Spoznajte pustolovsko kokoško Monique!
Monique je v zadnjih petih letih skupaj s Guirecem Soudéejem objadrala tako rekoč ves svet.
Od januarja 2014 do njune vrnitve v Bretanjo, decembra 2018, je nenavaden par preplul 45 tisoč milj. Prečkala sta Atlantik, potovala mimo Rta Horn nazaj na Karibe ter domov, z vmesnimi postanki, ko sta na primer popravljala svojo jadrnico, čakala, da je minila huda ura, ali služila denar.
Vse avanture, tako njuni vrhunci kot padci, so bile ujete v fotografije in zabavne videoposnetke, ki si jih lahko ogledate na družbenih omrežjih (pred slabima dvema mesecema sta imela 125 tisoč sledilcev na Facebooku in skoraj 43 tisoč sledilcev na Instagramu). Njuna zgodba je polna avantur: Guirec je na primer jadral mimo ledenih gora, imel bližnje srečanje s polarnim medvedom in ujel resnično ogromne ribe. Monique pa je s svojimi sledilci na družbenih omrežjih delila posnetke, kako uživa v svojem zajtrku, kako se nad njo navdušujejo otroci Inuitov, ki takšne živali pred tem še nikoli niso videli, in kako uživa na palubi, ko strmi v oceane, po katerih pluje s svojim prijateljem.
»Ko sem dopolnil 18 let, bi se lahko zaposlil, a sem si želel potovati. Želel sem daleč stran,« je priznal Guirec. Njegov oče Standy je dvakrat prečkal Atlantik. Guirec je odraščal ob teh zgodbah in si ogledoval fotografije v družinskem albumu. Odločil se je, da odpotuje v Avstralijo. Tam je povsem brez denarja spal na ulici, delal kot pobiralec sadja in še marsikaj drugega, dokler ni zaslužil dovolj denarja, da si je lahko omislil svojo jadrnico. Vrnil se je v Bretanjo in bil pripravljen za jadranje.
Njegov cilj se mu je zdel precej skromen: Atlantik bo prečkal solo. Takrat ni vedel, da bo njegovo potovanje trajalo pet let, in na začetku je celo upal, da bo lahko odjadral še dlje. »V srcu sem si želel, da bi objadral svet - le kdo o tem sanja? Vendar se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam, o jadranju nisem vedel skoraj ničesar,« je priznal.
Nakup jadrnice, ki je bila deset let starejša od Guireca, se ni izkazal za najbolj briljantno potezo. Poleg tega pa Guirec še nikoli ni jadral s tako veliko jadrnico. A se je pri 21 skoraj brez denarja odpravil na pot. »Starši so me vprašali, kaj bom naredil, če bo šlo kaj narobe. Rekel sem jim, da bo vse v redu.«
Monique se je pridružila »posadki« na eni od prvih postaj na Tenerifu. »Vedel sem, da si želim jadrati sam, vendar sem si poleg tega želel tudi ljubljenčka. Menil sem, da bo kokoška briljantna izbira, saj bi lahko tako dobil na morju vedno sveža jajca.« Do takrat ni imel nobene izkušnje s takšne vrste živaljo in opozorili so ga, da bi bilo lahko s kokoško na morju kar precej stresno, vendar je vztrajal.
»Dejal sem si: ‘Če me bo jezila, jo lahko vedno pojem.' Zdaj se mi zdijo te besede čudaške. Resnično sva se navezala drug na drugega. Kokoška je uživala v tekanju po palubi (če je bilo morje zelo valovito, se je skrila pod palubo) in ribe so ji nadvse teknile. »Obožuje ribe,« je dejal. »Zaradi rib so bila njena jajca bolj slanega okusa.«
Na daljših postankih jo je Guirec odpeljal z jadrnice, da se je lahko najedla trave in brskala po zemlji in med kamenčki. Videti je bilo, kot da je Monique vzela Guireca za del svoje jate. Vedno sta tičala skupaj in se nista ločila niti ponoči. »Tega nisem želel. Včasih je bilo nekoliko težavno, nisem mogel vedno početi, kar sem si želel, vendar sem bil srečen, da lahko vse to delim z Monique.«
Njuna najboljša izkušnja - čeprav bo najbrž marsikomu zvenela bolj kot nočna mora - je bila, ko sta leta 2015-16 štiri mesece prezimovala na Grenlandiji. Ko je zapihal veter, se je temperatura spustila do -60 °C in mraz in led sta ladjo skoraj uničila. Kar nekaj takšnih situacij je bilo, ko bi morala skoraj zapustiti svojo jadrnico. »V resnici nisem pomislil, da bom morda umrl, sem pa pomislil na to, da bom izgubil vse, za kar sem delal od svojega 18. leta. Govoril sem z Monique: vse je razumela in mi povedala, če je bilo kaj narobe.« Guirec s seboj ni imel radia in telefona. »Želel sem biti sam z naravo, odrezan od sveta.«
Po nekaj dneh ju je obiskal znanec Inuit. Imel je telefon s sporočilom njegove sestre: njun oče je umrl zaradi srčne kapi. Bilo je nemogoče, da bi se vrnil tako hitro, da bi se lahko udeležil njegovega pogreba. »Moj oče je resnično veliko naredil zame. Bil sem zelo žalosten, vendar sem si mislil: vso to žalost bom spremenil v posebno moč. Moral sem mu dokazati, da lahko uresničim svoje ambicije.« Kljub temu je bila Grenlandija njuna najboljša izkušnja, njun najlepši spomin. »Videla sva severni sij, tam so bile arktične lisice ... Momo sem naredil majhne sani in šla sva raziskovat. Bilo ji je zelo všeč.« Poleg tega je kokoška v 130 dneh izlegla 106 jajc, in to v času, ko je bil ribolov skoraj nemogoč. »Izgubil sem 12 kilogramov in ona mi je nekako rešila življenje,« je še povedal za The Guardian.
Za kokoško, ki je doživela takšno avanturo, je danes videti neverjetno običajno. Kot vse kokoške Monique zdaj najraje brska po zemlji in išče črvičke, ki bi jih pohrustala. Je to sploh tista Monique, ki je objadrala svet? »Ljudje me to ves čas sprašujejo. Če bi izgubil Monique, bi bil zelo nesrečen in ne bi nikoli želel več nobene kokoške. Bilo bi povsem drugače. Poleg tega pa je bilo veliko krajev, ki bi jih na poti obiskal, a jih zaradi nje nisem. Takrat sem si dejal, da imam očitno res rad svojo kokoško.«
