julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

Lastovke Svet24.si

Po obisku inšpekcije oziroma "mestnih gospa": A ...

Nal Husič Petisvet.si

Nal Husić: karte kažejo, kako nas 'luna gunca'

Damir Topolko Svet24.si

Šarec zahteval menjavo, Alenka ga (še) ne da

meghan beyonce 1 Svet24.si

Se je Meghan kolcalo po starih igralskih časih?

Natalija Gros, Rok Kunaver Njena.si

Tako na dopustu uživa Natalija Gros

rasema in kosovar Njena.si

Konec ljubezni: 'Moj dragi se je zaljubil v ...

Pisatelj Jakob J. Kenda o ženskah

Lidija Jež, Ženska, 13.03.2019 15:01:10

Zaradi Apalaške poti je prevajalec, urednik, pisatelj in popotnik Jakob J. Kenda bolj čuječ in čuteč.

Delite na:
Pisatelj Jakob J. Kenda o ženskah
Jakob J. Kenda: Ljubezen je takšna živa stvar in tako močna: celega te zveže, zlije s tistim, kar imaš rad. Revija Ženska

Jakoba J. Kendo, doktorja literarnih ved, pozna širša javnost predvsem kot prevajalca Harryja Potterja; za tega in druge odlične prevode mladinskih del je prejel tudi nagrado Častne liste Mednarodne zveze za mladinsko književnost. Strokovna javnost pa ga pozna še kot predavatelja, urednika in avtorja mnogih publikacij, člankov, ocen … in kot kriznega menedžerja na področju kulture.

Pred kratkim je izdal prvo knjigo z naslovom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. V njej je opisal svojo izjemno izkušnjo; je namreč edini Slovenec, ki je prehodil to znamenito pot. Katere ženske in kako so vplivale na njegovo zanimivo življenje?

Odraščal je v Radovljici, rojen pa je bil na Jesenicah, kjer je babica v porodnišnici menila, da je ime Jaša, kot mu ga je izbrala mama, milo rečeno »neustrezno«. Tista babica pač ni vedela za Cirila Zlobca in njegovega sina Jašo, ki sta navdušila mamo; menila je, da bo to čudno ime predmet posmeha, zato je v rojstni list samoiniciativno zapisala Jakob. Toda gospa Kenda je napela vse moči, da je obveljala njena izbira in tako je dojenček dobil še drugi rojstni list z imenom Jaša. Ko je mladenič Jakob/Jaša prišel v obdobje, ko je bilo treba služiti vojsko, pa je nastal problem – človek z dvema rojstnima listinama bi moral dvakrat služiti vojsko … Brž je sprožil postopek za preimenovanje: Jakob je ostal, ker so ga tako večinoma klicali in v spomin na tisto babico; Jaša, ker je osemnajst let prej tako želela mama in ker ga je tako klicalo neko dekle … Zato tudi Jakob J. Kenda; to drugo, malo skrivno ime pa je od takrat rezervirano za takšna dekleta.

Jakob, družboslovec po duši, je hodil na jeseniško naravoslovno gimnazijo, kjer je predvsem zaradi odličnih profesorjev celo vzljubil predmete kot sta biologija in matematika. Prav podlaga iz naravoslovnih ved mu je v času študija primerjalne književnosti odprla bližnjico do razumevanja novih tehnologij. »Imel sem srečo, da sem imel na primerjalni tako izvrstne predavatelje,« se pohvali, »a ena izmed reči, ki so me v času študija najbolj zaznamovale, je bila tudi internetna revolucija. Pravzaprav sva bila takrat na primerjalni takšna dva: za možnost dostopa do interneta, ko je bil ta še čisto v povojih, sem opozoril izvrstnega prijatelja Javorška, komparativista in francista … in ta je danes na Inštitutu Jožef Stefan vodja Centra za mrežno infrastrukturo! »Jakoba pa je internet »spravil skupaj« s Harryjem Potterjem: njegovo besedilo je prek svetovnega računalniškega omrežja dobil, še preden je bilo sploh objavljeno. Tovrstna literatura – fantazijska književnost – mu je bila od nekdaj blizu; iz sorodnega žanra, znanstvene fantastike je diplomiral, iz same fantazije nato celo doktoriral. Blizu pa mu je bil tudi jezik, v katerem je Harry napisan – angleščina: »Vsaj za silo obvladam še kakšen drug jezik, toda angleščina ima pri meni posebno mesto, ker je povezana s posebno zgodbo …« Zgodbo njegove prve ljubezni.

