Nataša Tič Ralijan na novi poti ne gleda nazaj
Gledališka in filmska igralka Nataša Tič Ralijan, ki se je kljub številnim vlogam mnogi še vedno najraje spominjajo po liku brhke zapeljivke Ane Lize iz nedeljskih televizijskih večerov, je zadnje tedne zelo na tesnem s časom.
V MGL-ju, kjer so jo zaposlili za določen čas enega leta, se namreč skupaj z ansamblom pripravlja na premiero libreta Orlando. Nataša Tič Ralijan bo tokrat v predstavi nastopila v visoki družbi. Režiserka Barbara Hieng Samobor ji je namreč zaupala vlogo kraljice oziroma kar dveh kraljic. Nataša bo igrala tako kraljico Elizabeto I. kot kraljico Viktorijo, ob tem pa se bo prelevila v še eno snobovsko dvorno damo. »To je vloga kot vse druge, čeprav je kostumografija, kot se za kraljice spodobi, veliko bolj razkošna. Kot igralec na vse skupaj gledaš kot na delovno nalogo in ni tako pomembno, ali si lik iz visoke družbe ali čisto običajen človek. Tisto, kar mi je v libretu najbolj všeč, je potovanje skozi štiri stoletja, saj je vsako stoletje na svoj način zanimivo, tako kot tudi posamezne vloge,« je navdušena Nataša, ki že komaj čaka 25. april, ko bo libreto Orlando doživel premiero na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Nataša se je odlično ujela z režiserko, ki je hkrati tudi direktorica in umetniški vodja omenjenega gledališča. »Z Barbaro je čudovito delati, pa tudi na splošno je vzdušje v ansamblu zelo dobro.«
Nataša je bila v svoji igralski karieri samo leto in pol samozaposlena v kulturi, sicer pa je trinajst let delala v ljubljanski Drami, leto dni v Gledališču Koper, sedem let pa v umetniškem podjetju Tiči, d. o. o. Dela ji torej ni nikoli zmanjkalo in tako je tudi zdaj. Poleg vaj za predstavo Orlando hodi z gledališčem na številna gostovanja. »Še vedno igram v predstavah Nekoč, ko nas ni bilo več, Jeklene magnolije, Dekliščina … Prav tako pa ne smem pozabiti na predstavo Maoštjačuj, ki sem jo pripravila z Mojco Partljič, hčerko Toneta Partljiča. Predstava je komedija v primorskem in štajerskem narečju, zanimiva pa je tudi zato, ker se v njej z Mojco več kot desetkrat preoblečeva.«
Prav delo pa je tisto, ki Nataši Tič Ralijan pomaga, da ji ne pridejo do živega ne bolezen ne druge stvari in tragedije, ki so jo prizadele. Je polna energije in neizmerne volje ter ljubezni, ki jo razdaja sinovoma Galu in Tosji.
