Valentina Plaskan in Ana Špik: Pogum in norost hkrati je zagrabiti tisto, kar te dela živo, in temu slediti!
Pretekli teden nas je večina preživela v znamenju dneva, posvečenega ženskemu spolu. Zgodili so se številni dogodki, namenjeni ženskam in njihovi vlogi. Na prav poseben način vlogo ženske doživljata mladi igralki Valentina Plaskan in Ana Špik, ki sta zato ustvarili predstavo z naslovom Živela je ženska. Predstava je nastala v okviru njunega magistrskega študija na AGRFT-ju, igralki pa sta jo posvetili tako ženskam kot moškim, saj menita, da se lahko v njej vsakdo najde. Z Valentino in Ano smo se v zanimivem pogovoru dotaknile tudi filma Preboj, v katerem sta obe odigrali vlogi partizank in bo luč sveta ugledal meseca septembra.
Je predstava v celoti vajino delo?
Valentina: To je avtorska predstava, ki sva jo oblikovali za magistrsko produkcijo na Akademiji. Mentor je bil naš dekan Tomaž Gubenšek, zasnova pa je najina. Gre za raziskovanje ženske duše, psihe, vseh različnih žensk, ki bivajo v nas, ki se jih naučimo zakriti, da ne bi koga pomotoma zmotile. Predstava skuša ženski slediti skozi zgodovino, njen razvoj, emancipacijo. Igrali sva se z nekimi monologi še iz antike, prek nekih idealov, ki so danes na prvi pogled drugačni, pravzaprav pa je bistvo, torej občutek nemoči, strahov, preprek in ovir, precej podobno … Šli sva skozi celoten razvoj. Gre za to, da imaš neko idejo, kaj je prav, greš skozi vse to, a ugotoviš, da te ta ideal ne zadovolji, na koncu pa prideš do točke, ko rečeš »odj...«. Bi pa poudarili, da to ni predstava le za ženske.
Ana: Hoteli sva poudariti, da če združiš vse ženske, ki jih imaš v sebi, v eno osebo, dobiš krasno žensko, ki zmore vse. Moj brat pravi, da je to predstava, ki je oda ženskam na nefeminističen način.
Kako to, da sta se odločili skupaj ustvariti predstavo?
Ana: Sva sošolki na magisteriju na AGRFT-ju. Združil naju je predmet, kjer smo se ukvarjali z odrskim gibom, postavitvijo igralca v prostoru, glasom, projekcijo in komunikacijo s partnerji. Na izpitu sva doživeli tako močno medsebojno povezanost, kot bi leteli. Zdelo se je, kot bi bili v nekem medprostoru. Za tem sva šli na aperol spritz in prišli do zamisli, da morava skupaj narediti predstavo.
Valentina: Zgodilo se je, da nisva vedeli, ali bo do predstave sploh prišlo, ker sva si po eni strani podobni, po drugi strani pa sva kilometre narazen. To pride do izraza tudi v najini predstavi. Ana je mamica dveh otrok, zaposlena je kot lutkovna igralka, sama sem bolj vpeta v filmske projekte, zanima me intimno gledališče. Sva nekako na dveh na prvi pogled popolnoma različnih bregovih. Tudi ljudje niso verjeli, da bova ustvarjali skupaj. Trajalo je kar nekaj časa, da se je vse skupaj uresničilo. Sicer sva imeli zelo visokoleteče cilje, hoteli sva celo plezati po rjuhah znotraj predstave, pokazati vse, »kar zmoreva«, kot vse te ženske, ki jih raziskujeva. Nato sva ugotovili, da je vse to odveč, da je v življenju tako ali tako vedno skoraj vse odveč, kar ni popolnoma pristno. Zdaj je to predstava, ki z minimalnimi sredstvi gradi na ozračju, ampak dopušča vsa občutenja, da gredo čustva v skrajnosti in dajo prostor za izrekanje vsem delom, ki jih ponavadi z veseljem utišamo, da se bolj »prilegamo«.
Torej sta ugotovili, da je manj več?
Valentina: Ali ni skoraj vedno tako? Sama sem v predstavo vključila veliko gibalnega. V predstavi izvajam buto in veliko ljudi pravi, da je predstava precej boleča. Pri tem japonskem plesu, načinu čutenja, razmišljanja – je pač precej zahteven pojem – gre telo resnično v skrajnosti. Tudi midve greva v skrajnosti, kar zadeva nastop.
Ana: Minimalizem sva izbrali v smislu scene in pretiravanja. Trudiva se, da le sva na odru. Nič več in nič manj.
