V zvezde ga kujejo tako naša najbolj zveneča glasbena imena kot njegova vnukinja
27. februarja pred 40 leti je luč sveta ugledal prvenec Andreja Šifrerja z naslovom Moj žulj, ki je glasbenika izstrelil na slovensko estradno nebo.
Visoki jubilej se je kantavtor odločil pospremiti z na novo oblečenimi skladbami z omenjenega albuma. Predelave pesmi je zaupal skupinam Siddharta, Dan D, Društvo mrtvih pesnikov Manouche, Hamo & Tribute 2 Love in britanski zasedbi Musical Youth ter glasbenikom Domnu Donu Holcu, Peru Lovšinu in Eugeneu 'Hideawayju' Bridgesu ter jih – skupaj z originalnimi pesmimi – uvrstil na ploščo z naslovom Moj žulj – 40 let. Kdaj je sam pridelal največjega in kdo od znanih glasbenikov je na poti na morje v katrci prepeval njegove skladbe s kasete, na kateri je bila tudi ponarodela Martinov lulček, pa razkrivamo v nadaljevanju.
Šifrer pravi, da vse dolguje skladatelju Juretu Robežniku. »Robežnik je bil tisti, ki je prvi slišal Šifrerja na nekem posnetku pesmi Zoboblues. Smešno se mu je zdelo, da se je en fant zaljubil v zobozdravnico. Poiskali so me in posnel sem prvo ploščo in potem tudi ta LP. Jure je nekako nadaljeval kot oče tam, kjer je moj oče Francelj nehal, ker ni znal. Ata je imel pač samo štiri razrede osnovne šole, bil je skladiščnik v Vino-pivo, je bil krasen fant, zelo sva se razumela – vendar do tu je šlo, naprej je pa to – ne da bi vedel – prevzel Jure. Zato je imeti takšnega mentorja v življenju, kot je bil Jure Robežnik Andreju Šifrerju, nekaj neprecenljivega,« nam je na druženju ob predstavitvi novega albuma zaupal Andrej.
Čeprav je od izdaje njegovega prvenca minilo že 40 let, pa se kantavtor tega dne še vedno zelo dobro spominja. »Blazno me je bilo strah. Bil sem strahotno negotov. Nisem vedel, kaj imam. V enem hipu mi je bilo slišano blazno všeč, ko sem drugič poslušal, sem bil pa čisto razočaran in sem se spraševal, kdo bo pa to poslušal. Vinilka je bila zame neki tujek. Jaz nisem bil navajen na to. Recimo, zdaj se zelo veselim tega, sem sproščen, komaj čakam ... ta otrok je zaželen, tisti pa me je v resnici skrbel. Imel sem ogromno strahu pred neuspehom in sem bil bistveno bolj občutljiv za vsako najmanjšo kritiko. Sem si rekel: 'Saj sem vedel, da ne bo nič.' Največjega kritika sem imel pa doma – to je bil moj oče – ki me je – sicer v neki svoji želji ali pa iz previdnosti, da me ne bi drugi prizadeli – hotel posvariti, češ: 'Ti nisi za to, rajši ne, te bodo povozili …' Razumem njegove strahove, ampak mi je uspelo zrasti skozi to. Zato so občutki takrat pa danes bistveno drugačni,« nam je razkril Andrej.
Da bo dal svoje pesmi preobleči pretežno rokerjem, se je odločil, ker je slišal in opazil, da ogromno izvajalcev te zvrsti goji spoštovanje do njegovih skladb iz tistega časa. Izbrancem je dal povsem proste roke. Eni so ga pustili na hladnem do konca, drugi pa so mu pošiljali verzije in ga spraševali za mnenje. Njemu je bilo poglavitno, da dajo svoj žig na komad. In po njegovem mnenju je to vsem uspelo. Z enimi priredbami je sicer osebno bolj zadovoljen kot z drugimi, ampak – kot pravi – je to čisto normalno.
