Poklon tragično preminulemu Tomažu Pandurju
Uprizoritev Goethejeve drame Faust na Festivalu Ljubljana bo poklon tragično preminulemu Tomažu Pandurju, režiserju predstave.
V okviru Festivala Ljubljana naj bi bila uprizorjena predstava Faust, ki pa je zaradi bolezni v ansamblu prestavljena na september. Faust je bil sicer premierno predstavljen prav na Festivalu Ljubljana leta 2015, le nekaj mesecev pred Pandurjevo smrtjo, mi pa smo se malo poglobili v njegovo zgodovino.
Ne vedo vsi, da je Goethejeva zgodba o Faustu pravzaprav navezava na biblično Jobovo knjigo. Naj spomnimo, kdo je v Bibliji Job: pravičen in delaven človek, ki predano služi Bogu, zaradi česar ga je ta blagoslovil z bogastvom ter mnogo sinovi in hčerkami. Bog se v slovitem prologu Jobove knjige pred hudičem pobaha z Jobom, enim svojih ljubljencev, češ poglej, kako goreč vernik je, a je hudič prepričan, da je Job tako pobožen samo zato, ker živi v obilju; če ne bi imel vsega tega, bi Boga gotovo preklinjal. Z dovoljenjem Boga hudič posreduje, da se nad Joba zgrnejo nesreče, toda Job kljub temu, da mu umrejo otroci in da postane bolan revež, ostane zvest Bogu – njegova vera je na koncu poplačana, ko mu Bog vrne zdravje in otroke, hkrati pa ga nagradi še z večjim bogastvom, kot ga je imel prej.
Faust in Jobova knjiga
Tudi Faust je, tako kot Job, žrtev »igre« med Bogom in hudičem – pravzaprav je prolog v nebesih v Faustu skorajda posnetek pogovora med njima v Jobovi knjigi, kajti tudi v Faustu je Faust najljubši služabnik Boga, ki želi zajeti toliko znanja, kot je mogoče, in doseči meje človeškega spoznanja, hudič pa je prepričan, da ga, če ga seznani z vsemi zemeljskimi užitki, lahko zvabi stran od njegovih pravičniških namenov. V Jobovi zgodbi je hudič podvomil o njegovi pobožnosti – in bil razočaran, v Faustu pa podvomi o učenjakovem umu in moralni integriteti – tokrat se njegovo predvidevanje izkaže za pravilno.
Kaj se zgodi s Faustom? Na kratko: učenjak Faust, izobražen na najrazličnejših področjih, od medicine do filozofije, je prišel do domnevnega vrhunca svojega znanja, zdaj pa je nezadovoljen in ne vidi več smisla v življenju. To je prikladen trenutek, da hudič, ki mu je Bog dal dovoljenje za to, Fausta zapelje v skušnjavo, zato vskoči s svojo ponudbo: lahko mu pokaže vse zemeljske lepote in užitke, ki jih sam ne bi mogel odkriti, pod pogojem, da mu po smrti pripade njegova duša. Faust pristane, a se dogovorita, da se bo to zgodilo le, če ga bo neka stvar na zemlji tako prevzela, da si bo zaželel ustaviti čas. Ker je Faust nenasiten učenjak, ves čas željan novega znanja, je prepričan, da se to ne bo zgodilo, Mefisto pa po drugi strani meni, da bo že nekako prišel do Faustove duše, ker je mogoče človekov »viharni zagon« ustaviti.
Ko z Mefistovo pomočjo spoznava najrazličnejše užitke, Faust zagreši marsikatero napako in drugim povzroči mnogo gorja, med drugim naroči umor dveh starcev in uniči usodo dekleta Marjetke, ki se vanj zaljubi in s katero ima otroka – tako se izkaže, da je imel hudič prav, ko je sklepal, da je pravičnega učenjaka mogoče pokvariti. Vseeno pa Faust na koncu zmaga, kajti trenutek, ki si ga zaželi ustaviti, je trenutek, ko spozna, da je najpomembnejše v življenju stremljenje k višjemu cilju, k skrbi za druge in njihovi blaginji. Ko hudič že misli, da je Faustova duša njegova, tako ponjo pridejo angeli, mu jo iztrgajo in se začnejo dvigati v nebo.
Preberite tudi: Polnočni klepet z najbolj seksi moškim na svetu. Kliknite TUKAJ!
