Veliki mali Kim
Severnokorejski vrhovni voditelj Kim Džong Un je zaradi svojih nepričakovanih dejanj, kot je vabilo Trumpu, da se srečata, v zadnjih tednih znova v središču pozornosti svetovne javnosti, pa tudi National Geographica, ki je oddaje namenil tej temi.
Kim, ki se je v mladosti šolal v Švici, kjer je bolj kot učenje oboževal košarko in švicarski sir, je po smrti svojega očeta Džong Ila leta 2011 menda ne preveč navdušeno prevzel oblast v eni najbolj izoliranih držav na svetu. Hitro je pokazal, da kljub mladosti (letnica njegovega rojstva ni natančno znana, omenjajo se 1984, 1983 ali 1982) misli resno, pa ne le zaradi pričeske, načrtnega pridobivanja kilogramov in domnevnih plastičnih operacij, s katerimi bi rad dosegel čim večjo podobnost dedku, ustanovitelju Severne Koreje Kimu Il Sungu.
Njegovo vladanje so doslej v glavnem zaznamovali jedrski poskusi in izstrelitve raket, domnevno brutalno obračunavanje z »nezvestimi« (po oceni naj bi dal eliminirati okrog 350 sodelavcev, tudi strica, svojega nekdanjega mentorja), stopnjevanje napetosti na Korejskem polotoku, stroge sankcije ZDA in sovražna retorika. Pred kratkim pa nenaden preobrat; začelo se je s Kimovo pobudo za nastop obeh Korej pod skupno zastavo na olimpijskih igrah in prihodom njegove sestre Jo Džong, ki je kot prva članica dinastije Kim po korejski vojni obiskala južno sosedo, marca je sledila napoved ameriško-severnokorejskega srečanja – za kar sta si močno prizadevala že Kimova ded in oče. Če bi se na srečanju – če bo do njega seveda prišlo – kaj ponesrečilo, se državi lahko znajdeta v vojni, menijo poznavalci, po drugi strani pa se ob uspešnih pogovorih lahko razmere po dolgih desetletjih na polotoku, kjer sta Koreji uradno še vedno v vojni, končno normalizirajo. Ker si Kim na vsak način želi, da bi ZDA zapustile ozemlje Južne Koreje, trdi, da se je pripravljen pogajati o denuklearizaciji, ki jo ves čas poudarjajo tako Južna Koreja kot ZDA, čeprav je okoli jedrskega orožja dejansko zgradil svojo oblast in varnost in zaradi česar so njegovo državo prvič začeli šteti za resnega nasprotnika.
