Varuhinja ni več brezzobi tiger!

51-letna novinarka in večino 90. let dopisnica RTV Slovenije s Hrvaške, je odrasla v Beli krajini, pri Financah izkusila novinarski kruh zunaj medijske hiše, v kateri dela večino kariere, v prvem letu mandata varuhinje pa dokazala, da lahko s pravim pristopom varuh vpliva ne le na vsebino programa, ampak posredno tudi na strokovno kadrovanje.

Kaj vas je v tem letu presenetilo?

Vloga varuha je dokaj neopredeljena. Za kandidaturo sem se odločila hitro, brez globokega premisleka, a se mi je zdelo, da bi bila kot zasvojenka z medijskimi vsebinami, ki pozna delovne procese na TV, radiu ter spletu in je zelo kritična, dobra varuhinja. Mislila sem, da vem vse o vsem, kaj se tu dogaja, pa sem šele zdaj ugotovila, kaj vse ustvari ta hiša. Eno področij, ki je širši javnosti nevidno, je vse, kar RTV dela za slepe, gluhe in naglušne, kjer s svojim znanjem razvija govorno sintezo, da lahko ti gledajo program tako, da jim ta bere vsebino. Srečala sem veliko ljudi z ustvarjalnim nabojem, dobrimi argumentacijami in izdelki. Zelo negativne izkušnje niti nisem imela. Preseneča pa me, da nekateri mislijo, da lahko rečejo karkoli. Kot da ni pravil v komunikaciji in lahko v varuhov nabiralnik vržejo karkoli, žalijo in razvrednotijo, in jih ne zanima nobeno pojasnilo, ker že dejstvo, da nas plačujejo, opraviči vse. Vedno sem verjela, da lepa beseda lepo mesto najde, a ni tako.

Kakšen je vaš slog? Miša Molk je na tem položaju delala šov, Lada Ambrožiča pa sem si zapomnil le po tarnanju, da mu ne dajo dovolj medijskega prostora ...

To vlogo opredeljuje človek, ne obratno. Sem delavna, stroga, ljubim sistematičnost in načelnost. Veliko delam, vse obravnavam enako in ničesar ne pustim odprtega. Ko pride pritožba ali vprašanje, vztrajam, da se na vse odgovori. Če je kaj nepopolno, navrženo ali leporečenje, želim, da se zadeva razčisti.

Potem ne pogrešate novinarskega adrenalina?

Ne, to je eno najbolj razgibanih in odgovornih del. Sem raziskovalka in mediatorka, veliko pišem, razmišljam, se pogovarjam in preverjam, ker čutim veliko odgovornost tako do javnosti kot do nekdanjih sodelavcev. Ni treba, da je vedno vse vsem všeč, a nočem nikomur delati krivice. Zaposlenih ne obsojam, moje vprašanje ni obtožba ali prikimavanje pritožbi, le poizvedovanje. Nisem »bič božji«, ki zaposlenim žuga, kaj je prav in kaj narobe. Hkrati pa jemljem smrtno resno, da sem na strani gledalcev: vsako vprašanje, ki ni prostaško, ponižujoče oz. žaljivo, zasluži odgovor.

»Nekateri mislijo, da je varuh ideološki predpražnik, pri katerem si lahko olajšajo dušo, in da bom presojala ideološko. To nikakor ne bo šlo.«

Se vas sliši?

Včasih še preveč. Nekateri skušajo moja mnenja in priporočila dojamati kot sodbo, kot besedo, ki ima končno veljavo. A nisem nad uredniki in direktorji. Če napišem kritično mnenje, to naredim, da se zaposlenim da ustrezen napotek za delo, da bodo ustvarjali še bolje. V hiši sem kar slišana, zunanja javnost pa piše, da niso bili navajeni tako hitrih in utemeljenih odgovorov, tudi če se ne strinjamo. V hiši mi dajejo veliko prostora, vabijo me v oddaje, ni mi še bilo treba prositi za prostor.

Pred dnevi so kot odgovorno urednico Informativnega programa TVS razrešili Jadranko Rebernik. Koliko je k njeni razrešitvi prispevalo vaše mnenje v zadevi Thompson?