Torej je to vajina prva avtorska predstava?
Ana: Zame je.
Valentina: Sama sem delala v tej smeri že prej. Ugotavljam, da je ravno vprašanje, kaj sploh pomeni biti ženska, zame neki »lajt motiv«, ki me spremlja. Ravno ta ženska moč in svoboda, da si je ženska izborila izražanje tudi v umetnosti. Prvi človek, ki je doktoriral na naših tleh, je bila ravno ženska, sicer kemičarka. Umetnice pa so bile vedno korak stran. V antični Grčiji so, denimo, igrali zgolj moški. Nadeli so si maske in govorili v ženskem imenu. Da je ženska dobila svoj glas, da je začela kričati tudi javno, uf, to pa je trajalo in še traja. Zato me zanima tudi psihodrama, ki jo želim povezati s psihoterapijo (ki jo prav tako študira na magistrskem študiju, op. p.). Lahko ti neka predstava, pesem, koncert ali karkoli spodbudi posebne občutke in te premakne. Če lahko vsaj malo odprem ta vrata, sem naredila veliko.
Se vama zdi, da je ženski še vedno premalo dovoljeno izražanje v umetnosti?
Ana: Če gledam na svoj krog ljudi, se mi velikokrat zdi, da si ne pustimo do besede. Ravno zato je bila predstava za naju neke vrste terapija. Pride trenutek, ko si rečeš, da nečesa ne bi želel pokazati na odru, saj gre za zelo zasebne zadeve. Ampak ravno takrat se zgodijo najlepše stvari. Ravno takrat lahko gledalcem največ daš.
Valentina: Vidiš, da se bojiš nekaj izreči. Utišaš sam sebe in si ne dovoliš izraziti tistega, kar misliš. Konec koncev pa se na koncu vprašaš: za koga? V predstavi so trenutki, kjer vključiva zelo zasebne dele sebe. Tako sva, recimo, opazili, da so se nekateri ljudje, ki so nama blizu, počutili prizadete in napadene. Ravno zato želiva žensko poudariti. Ker vseeno tudi znotraj nas velja neko razmišljanje, da bomo že »zbalansirale«, se malo potegnile nazaj. Da bomo utihnile, da ne bomo preveč ali premalo, ampak ravno prav pridne.
Torej sta se že srečali z opazkami, da vama je z rožicami postlano, ker sta lepi?
Valentina: Sicer je lepota relativna, ampak iskreno povedano, sem zaradi te lepote, ki je tako ali tako relativna, imela v življenju več »sranja«. Lepa ali ne. Pojaviš se v nekem prostoru, ljudje opazijo tvojo krhkost, nežnost, mislijo, da te lahko učijo. Mislijo, da te lahko popredalčkajo. To se mi je dogajalo tako na radiu kot na televiziji, kot novinarki, voditeljici in kot igralki. V svojih vlogah imam veliko razpona. Ko sem v filmu Anina provizija odigrala vlogo nosečnice, ljudje niso mogli verjeti, da še nisem rodila. Na svoje vloge se res pripravim, nisem le »lepa«. Znam se urediti, ampak zato nisem neumna ali umetniško manj vredna. Spominjam se časa, ko sem bila stara okoli 16 let. Takrat sem bila del ženske skupine, ki izvaja metal glasbo. Ampak v sebi sem se ves čas spopadala s težavo: ker sem bila »luštkana blondinka«, sem želela, da vsi vidijo, kako močna sem, vsem sem želela pokazati, da sem močnejša kot v resnici in bolj odrasla kot v resnici. Pa ni potrebe po tem. S tem sem ubila del ženske v sebi. Danes si to upam pokazati. Sem tudi nežna, čuteča in si želim biti ranljiva, včasih je najmočnejši krik tisti, ki ne kriči.
Ana: V najini predstavi to poudarjava. Da smo lahko vse: od smejoče navihane punčke do zapeljive fatalke. Zato imava poraščene noge in pazduhe in kaževa celulit. Tudi to je del ženske.
Ampak obe dokazujeta, da so lahko tudi lepe ženske zelo uspešne. Valentina, ti si novinarka, bodoča psihoterapevtka, igralka, radijska voditeljica (in verjetno sem še kaj izpustila). Ana, ti pa si mama dveh otrok, delaš v lutkovnem gledališču, imata svojo predstavo, pred kratkim sta posneli nov partizanski film. Kako vama vse to uspeva?