Prva ljubezen

Med gimnazijskimi počitnicami je šel na jezikovno izpopolnjevanje v Anglijo. Tamkajšnjo učiteljico je hitro očaral, med drugim tudi s predstavitvijo svoje domovine, med katero je omenil stari običaj dobrodošlice s kruhom in soljo. Nekega večera, bilo je v značilnem angleškem pubu, pa ga je kar potegnilo k eni od Angležinj. Na prvi pogled se je zaljubil vanjo in očitno je bilo tudi obratno, saj se kar nista mogla ločiti. Čez čas pa je le morala domov, saj so starši zahtevali, da se jim javi, a se je tudi kmalu vrnila – s kruhom in soljo v rokah … Izkazalo se je, da je ljubka deklica hčerka Jakobove učiteljice.

»Ljubezen je takšna živa stvar in tako močna: celega te zveže, zlije s tistim, kar imaš rad. In ko sem moral domov, ko sva bila s Saro tako daleč narazen, ko je bilo med nama 1500 kilometrov brez vse sodobne tehnologije in celo slišati se nisva mogla – telefonirati v Anglijo je bilo nezaslišano drago – takrat se je ta živa stvar hotela okleniti česar koli, kar me je vsaj od daleč spominjalo na Saro, me zliti vsaj s tem nadomestkom. In najbližji je bil njen jezik, angleščina. Ljubezen do Sare je postala moja ljubezen do angleščine, kasneje do zlivanja angleščine z mojim jezikom, do prevajanja. Prevajam torej tako rad, kot sem imel rad Saro.«

apalaska-pot.jpg
Več o knjigi na www.apalaska.si
Revija Ženska

Harry Potter

Čeprav se z avtorico Harryja Potterja osebno nista spoznala, je vendarle njen vpliv na Jakoba Kendo zelo pomemben. Glede na to, da so njene knjige »obnorele« svet, je razumljivo, da avtorica ne more biti v stiku z vsemi svojimi prevajalci. A če pride do težav, do »izrednih razmer«, se vsekakor vključi v zadevo. In take razmere so nastale, ko je slovenski založnik za šesto knjigo izbral drugega prevajalca. Bralci so zaznali razliko in imeli precej kritičnih pripomb. To je prišlo tudi na ušesa avtorici, ki je prosila, da naj se Jakob loti njene nove, sedme, nato pa tudi šeste knjige, ki mu je bila nerazumno odvzeta.

Ko je prevedel njeno prvo knjigo, je zelo težko našel založnika. Potrkal je na mnoga vrata, toda nikjer ni bilo posluha za objavo, ker pač za čudežnega dečka z očali takrat še nihče ni slišal in seveda tudi slutil ne, da zna postati taka prodajna uspešnica. Ko pa je Jakob založnika končno našel, je kmalu uvidel, da bi si prihranil veliko živcev, če bi svoj prevod izdal sam. Založnik se je namreč neprestano soočal z velikimi težavami in te pogosto prenašal na druge, tudi na Jakoba. Njun odnos se je najbolj zapletel, ko je bila založba tik pred dokončnim potopom – takrat je nenadoma v igro prišel celo drug prevajalec. Toda želja avtorice J. K. Rowling je hkrati tudi ukaz in Jakob ostaja »izbrani« prevajalec njenih del v slovenščino.

Premalo prostora imamo, da bi opisovali kako potekajo prevodi, še zlasti tako obsežni; vsekakor pa je to intelektualno in čustveno zahtevno in tudi izčrpavajoče delo. Prevod mora »funkcionirati« in slovenski prevod mora imeti enak učinek na slovenskega bralca, kot ga ima angleški izvirnik na angleškega. In na to je morda glede svojih prevodov Harryja Potterja Jakob najbolj ponosen: prevajal je nedokončano serijo knjig, v kateri bi se marsikaj lahko razvilo na sto in en način in je vse te načine moral omogočati tudi prevod. Kako na primer prevesti ime, ki očitno nekaj pomeni, a ima pomenov več in so si lahko nasprotni? Kateri od teh pomenov bo kasneje v zgodbi postal bistven, kateri so nalašč zavajajoči, kateri nebistveni?

