Ivan Cankar - neusmiljen kritik z neverjetno karizmo
»Zadnje, za vselej odločilne, odrešilne besede ni, še nihče je ni slišal, ne izpregovoril, vse je zgolj blodnja in pot, je brezkončno romanje po tihih katakombah srca,« je v svojih Podobah iz sanj zapisal Ivan Cankar, še vedno največje ime slovenske literature.
Bil je plodovit pisatelj, dramatik in pesnik, ob tem pa revolucionar in kritičen ter prodoren opazovalec slovenske družbe, ki si je na ta račun nakopal marsikaterega sovražnika – celo okoliščine njegove smrti še vedno niso popolnoma pojasnjene. Letos mineva sto let od njegove smrti, zato je Slovenija letošnje leto razglasila za Cankarjevo leto.
Cankar in gledališče
V gledališču je letos najbolj odmeval spektakel Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je nastal v koprodukciji MGL in SNG Drama Ljubljana – slednji so z začetkom nove gledališke sezone, lanskega septembra, na oder postavili tudi Hlapce, v SNG Nova Gorica pa bo septembra premiera drame Za narodov blagor. Med odmevnejše gledališke predstave zadnjih let, narejene po Cankarjevih delih, gotovo sodi tudi Kralj na Betajnovi Eduarda Milerja iz leta 2014, v kateri je kot Jožef Kantor blestel prezgodaj preminuli Jernej Šugman.
Filmi po Cankarju
Prvi večji slovenski film, posnet po Cankarjevi literaturi, je bil Na klancu iz leta 1971 režiserja Vojka Duletića, ki je vse svoje filme posnel po literarnih predlogah. V njem so zaigrali Štefka Drolc, Janez Bermež, Tone Kuntner, Ivan Jezernik, Lučka Drolc in Boris Kralj. Film, ki so ga kritiki označili za zelo natančen prenos Cankarjeve predloge na filmsko platno, spremlja Franckino trpko življenjsko pot, na kateri se sooča z ljubezenskimi razočaranji, zapitimi moškimi, odhodom otrok in finančnim propadom.
Idealist Igorja Pretnarja je nastal ob stoletnici Cankarjevega rojstva, leta 1976. Posnet je bil po romanu Martin Kačur o učitelju, ki je zaradi svojih naprednih idej premeščen v majhno vas, v njem pa so se zvrstila velika igralska imena tistega časa: Radko Polič, Milena Zupančič, Dare Ulaga, Stevo Žigon, Arnold Tovornik, Bert Sotlar, Janez Albreht, Marjeta Gregorač in drugi. Na Puljskem filmskem festivalu je prejel veliko zlato areno na najboljši film ter zlati areni za moško (Radko Polič) in žensko vlogo (Milena Zupančič). Prikazan je bil tudi v tekmovalnem programu Moskovskega filmskega festivala, kjer je Milena osvojila nagrado za najboljšo žensko vlogo.
Poleg zgoraj omenjenih je bilo po Cankarjevih literarnih predlogah posnetih še kar nekaj filmov in TV-iger, večina v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – Hlapec Jernej in njegova pravica (1961), Podobe iz sanj (1967), Hiša Marije Pomočnice (1975), Čamčatka (1996, po noveli Melitta) in druge. Ta hip pa se v sodelovanju s SNG Drama Ljubljana in Cankarjevim domom snemata televizijski adaptaciji dveh temeljnih Cankarjevih dramskih del z letošnjega rednega sporeda gledališča, Pohujšanja v dolini šentflorjanski in Hlapcev. Drami bosta na sporedu TV Slovenija predvidoma ob obletnici smrti Ivana Cankarja, torej 11. decembra.
Dokumentarni filmi o Cankarjevem življenju
Pripravljata se tudi dva celovečerna igrana dokumentarna filma o pisateljevem življenju, ki nastajata v koprodukciji RTV Slovenija z neodvisnimi producenti. Režiser Dušan Moravec in scenarist Matjaž Pikalo, ki je Cankarja tudi upodobil, sta svoj dokumentarec naslovila Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja. Film bo gledalcem skozi pripovedko Kurent (odlomke je interpretiral Jurij Souček) prikazal vse bistvene sestavine Cankarjeve literature in njegovega življenja. O Cankarju bodo govorili mnogi zanimivi sogovorniki, slikovite animirane sekvence pa nas bodo popeljale v čas takoj po koncu prve svetovne vojne, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča.
Režiser in scenarist drugega dokumentarnega filma, To delo je v javni lasti, je Amir Muratović. Film, v katerem Cankarja igra Rok Vihar, prikazuje izoblikovanje mita o Cankarju, o njegovem pisanju, politični drži in boju zoper krivice in malomeščanski drži, o prijateljstvih in ljubeznih. Film je bil posnet na Vrhniki, v Ljubljani in na Dunaju, igrani prizori pa tudi v Schwentnerjevi hiši na Vranskem.
Oba filma bosta na rednem sporedu TVS po premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, mi pa smo scenaristoma, Amirju Muratoviću in Matjažu Pikalu, zastavili nekaj vprašanj o ustvarjalnem procesu.
O Cankarju in njegovem življenju je bilo že toliko povedanega; obstajajo sploh še kakšne informacije o njem, ki niso javne?
