usodo izgnanca na Golem otoku. O tem ste posneli dokumentarec?
Tega projekta se je z vso resnostjo lotila sestrica Vita, jaz sem se samo priključil, čeprav sem vedno pestoval misel, da bo treba enkrat temeljito pogledati v svoje korenine. In Vita je opravila bistveni del, pobrskala, raziskala, se zakopala v arhive, poiskala stik z zgodovinarji, z ljudmi, ki so dedka poznali … In tako se je v obširni knjigi, v kateri najpomembnejši slovenski zgodovinarji, vsak s svojega zornega kota, pišejo o Vinku Möderndorferju, učitelju, etnologu, politiku, zaporniki … zbrano res zanimiva branje, ki nam odkrije svet med obema vojnama, predvsem pa kruti in brezobzirni svet politike po drugi vojni. Po življenjski zgodbi najinega deda sem posnel tudi dokumentarni film Kar ustvariš ostane, svetu cvet, tebi rane. Film sicer govori o Vinku Möderndorferju, govori pa tudi o mnogih drugih ljudeh tistega časa. Möderndorfer nikakor ni bil edini, ki ga je kolesje zgodovine mlelo in zmlelo. In prav takšnim ljudem se imamo zahvaliti, da smo, kar smo. Pomembno se je zavedati svoje zgodovine. Brez maščevanja, brez slabih občutkov, brez kakršnih koli zamer, važno je zgolj vedeti, kdo smo in od kod prihajamo. Če veš od kod prihajaš, prihodnost ni noben problem.

Mora umetnik tudi vzdrževati svojo psihofizično kondicijo? Lotili ste se menda diete in bolj zdravega načina življenja?
Ne vem, če bolj zdravo živim, na vsak način pa malo bolj pazim nase. Več se gibljem in ne mečem hrano vase, kot da sem kanta za smeti (smeh). To je za zdaj vse. Bom pa nadaljeval s tem, čeprav je težko. Boljše se počutim. Boljše počutje pa je v času, ko bom dopolnil šestdeset let, tudi nekaj vredno.

Je še kaj, kar bi radi počeli v svojem življenju, pa doslej niste imeli priložnosti?
Mislim, da sem srečen človek. Imel sem srečo, da sem našel poklic, ki me preživi in ki mi je hkrati veselje. Te sreče žal nima vsak človek. Neskončno rad bi še imel kakšno novo in zanimivo priložnost v gledališču, posnel še kakšen film, napisal kakšno igro, kakšen dober roman, pesem … Skratka, še nekaj časa bi rad počel to, kar počnem že vse življenje. Je to prevelika želja?

Preberite tudi: Ivan Cankar - neusmiljen kritik z neverjetno karizmo. Kliknite TUKAJ!