Družina

Jakob je precej mlajši od svojih dveh sestra. Mama, ki si je želela graditi kariero na področju ekonomije, je del skrbi za Jakoba »delegirala« na hčerki, ki sta bili takrat že v najstniških letih. Tako je bilo poskrbljeno za sina, hčerki pa sta tudi dobili nekaj izkušenj z zahtevno skrbjo za najmlajše. Tudi zato sta ga tolikokrat jemali s sabo na potepe, včasih prav kolosalne: pri desetih so šli s kolesi do Dubrovnika, sploh mlajša od sestra je bila zaslužna, da je že v najstniških letih prvič v celoti prehodil Transverzalo. Spomni pa se tudi odnosa z očetom, ki je bil ustvarjalnega duha in je obenem nanj prenesel marsikakšno moško modrost.

Jakob Kenda 1.jpg
Jakob J. Kenda: Dober prevajalec ne obvlada samo ciljnega jezika in jezika izvirnika, temveč dobro razume tudi kulturo izvirnika.
Revija Ženska

Danes ima Jakob svojo družino; z ženo imata dva otroka in malo je časa za druženje s sestrama, ki imata tudi vsaka svojo zanimivo zgodbo. Starejša sestra, ki se je odločila za veliko družino, je izvrstna profesorica matematike, mlajša sestra pa je nuna – šolska sestra. Večino časa preživi med hribi nad Javornikom, kamor predvsem mlajši prihajajo na duhovne vaje, nekateri izmed njih pa tudi na »ure vzgoje«. Gore so vse tri zaznamovale in prav njihovi skupni pohodi so v Jakobu spodbudili ljubezen do dolgih potepov, ki ga je mnogo let kasneje popeljala na izjemno Apalaško pot. »Priprave na to so trajala desetletja, dokončno in zares pa sem se za pot odločil, ko me je na pravi način in ob pravem času spodbudila moja žena …«

Apalaška pot

Je prvi Slovenec, ki je pot po odročnem apalaškem hribovju prehodil v celoti, kar uspe le vsakemu četrtemu od nekaj tisoč pohodnikov, kolikor se jih vsako leto nameni prehoditi celotno pot. Preden se je Jakob podal nanjo, se je dolgo časa razgledoval po vsek mogočih –nekaj njegovih najlepših poti je bilo v Pirenejih, Alpah in Visokih Tatrah, pa v Turčiji, na Apeninih in škotskem višavju. A najsi so bili ti pohodi, nekateri tudi večtedenski, še tako krasni, ga je vedno nekako povleklo nazaj k misli na ameriško Apalaško pot: ta je bila prava zanj.

Apalaška pot vodi po istoimenskem pogorju na vzhodu ZDA, se vije čez štirinajst zveznih držav in je dolga prek 3500 kilometrov. Veličastna je tudi po svojem skupnem vzponu, ki v seštevku znaša prek 140 kilometrov, toliko, kot da bi se šestnajstkrat od morja vzpel do vrha Everesta! Poleg tega gre za divjinsko pot, na kateri si celo na stotine kilometrov daleč od prve naselbine, a zelo blizu razni zverjadi. Toda Jakoba je na njej poleg takšnih izzivov še bolj privlačilo, da gre za pot, na kateri bi bil lahko vsaj enkrat v življenju dobršen del leta v stiku z naravo, za pot, ki gre neprestano po gozdnih in gorskih stezah, ne pa po kolovozih in cestah. In morda še pomembneje: tako bi lahko zagotovo bolje spoznal Američane in njihovo deželo, kar je za prevajalca iz angleščine nujno: dober prevajalec ne obvlada samo ciljnega jezika in jezika izvirnika, temveč dobro razume tudi kulturo izvirnika. To pa je Jakob, kot večina, poznal samo posredno … So naše predstave o Američanih in ZDA točne?