Amir: Večina pričevanj o Ivanu Cankarju je bila dokončno zbrana pred šestdesetimi leti. V Narodno in univerzitetno knjižnico so tisti čas še prihajala posamezna pisma in rokopisi. Raziskovalci Cankarjevega življenja in dela so imeli možnost govoriti z njegovimi življenjskimi sopotniki. Marsikdo se ga je spominjal, mladi so trumoma hodili na Rožnik, da bi spregovorili s slavnim pisateljem in si izprosili njegov podpis. Iz tega obdobja se je ohranilo nekaj anekdot, ki so skozi desetletja prerasle v urbane legende. Prigode, ki jih je Cankar popisal v Mojem življenju in popisujejo otroštvo na Vrhniki, so obveljale kot pisateljev resnični življenjepis. Le redki pa so ga poznali od blizu in razumeli njegove življenjske stiske. Morda mu je bil še najbližje Lojz Kraigher, ki je o Cankarju napisal dve debeli knjigi. Nekatere študije so bile prezrte ali namenoma zapostavljene. Ustvarili smo stereotipno podobo otožnega zapitega pisatelja z zakrivljenimi brki in belo krizantemo. Zato v današnjem času ni vprašanje, ali lahko odkrijemo nova dejstva o Cankarjevem delu, temveč ali znamo njegova besedila in druga pričevanja na novo interpretirati. V našem filmu smo največjo težo dali dunajskemu obdobju, ki je bilo njegovo najbolj ustvarjalno.
Matjaž: Naša zgodba temelji na Cankarjevi nikoli do konca pojasnjeni smrti, na kraji njegovega kipa pred leti in pa na muzikalu Rok Kurent, za katerega je bil navdih Cankarjev Kurent. V filmu ga odlično interpretira Jurij Souček. Mimogrede, tudi naslov je citat iz Kurenta. Tukaj je še animirani del, ki podpira Cankarjevi predavanji in pa zgodovinsko interpretacijo konca prve svetovne vojne, ki se je Cankarja precej močno dotaknila. Z vsem tem smo, mislim, pri prikazu Cankarjevega lika in dela dosegli precejšnjo izvirnost. Omenil bi še glasbo Dejana Učakarja v izvedbi Simfoničnega orkestra Glasbene šole Krško.
Kako je s Cankarjevo aktualnostjo danes? Predvsem kar se tiče branja njegovih del – je njegova literatura, kljub temu da odpira mnoge aktualne probleme, sploh še primerna za današnje čase?
Amir: Cankar je živel zunaj časa in njegova razmišljanja so univerzalna. Bil je tenkočuten opazovalec odnosov v družbi, prepričan socialist in njegova besedila moramo brati tudi kot politični manifest. Slovenske strankarske razprtije in kulturniške zdrahe se v stotih letih niso prav nič spremenile. Znal je predvideti grozo prve svetovne vojne in sto let pred vsemi nami prepoznal, kako je kapitalizem ugrabil kulturo. Tudi njegov jezik se do danes ni postaral; njegovi dialogi se slišijo naravno in prav nič arhaično. Ker pa se Cankar v svojih besedilih pogosto vrača v otroštvo, je obveljalo, da ga lahko berejo tudi otroci. Pri tem prvem srečanju s Cankarjem nastanejo nerazumevanje, tesnoba in zadrega, zaradi katerih ne posežemo po njegovih delih takrat, ko bi jih lahko sprejeli.
Matjaž: Skoraj vsi sogovorci v filmu – posebej bi omenil akademika Franceta Bernika – ugotavljajo, da je Cankar neverjetno aktualen še danes. Bodisi kot politik, intelektualec ali pa književnik, saj je bil v svojih razmišljanjih, stališčih in delih neusmiljen kritik družbe, ki ji je pripadal. Nekatera dela – najbrž ne vsa, zame pa vsaj omenjeni Kurent ali pa njegovi drami, kot sta Pohujšanje in Hlapci – so še kako primerna za današnje čase. Skoraj preveč, ker je razočarajoče spoznanje, da smo skoraj spet tam kot pred sto leti. Poglejmo samo položaj delavcev v šolstvu in kulturi. V redu, malo bolje je kot v Cankarjevih časih, ampak v osnovi še zmeraj, ali pa spet, vlada kapital.
Zakaj je ravno Cankar po vašem mnenju največji slovenski pisatelj?
Amir: Oznako prvega med slovenskimi pisatelji je Cankar dobil, ko je bil še živ. Tudi sam se je zavedal svoje veličine. V svoji dobi med prozaisti ni imel enakopravnega tekmeca, tudi med dramatiki ne. Njegova smrt je sovpadala s koncem vojne, z združitvijo južnoslovanskih narodov v enotno državo – morda je tudi to prispevalo, da smo sprejeli Cankarjevo simbolno figuro in se nismo več vprašali, ali ga v literaturi lahko kdo preseže.
Matjaž: Ne samo da je največji, bil je tudi prvi profesionalni pisatelj pri nas. Cankar je bil mojster jezika, poleg tega je imel občutek za dramo, za dramske situacije. Všeč mi je, ker ni bil buržuj, ampak mali človek, ki je postal velik, slaven umetnik. Kljub težkemu življenju je bil ves čas ustvarjalen, spoznanja, do katerih se je dokopal v svojem kratkem življenju, pa je znal spretno preliti na papir, Skratka, obvladal je. Poleg tega je imel neverjetno karizmo, kakršno bi danes med umetniki iskali zaman.