Kolikor vem, je bila razrešena iz več razlogov; zadeva Thompson je bila eden od njih in sprožilec. V zvezi s tem so bila velika trenja tudi v Programskem svetu. Na podlagi poročila je ta ugotovil, da so bili kršeni programski predpisi. Ko je direktorica Biziljeva zavrnila zahtevo po razrešitvi Rebernikove, so zahtevali ukrepanje generalnega direktorja, ki je predlagal razrešitev Biziljeve, Programski svet pa je nato za razrešitev zbral glas premalo, zaradi česar so odstopili predsednik Miran Zupanič, Domen Savič, Sašo Hribar ... Kar završalo je. A to ni moje edino poročilo ...

Seveda, ga pa posebej poudarjam, ker kaže, kaj je vloga varuha in da niste brez vpliva.

Drži in prav je, da vsak opravi svoj del naloge. Moja je, da pri odmevni zadevi, kjer menim, da niso bili spoštovani programski predpisi in poklicna merila, to povem in utemeljim. Podala sem mnenje in priporočilo, da se na to temo v kolektivu opravi notranja razprava, da se ugotovi, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo, da se to ne bo ponovilo. Da se bodo podobne teme, ki delijo, poglabljajo, so eksplozivne, delale v skladu s poklicnimi merili. Da pooblaščeni ukrepajo: da odgovorna urednica skliče razpravo, kjer pogovor teče o tem, ali je urednik kos svoji nalogi, in če ugotovi, da ni, ukrepa. Pri nas pa se to pogosto dojema črno-belo: ona je rekla in on mora odstopiti. Pa je res tako? Ni varuh ta, ki razrešuje ljudi. Jaz nisem kadrovnik. Niti nisem tista, ki rečem, da je treba spremeniti postopke, in bdim nad tem.

Pa je prišlo do predlagane notranje razprave ali se je vse končalo z rezom dveh glav (avtor prispevka Igor Pirkovič in urednica)?

Kazalo je, da bo konec z nečim, česar nisem predlagala. Nisem predlagala kadrovskih sprememb, ampak razpravo. Ta se je zgodila kak teden pred razrešitvijo Rebernikove, osem mesecev po prispevku. Takrat je čutila potrebo, da jo je sklicala, jaz pa sem v njej sodelovala. Vsak, ki ima visoka poklicna etična merila in želi delati dobro, bi moral biti take razprave, kot smo jo imeli, vesel. Uredniki so lačni razprave o tem, kaj je prav in kaj narobe. Zato sem bila še bolj zmedena, zakaj nismo tega naredili že maja.

Se odgovorni ljudje v hiši premalo pogovarjajo?

Vsekakor. Ta hiša ima hudo bolezen, ki se ji reče slabo komuniciranje – navzven in navznoter. Tu nastaja izjemno veliko dobrih vsebin, ki grejo mimo neopaženo. Mediji in javnost dobivajo informacije o tem prepozno ali sploh ne. To je strašno. Enako je navznoter. V tej hiši se sprejema ogromno odločitev, o tem, kdo je kaj odločil, in drug o drugem pa ne vemo skoraj ničesar. To ni moja pristojnost, a zaradi te zmede zadeve v drugem ali tretjem koraku pristanejo na moji mizi – ker se v praksi kažejo kot napake v etru, na ekranu ali na spletu. Ko me gledalec kliče zaradi take napake, si mislim: »Ko bi vedeli, kakšne banalnosti so za tem!« Še preden preverim, vem, da nekdo nekomu nečesa ni rekel in je pritisnil na napačen gumb. Tudi o tem pišem in pričakujem, da se kaj zgodi. Ob razglasitvi arbitražne razsodbe o meji smo, denimo, pozabili na gluhe gledalce. Rezultat pritožbe in mojega poročila je, da imamo zdaj protokol, kako ob izrednih in posebnih dogodkih poskrbeti tudi za to, in ob zadnjih poplavah je deloval.

»Človeštvo se iz zgodovine ne nauči ničesar. Vedno znova padamo na iste 'finte'.«

Bi bilo poročilo v primeru Thompson, ki je lep študijski primer, tako jasno in odmevno, če ne bi bili v času najmočnejšega nacionalizma dopisnica iz Zagreba?