To je imel kmalu priložnost preveriti, kajti kot mnoge na tej poti, je tudi njega naključje zbližalo z drugimi pohodniki in jih združilo v »pohodniško družino«. »Ne moreš verjeti, kako lepljiv material smo ljudje – mene in te tri Američane je nekako povleklo skupaj, preden smo to sploh opazili,« se še danes čudi. In še danes je tega vesel: njegovi novi prijatelji so mu odprli toliko oken in vrat v sodobno Ameriko, mu omogočili toliko nepričakovanih spoznanj. Ob verjetno največjem se mu še danes na široko razprejo oči: Američani so se izkazali za tako dobre ljudi, pa ne le pohodniki. »Toliko dobrote, kolikor sem je bil od naključnih neznancev deležen na tej poti, je nisem bil še nikdar v življenju,« zaupljivo zatrdi.

Vsaj mene je v Jakobovi navdušeni pripovedi o dolgem pohodu najbolj presenetilo, da se marsikatero dekle ali ženska kar sama poda na to pot. Ena izmed takšnih je bila tudi v Jakobovi »pohodniški družini«, v okviru katere si je poiskala nekaj zavetja. »Marnie je znala zelo lepo dati znamenje, da si ne želi pozornosti, ki jo je začel izkazovati kateri od drugih pohodnikov. Če kakšen tega ni razumel, pa se je postavila za katerega od drugih treh članov naše skupine – petdesetletnega Bulleta, sedemintridesetletnega Kevlarja in mene.« A iskrice prijateljstva, bližine in ljubezni so očitno na poti letele v vse smeri. »Prav zabavno je bilo opazovati,« se nasmehne Jakob, »ko smo srečali fanta, čigar pozornost ji ni bila odveč, ravno nasprotno. Dekle, katere bistre in odločne oči so prej kar bliskale, je nenadoma začela zardevati in postala je tako ljubko nerodna.«

Šulo Zverina

Jakoba je sredi njegove poti, po dveh mesecih pohoda, obiskala tudi njegova prava družina. Prav otroka sta mu dala tudi pohodniško ime, ki je obvezno na ameriških poteh, sploh na Apalaški, kjer se je ta tradicija začela. Že ko je otroka pripravljal na svojo odsotnost in jima pripovedoval o poti, so se jima zasvetile oči; češ, oči je dal ime njima, zdaj mu lahko »vrneta milo za drago« – onadva bosta poimenovala njega! Hčerka je ravno takrat v šoli slišala za indijanska imena, ki izražajo posameznikovega živalskega duha, na neki način njegovo bistvo. Tako sta z bratom ob »šamanskem bobnanju« razpoznala, da je očijeva živalska esenca skrita v eni od njunih plišastih igrač – v morski kravi, ki sta jo še kot majhna otroka poimenovala gospod Šuligoj, druge njune plišaste živali pa so ga v igri klicale Šulo. »Moji sopotniki na Apalaški poti so ob tej zgodbi menili, da je Šulo vendarle premalo gorjansko ime, zato so ga dopolnili tako, da sem postal Shoolo the Beast (Šulo Zverina).«

In po koncu dolge poti, po vsej tisti divjini, vzponih, blatu in granitu, nevarnostih in lepotah, zelenju, poškodbah, obupu, sreči in srečanjih … me zanima, ali je kaj drugače? Jakob tega mogoče niti nima časa opaziti, saj se je takoj lotil druge pustolovščine, tokrat založniške. Ta pot je namreč nanj napravila tak vtis, da se je o njej odločil napisati knjigo in jo potem tudi sam izdati: malo iz radovednosti, kako je videti galaksija knjige iz tega vidika, malo iz študijskega zanimanja za klavrno stanje knjižnega trga. Tudi založniškega podviga se je lotil značilno premišljeno in temeljito; knjiga ima celo spletno stran, www.apalaska.si, prek katere jo tudi trži.

Ampak ko tako zagnano govori o svojem novem projektu, ga vendar še enkrat vprašam: »Se vam res zdi, da vas Apalaška pot ni prav nič spremenila?« Malo se zamisli in izstreli: »Ne,« in potem še prepričano odkima: »Res ne. Pot me je kvečjemu izostrila. Bolj sem pozoren na odnose, na lepoto, na naravo, na veselje, žuborenje okoli mene, bolj sem čuječ, bolj čuteč …« Si tudi zato želi še enega otroka?

Objavljeno v reviji Ženska št. 1, 7. 1. 2019.