Hamo se je za predelavo Šifrerjeve pesmi odločil, ker ga ima v velikih čislih. »Meni se zdi, da je to, da te Andrej Šifrer pokliče, velika čast. Po mojem je eden največjih songwriterjev pri nas, ker mislim, da je še kakih pet centimetrov višji od mene (smeh) Ne, hec … Skratka, dvomim, da mu je kdo sploh rekel ne. Midva z Denisom Horvatom sva se lotila predelave njegove pesmi Stoj, Marija, ampak ni bilo tako enostavno. Hoteli smo dobiti naš zvok na njegovo pesem in je to kar bil proces – kakih petkrat smo posneli komad, preden smo rekli: 'Ok, to je to.' In mislim, da nam je zelo dobro uspelo. Skladbo smo malo prilagodili na današnji čas. Takrat je bil komad hitrejši pa bistveno daljši. Mi smo ga pa upočasnili pa malo skrajšali,« nam je proces predelave razkril frontman zasedbe Hamo & Tribute 2 Love.
Člani zasedbe Siddharta pa so se lotili preobleke njegove skladbe Življenje včerajšnjega časopisa, saj se jim je zdelo, da lahko vanjo najbolj dajo svojo noto. Za sodelovanje pa so se odločili, ker ga zelo cenijo. »Mislim, da vse nas veže neka kar močna vez z njegovo glasbo – vsaj mene. Ko sem bil majhen, so se njegove pesmi veliko vrtele. Zelo je melodičen, kar je podobno nam, ima pa tudi vrhunske tekste. Vabila takšne legende, kot je Andrej Šifrer, ne moreš odkloniti, oziroma je bila za nas celo čast, da to lahko naredimo in da damo na svoj način posvetilo njegovemu celotnemu delu, ki ga je naredil in ki ga še ustvarja. In ni nič slabši kot v preteklosti – z vsakim obdobjem imaš druge spomine nanj in še zdaj dela tako, da nas njegova glasba premakne,« nam je dejal frontman skupine Siddharta Tomi Meglič. Prvič ga je premaknila še pred osnovno šolo. »Bil sem pri babici v Šiški in sem za četrti ali peti rojstni dan dobil – v bistvu sem podedoval – njen hi-fi stolp, v katerem je bila njegova kaseta, tista, na kateri so Martinov lulček, Lepa dekleta in Gorska roža. To so res spevni komadi. Ko si otrok, si veliko stvari zapomniš. Kot recimo pri Mačku Muriju, pri katerem, ko po 30 letih slišiš komad, znaš tekst na pamet, pa ga vmes nikoli nisi slišal,« nam je dejal Tomi. Primož Benko pa je s Šifrerjem okusil celo morske radosti. »Mi smo poslušali kar veliko slovenske glasbe, ko sem bil majhen. Spomnim se pa dogodka, ko smo bili v kampu na Hvaru. Star sem bil sedem, osem let, tam pa je bil tudi Andrej in mi je bilo tako: 'Ooo, Andrej Šifrer, shit, shit ...' to je bilo zame srečanje z veliko zvezdo. To so res takšni topli spomini … Ko sta bili moji hčerki še manjši, sem jima tudi pel kakšne njegove pesmi, recimo Uspavanko za Evo. Šifrer je res večgeneracijski ustvarjalec,« nam je dejal kitarist skupine Siddharta. Njegove besede potrjuje tudi Hamo. »Moj prvi spomin na Šifrerja je očetova katrca s kaseto Andreja Šifrerja, ko smo šli na morje. Imel sem sedem, osem let. Šlo je za kaseto z Martinovim lulčkom in smo to veselo žgoleli zraven – moram reči, da res ne zavidam Andrejevemu sinu, za katerega je naredil ta komad. Ampak tudi kasneje, ko sem začel igrati kitaro, je bil tretji ali četrti komad, ki sem ga znal, zagotovo že Šifrerjev. Pa še dandanes, na vseh žurih, ko se malo sprostimo, proti jutranjim uram ne izostane kakšen Ostani z nami. Andrej je gotovo eden naših največjih umetnikov. Ima dobre komade, res ponarodele, in upam, da bom tudi jaz imel možnost po 40 letih kakšno ploščo še enkrat posneti, pa da mi tudi nobeden ne bo rekel ne,« nam je dejal Hamo.