Ana: Če si želiš, lahko dosežeš vse. Zase bi rekla, da pomaga, če imaš enkratno mamo, ki pomaga pri otrocih. (smeh) Tudi podpora partnerja, še posebno, če imaš otroke, je zelo pomembna. Kar me žene naprej, je ravno misel na to, da imam otroke. Želim jima pokazati, da lahko delam, kar želim delati. Da bosta tudi onidve lahko svobodno odločali o svoji poti, pa tudi če te, kot povem v predstavi, »poj... cela logistika in denarni primankljaj«, se vse da.
Valentina: Jaz pa priznam, da o otrocih še ne razmišljam. Bi pa težko ubila en del sebe in se ukvarjala le z eno stvarjo. Vmes sem eno leto zgolj igrala v serijah in filmih. V tem času sem zelo trpela, ker nisem imela intelektualnega dela. Jaz moram usklajevati oboje. Pa smo spet tam, ko te ljudje sprašujejo, kaj si. Tudi to poudarjava v predstavi. Nisi »ali–ali«, si »in«. Jaz sem to in ono. Pogum in norost hkrati je zagrabiti tisto, kar te dela živo, in temu slediti. To seveda ne velja samo za ženske. Prav gotovo je pri moških enako.
Pred kratkim sta končali s snemanjem filma Preboj. Gre za partizansko zgodbo. Kako to, da tudi v filmu igrata skupaj?
Valentina: Smešno, do tega je prišlo ravno zaradi najine predstave. Z režiserjem Dejanom Baboskom sem sodelovala že prej, v filmih V imenu resnice in Strah. V obeh sem imela glavno žensko vlogo. Povabila sem ga na predstavo in ni bil niti prepričan, ali mu bo uspelo priti. Glede Ane je mislil, da je veliko mlajša. (smeh) Ker je iskal igralko za lik 16-letnice, me je prosil za Anino številko ...
Ana: Potem me je poklical in me vprašal, ali bi v filmu igrala 16-letno šifrantko Valči, ki je še danes živa gospa in ima v sebi ravno toliko življenja, kot ga imam sama, če ne še več. Res mi je bilo v čast stopiti v njene čevlje, je pa bila to zame zelo posebna izkušnja tudi zato, ker je šlo za moj prvi film. Zanimivo je, da z Valentino nisva imeli niti enega skupnega snemalnega dne.
Potem v filmu med vama ni dialoga?
Valentina: Žal res ne. Jaz igram bolničarko Vesno, Ana pa igra Valči iz knjige Past na Menini planini.
Ana: Večinoma smo snemali kadre, v katerih igramo skupaj tisti, ki upodabljamo osebe, ki so še danes žive.
Kako pa je potekalo snemanje?
Valentina: Bilo je zelo ekstremno in izjemno mrzlo. Delali smo pri desetih stopinjah pod ničlo. Spomnim se, da je pomočnica režije opazila, da sem imela modre ustnice. Tako zelo mrzlo je bilo, da sploh nismo več čutili, da nas zebe. Pa smo bili res zelo toplo oblečeni. Ampak ko toliko časa preživiš na mrazu in snegu …
Ana: Res smo bili ubogi, pa smo imeli pod obleko po tri plasti termo perila. Poleg tega smo se šli med odmorom pogret v ogreto kočo. Kaj pa partizani? Oni niso imeli ničesar.
Pa se lahko v takšnih težkih razmerah človek osredotoči na snemanje?
Valentina: Zbranost ni več vnaprej pripravljena, preprosto nisi zbran na ta način, da si ustvariš neko predstavo. Če se odločiš za to, ti bo telo samo povedalo. Spet smo pri tem, kako mora igralec poslušati telo in organsko naravo, ker ti to prinese vse, kar potrebiješ, vse informacije. Lahko imaš neko predstavo, kako boš nekaj odigral, ampak ko si tam, vidiš, da se ta predstava ne ujema z okoliščinami – s snegom, ledom in vojno. Slediš občutku.
Ana: Partizani so bili takrat v snegu, še bolj jih je zeblo kot nas. Zakaj bi torej sploh imel neko predstavo v glavi? Si samo v telesu, to je to.
Film sloni na zgodovini. Sta kot igralki podoživeli to zgodovino in jo začutili ali je to zgolj naučeno?
Ana: Pri nas se je poznalo predvsem to, da smo želeli poudariti tovarištvo, ki je bilo za partizane značilno. Za njih je bilo to glavno gonilo, da so sploh preživeli. Ta povezanost, da so drug drugega podpirali, da so bili resnično vsi za enega in eden za vse. Na snemanju se je tudi med nami čutila ta povezanost celotne ekipe, ne le igralcev. Vključeni smo bili vsi: od kostumografke, ki nam je nosila tople vrečke, da nas ni zeblo, in tistega, ki nam je prinesel kakšen kozarček žganja, da se nismo tako tresli, do kuharja. Vsi smo bili povezani.