Izvorna legenda
Legenda o Faustu izvira iz 16. stoletja in še danes ni povsem jasno, kdo je bil model za lik. Omenja se npr. Johann Fuss, poslovni partner Johannesa Gutenberga, pa učenjaka Frank Baron in Leo Ruckbie, še najbolj trdno pa je prepričanje, da naj bi bil Faust ohlapno narejen po resničnem učenjaku po imenu Johann Georg Faust. Johann Faust je bil alkimist, astrolog, čudodelec in predavatelj, o katerem se je govorilo, da je prodal dušo hudiču. Njegovo življenje je opisano v delu iz leta 1587, ki opisuje njegove grehe in združuje dva v tistem času precej priljubljena motiva: motiv renesančnega pustolovca in srednjeveški motiv prekletega maga, zato je bilo precej priljubljeno med bralci. Hkrati ta knjiga označuje začetek pojava motiva Fausta v literaturi. Iz nje je črpal Christopher Marlowe, najbolj znan Shakespearov konkurent, v igri Doktor Faustus, prvič uprizorjeni okoli leta 1592. Na Faustu slonijo tudi romani Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova – Margareta je Marjetka, Mojster Faust, Woland pa hudič –, Doktor Faustus Thomasa Manna in Mefisto njegovega sina Klausa Manna, a Goethejeva literarna obdelava še vedno velja za najslovitejšo.
Filmske adaptacije
Že leta 1926 se je pojavil prvi nemi film Faust, ki ga je režiral F. W. Murnau, režiser ekspresionistične grozljivke Nosferatu (1922). Film je vseboval posebne učinke, ki so bili za dvajseta leta revolucionarni. Njegovo temačno vzdušje je v precejšnjem nasprotju s tistim v filmu La Beauté du diable (Hudičeva lepota), francosko-italijanskem fantazijskem filmu z elementi komedije. Ostareli profesor Henri Faust v njem dobi možnost, da v zameno za pogodbo s hudičem za večno ohrani mladost.
Bolj kompleksna obdelava faustovske teme je Mefisto najbolj znanega madžarskega režiserja Istvána Szaba iz leta 1981, ki je posnet po že omenjenem romanu Klausa Manna in je bil prvi madžarski film, ki je prejel tujejezičnega oskarja. Film spremlja igralca Hendrika Höfgena, ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja simbolično proda dušo nacistom, da bi njegova kariera vzcvetela, največjo slavo pa mu prinese prav vloga Mefista v Faustu. Hendrik prepozno ugotovi, da on sam pravzaprav ni Mefisto, temveč je Faust – nacistični veljak, ki podpira njegovo kariero in ki ga Hendrik tako občuduje (model zanj naj bi bil Hermann Göring), pa resnični Mefisto.
Naslov Faust nosita še film češkega režiserja Jana Švankmajerja iz leta 1994, modernistična različica Fausta z elementi absurda, ki kombinira legendo o Faustu, kot sta jo obdelala Goethe in Marlowe, vsebuje pa tudi animacijo in lutke, in film Aleksandra Sokurova iz leta 2011, zadnja adaptacija pa je American Satan (Ameriški hudič) iz leta 2017, triler o rokerskem zvezdniku Johnnyju Faustu, ki se speča s hudičem, ki njegovemu bendu obljubi večno slavo v zameno za eno človeško žrtev.
Pandurjev Faust
Tomaž Pandur je Fausta razumel kot gledališko miselno enačbo, stopnje Faustovega življenja in njegovo soočenje z Mefistom pa kot poemo o fenomenologiji človeške vrste. »Zgodba o Faustu se je skozi stoletja razvila v arhetipski mit človekovih stremljenj in dilem, ki poskuša razvozlati in razumeti posameznika v njegovem nenehnem boju z dobrim in zlim. V naši priredbi in uprizoritvi Fausta zlo nastopa v množini; hudič ni več sam, prihaja s svojo družino in pomočniki, da bi še laže zapeljal in izvedel svoj znameniti mrtvaški ples. Spremljamo človeka, razpetega med nebom in zemljo, ki poskuša najti resnico in smisel svojega bivanja. In to je bistvo gledališča – da spregovori in postavlja vprašanja o najbistvenejših zadevah človeškega obstoja. Goethe namreč meni, da boj med dobrim in zlim poganja človeštvo in mu daje neomajno vero v njegovo prihodnost,« je ob ljubljanski premieri pred tremi leti povedal režiser. Zbral je tudi izvrstno igralsko zasedbo: Faust je Igor Samobor, Mefisto Brane Šturbej, Margareta Polona Juh, v predstavi pa igrajo še Barbara Cerar, Branko Jordan, Uroš Fürst, Robert Korošec, Filip Samobor, Žan Perko in Matic Lukšič.
