Ten Walls - skesanec se vrača v velikem slogu
Ob prvomajskem nastopu v Zagrebu smo se o njegovi zadnji plošči Queen pogovarjali s prvakom baltske elektronske scene Marijusom Adomaitisom.
Če imate vsaj malo občutka za jezike, morate priznati, da je nekaj ironije v tem, če si mojster fagota uniči kariero z govorjenjem neumnosti o gejih. Prvaku baltske elektronske scene, Marijusu Adomaitisu, se je zgodilo prav to: potem ko je leta 2014 kot Ten Walls osvojil svet s skladbo Walking with Elephants – druga uspešnica leta po izboru uredništva revije Mixmag –, »prijeli« pa so se še Requiem, Gotham in Sparta, je smer njegove kariere kazala strmo navzgor. Ko je čez nekaj mesecev na Facebooku objavil netakten zapis o gejih, so se ga kot kuge čez noč otresli veliki festivali, klubi, založba in agencija, izjavo o njem pa je takrat podala celo domača premierka.
Marijus se je pozneje pokesal, opravičil in podprl več projektov, ki širijo zavest o pravicah LGBT-skupnosti, sodeloval pri postavitvi elektronske opere Carmen, ki je polna protihomofobnih sporočil, se pa tej temi v intervjujih izogiba in se trudi, da bi v njegovem imenu govorila glasba. Tu je bil vedno dober in tak je tudi njegov album Queen, na katerem je kar 24 skladb. »Delo je bilo intenzivno, pol leta sem dobesedno živel v studiu, tam sem pogosto tudi jedel in prespal. Ko delam, sem z glavo povsem v glasbi in stežka razmišljam o čem drugem,« nam je povedal ob prvomajskem nastopu v Zagrebu, kjer mu je nabito poln klub jedel iz roke. »Plošča je zmes elektronske in klasične glasbe. V več skladb sem vpletel fagot, ki je redko uporabljen, je pa moj značilni inštrument. V nasprotju s flavto ali saksofonom, ki sta pogosta v popularni glasbi, fagot že zaradi tehnike igranja ni tako priročen, jaz pa ga uporabljam predvsem v basovskih linijah.« Mimogrede, njegovega drugega ustvarjalnega vzdevka, Mario Basanov, ni navdihnil fagot (po angleško bassoon), ampak ljubezen do bosse nove.