Nastale skladbe bomo v živo (poleg tistih z albuma 40 let norosti) slišali 19. marca v Cankarjevem domu. Šifrerju se bodo na odru pridružili britanska glasbenika Dave Cooke in Bill Thorp, s katerima je pred 42 leti stal v studiu, Hamo & Tribute 2 Love, Siddharta, Manouche in Domen Don Holc. Na koncu pa bo Andrej nastopil še z orkestrom, česar ni navajen. »To bo zame enkratna stvar. In kakor se tega veselim, se tudi bojim. Kako resno jemljem vse to, priča tudi moja novoletna zaobljuba, da od 1. 1. pa do 19. 3. ne pijem alkohola,« nam je povedal sicer veliki privrženec cvička. Na srečo mu ga ni treba predelovati samemu, sicer bi mu glede tega bolj trda predla. »Jaz sem si največji žulj pridelal z lopato, ko sem še štihal vrt. Potem sem ga pa zagrebel, ker sem ugotovil, da takrat, ko imam jaz solato, jo imajo tudi vsi drugi, paradižniki mi pa tako niso nikoli uspeli (smeh), tako sem ugotovil, da večji poljedelec nisem, in iz tega sem našel še en poduk – vsak naj dela tisto, kar zna,« nam je povedal Andrej. Zato se je raje posvetil ustvarjanju pesmi. »Če pišeš pesmi, v resnici ves čas delaš – tudi kadar nič ne delaš, možgani delajo. Pesmi prihajajo mimo, ti jih pa loviš. To se pravi, da sem v resnici lovilec pesmi,« nam je dejal Šifrer. Očitno je pri tem zelo uspešen, saj se lahko pohvali z več kot 170 avtorskimi skladbami, med katerimi so mnoge ponarodele, kot denimo Vse manj je dobrih gostiln, Za prijatelje, Moj oče, Bil sem mlad, Gorska roža, Šum na srcu in Martinov lulček. Je pa že tudi štirikratni dedek. O sebi sicer pravi, da je od vseh starih staršev najslabši. »Trenutno sem jim najmanj koristen, ker najmanj znam. Ampak ko bodo malo zrasli, bom pa med boljšimi. Mi se imamo zelo fino. Imam zelo obilno družino. Družimo se, hodimo na kosila … Moja najstarejša vnučka Frida je stara šest let in je narisala risbo. Jaz stojim na eni kupoli in igram kitaro. Vprašal sem jo, kje sem jaz, pa mi je rekla: 'Ja dedi, ti si najboljši na svetu, ti stojiš na vrhu sveta.' Tako si ona predstavlja, da je biti najboljši na svetu. Odlična je, odlična,« svoje vnukinje ni mogel prehvaliti Šifrer. Kantavtor pa je tudi velik ljubitelj potovanj. Trenutno je sicer njegovo življenje tempirano na 19. marec, od tam naprej mu pa že diši nekaj destinacij. Kam jo bo mahnil, sicer še ne ve. »Važno je, s kom si, ne, kje si, zato se mi zdi bistveno to, da grem z nekom, ki mi zelo veliko pomeni, in potem je vseeno ali je to močvirje ali puščava ali pa Disneyland,« nam je za konec še dejal Andrej.
Objavljeno v reviji Vklop št. 10, 7. 3. 2019.
Andrej je 'moral' na še sveže albume napisati kar nekaj posvetil.