Valentina: Tukaj sicer nisem upodabljala še živeče osebe, lahko pa povem izkušnjo s snemanja filma V imenu resnice, kjer sem imela veliko odgovornost, ker sem vedela, da si bo ta oseba film ogledala. Počutiš se skoraj ohromljeno. Ko igraš neki lik, ki samo pooseblja neki duh časa, je drugače. Seveda čutiš odgovornost do tega časa v sebi, hkrati pa se vprašaš, kako bi s svojimi današnjimi vrednotami živel v tem obdobju. Ugotoviš, da ljudje ideološke boje potisnemo na stran, ko gre za preživetje. Takrat je nepomembno, ali si levi ali desni. Želiš samo ohraniti človeka v sebi. Ohraniš pa ga lahko le tako, da se povežeš z drugimi ljudmi, in to je tovarištvo, ki ima ravno zaradi ideoloških bojev danes žal pogosto negativen prizvok.
Kakšna pa je razlika med igranjem na odru v gledališču ali igranjem pred kamero?
Ana: Meni se zdi, da je razlika precejšnja. Na odru se vsakič znova prilagajaš. Prilagajaš se igralcem, občinstvu, vsakič je na novo. Vsakič znova dobiš takojšen odziv, predvsem pri predstavah za otroke. S sabo prineseš svoje težave tistega dne, svoje neprespane noči, bolečino v trebuhu, glavi, karkoli. Na odru si lahko malce bolj ekspresiven.
Valentina: Jaz pa sem zelo občutljiva na čustva. Če ne čutim pristnosti, me to odbije. Od nekaterih stvari se oddaljim, ker me fizično začne boleti, če čutim, da gre samo za dretje ali indikacijo. Zato me zanima tista ranljiva zasebnost na odru. Zato zame film in dobro gledališče nista tako zelo različna. Je seveda različnost v postopkih. V filmu ponavljaš, pred kamero moraš biti »prezenten« na zelo minimalističen način, greš še bolj »navznoter«. Film mi je bolj pri srcu. Prisegam na ustvarjanje prek čutov. Tvoje telo že ve in ima izkušnjo, ti pa ga postaviš tako, da se ujema z nekim likom. Včasih sem imela težave na odru, ker se nisem počutila tako svobodno. Motilo me je to pretiravanje. Pri nas se žal še vedno čuti nemški vpliv »gledališča režiserja.« Zato sem študirala in igro raziskovala v tujini, ker pri nas nisem našla tistega, kar sem želela. Nisem dobila informacij, ki jih je moja želja po raziskovanju potrebovala.
Kaj storiti, če prideš na oder ali na snemaje, a od soigralca ne dobiš energije, ki bi jo želel?
Valentina: Delaš za dva. (smeh) So ljudje, ki imajo svojo predstavo in se ne ozirajo. Večkrat se je že zgodilo, posebej na snemanju serije. Nekdo pride, tam stoji in igra, kot da je v nekem starem gledališču – in se nič ne zgodi. Kot v življenju se tudi v tem poklicu zgodi, da spoznaš ljudi, ki ti ničesar ne dajo.
Valentina, velikokrat si igrala negativen lik. Kako gledaš na to?
Valentina: To je izziv. Ljudje se ne zavedajo, da je igrati nekoga negativnega težje, ker moraš res igrati, to pa je veliko težje, kot je igrati lepo punčko. Je pa res, da mogoče ljudje včasih to drugače dojemajo.
Se je kdaj zgodilo, da te je zaradi negativnega lika na ekranu v resničnem življenju doletela negativna izkušnja s strani gledalcev?
Valentina: To sem doživela neposredno, zaradi vloge v seriji Ena žlahtna štorija. Pustimo komentarje na Facebooku, kjer so pisali, da to ni igranje, da takšna sem. Takrat me je to kar malce zabolelo. Se je pa zgodilo, da sem jedla v restavraciji, ko je do mene pristopila ženska in mi rekla, da sem slab človek. Poklicala me je Gabi in trudila sem se ji pojasniti, da je to pač namišljen svet. Tukaj je ta razlika, o kateri smo se pogovarjali prej. V gledališču ljudje vseeno vedo, da gre za igro, nihče te ne bo napadel. Ko si vsak dan na televiziji v njihovi dnevni sobi, pa dobijo ljudje občutek, da si del njihovega življenja.