Verjetno bi bilo drugačno. Strokovno je jasno utemeljeno, moja občutljivost za tematiko pa ne bi mogla biti večja. Deset let sem gledala, kaj lahko skrajnosti in nacionalizmi naredijo v življenju mojih vrstnikov, ljudi mojega časa. Nenadoma se znajdeš v položaju, o katerem smo brali v zgodovinskih knjigah, in vidiš toliko nekega sovraštva, kakšno moč ima izrečena ali zamolčana beseda, kako se nizke strasti napajajo v skrajnih ideologijah. Kako nevarno je to. Krilatica »ničelna toleranca do sovražnega govora« je abstrakcija, dokler se ne skušaš vživeti v življenje ljudi, ki jih naslavljajo take parole. Hkrati me preseneča, kako se ljudje vedno znova pustimo speljati na te limanice. Kako zlahka se pustimo preslepiti eni ali drugi možnosti – in ji verjamemo. Človeštvo se iz zgodovine ne nauči ničesar. Vedno znova padamo na iste »finte«.

Koliko pošte in klicev sploh dobite?

Ravno pišem letno poročilo: od 130 do 150 odzivov na mesec, kar je ob eni pomočnici skoraj neobvladljivo, saj vsak sproži verigo dopisovanja, gledanja, branja in iskanja informacij. En odziv lahko sproži sto sporočil, v mesečnem poročilu pa je to en stavek, nič. Večina odzivov je po elektronski pošti, največ se jih nanaša na TV, tu pa vodi Informativni program.

Kaj ljudi najbolj moti?

Zanima jih, zakaj je kdo kaj bil ali ne bil vprašan, sestava razprav, obravnava nekih tem. Majhen del pade na spregled dogajanj (poročali ste, da si je nekdo sposodil denar, niste pa povedali, da si je tam sposodil denar tudi ta in ta). Veliko je trditev, da kakšen novinar ni primeren za obravnavo določenih tem, česar ne morem obravnavati, ker ne pristajam »a priori« na to, da imamo desne in leve novinarje, je pa bilo tudi v povezavi s tem v daljšem času narejenih kar nekaj napak zapovrstjo, zato se je skozi novinarske izdelke ustvaril vtis, da eni delajo le nekatere teme in sprašujejo vedno iste. Veliko je pošte v zvezi z govorno kulturo. Pri jeziku ljudje od nas pričakujejo več kot od drugih medijev. Moti jih izgovorjava, tikanje, terminologija (zakaj se enkrat reče begunec in drugič migrant) ... Pri radiu je največ kritik na glasbeni izbor, na splošno pa ljudi najbolj motijo oglasi in ponovitve.

»Kolikor vem, je bila Jadranka Rebernik razrešena iz več razlogov; zadeva Thompson je bila eden od njih in sprožilec.« 

Kaj pa pohvalijo?

Izbor filmov, dobre dokumentarne oddaje, otroški program ... Potem se pa že neha. (smeh)

Pa verjetno, če so naši šporniki uspešni?

Ja, se pozna. Bilo pa je veliko ogorčenja, ker nismo prenašali EP v košarki. Tu se ti kar para srce, ker ne veš, kaj bi odgovoril.

Nekdo vam je pred kratkim poslal 200 strani rokopisa. Kaj človeka v programu tako zmoti, da varuhu napiše dva zvezka dolgo pritožbo?

Ne vem. Poglejte ... Kaj naj s tem? Ko začneš brati, vidiš, da je človek pameten, ima pa očitno neki »tik« ali bolezen ali kaj. Ne vem. Nisem se še prebila skozi. Ker dobivava s pomočnico res veliko pošte in odgovoriva na vsako sporočilo, prosim, da so kratka, jedrnata, utemeljena, ljudje pa odprti za pojasnila, da se zavedajo, da na javnem medijskem servisu dobijo velik obseg raznolikih vsebin in storitev, ki jih ne bi nudil noben drugi medij, če bi se odločal poslovno. Dobro se je tega zavedati in to ceniti.

Preberite tudi: "Erotični film je bil gibalo napredka" Kliknite TUKAJ!