018mv Dobra karma

»Če je moški do žensk preveč prijazen, se to ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za četrtek, 20. februarja

melania trump bozic nacrti tw1 Reporter.si

Poglejte, koga vse je Melania pripravljena ...

starejša ženska Svet24.si

»Tega vam ne bomo plačali. Pa čeprav bo zaradi ...

20200219-00990389 Necenzurirano

Rekonstrukcija afere "prisluškovanje"

gabrijela-fatorić Njena.si

Sanjski moški: Gabrijela je postala temnolaska

Monika in Denis 4 Njena.si

Ljubezen na vasi: Kaj se je zgodilo po dveh letih?...

»Ne želim se ponavljati, vznemirljivo mi je, da je vsak moj film popolnoma drugačen«

Teja Pelko, 10.02.2020 11:03:36

Priznani režiser in scenarist Damjan Kozole se je po vplivu medijev in javnega mnenja na naša življenja, ki ga je »obdelal« v filmu Nočno življenje, za katerega je leta 2016 na prestižnem festivalu v Karlovih Varih osvojil tudi kristalni globus za najboljšo režijo, lotil medsebojnih odnosov. V najnovejšem celovečercu Polsestra jih je prikazal skozi zgodbo o odtujenih polsestrah iz Izole, ki morata zaradi spremenjenih okoliščin živeti skupaj v majhnem najetem stanovanju v Ljubljani. Kje je dobil navdih zanj, zakaj ne uporablja Airbnbja in zakaj je glavno vlogo zaupal soscenaristki namesto kateri od igralk, pa – med drugim – izveste v nadaljevanju.

Delite na:
»Ne želim se ponavljati, vznemirljivo mi je, da je vsak moj film popolnoma drugačen«
Damjan Kozole je kot režiser in scenarist podpisan pod celovečerne igrane filme: Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008), Slovenka (2009) in Nočno življenje (2016) ter dokumentarne celovečerce: Rojevanje Leara (1993), Dolge počitnice (2012) in Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno? (2018). Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa jih je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Urša Premik

Kako bi vi opisali film?

To je film o ljudeh, ki si ne znajo pokazati čustev naklonjenosti. Polsestri iz Izole, ki si nikoli nista bili blizu, sta prisiljeni živeti skupaj v majhnem stanovanju v Šiški. To je zgodba o tistih ljudeh, ki so arogantni in namrgodeni le zato, da prikrijejo svojo ranljivost. In o očetu, ki poskuša sestaviti družino. Zelo pozno, ampak za takšne odločitve ni nikoli prepozno. Gre za preprosto zgodbo o zapletenih občutjih, ko se po dolgem času končno začneš pogovarjati in ko iz tebe udarijo nikoli neizrečene frustracije. Zanimala sta me človeški značaj in vprašanje, ali je mogoče, da smo podedovali jezo in agresijo od prednikov? Film je precej zabaven, na premieri v Karlovih Varih se je občinstvo kar naprej smejalo. Pod komičnim površjem pa se skrivajo nekatere resne teme tega časa: sovraštvo, šovinizem, ženska solidarnost … Hotel sem opomniti vse nas, da se kdaj pa kdaj vprašamo, kaj smo, kdo smo in kaj je v resnici pomembno v življenju.

Kje ste dobili navdih zanj?

Ideja za film je prišla iz razmišljanja o tem, kaj se zgodi, če nekoga, ki bi ga po zdravi logiki moral imeti rad, sploh ne poznaš in ga sovražiš ter kriviš za grehe, ki jih je v resnici naredil nekdo drug. Razmišljal sem tudi o tem, kako se neizrečeno in nepredelano prenaša iz generacije v generacijo, tako v družbi kot pri ljudeh. To so bile začetne asociacije, iz katerih sta nastala lika Irena in Neža, iz njih pa je potem nastal scenarij.

Kako je s komunikacijo v vaši družini?

Osnovna človekova potreba je, da komunicira, komunikacija je nekaj najbolj osnovnega, čistega in preprostega. Vsaj zdi se tako. V resnici pa je komunikacija včasih tudi nekaj izredno težkega, skoraj nemogočega, povezana je s trudom, ki ga moramo vložiti v medsebojna razmerja. Film govori o ljudeh, ki ne znajo komunicirati med sabo, govori o nezmožnosti komuniciranja med najožjimi družinskimi člani. Moja družina je pravo nasprotje temu, pri nas vsi radi govorimo, včasih kar eden čez drugega, včasih prav težko prideš do besede.

Pa se danes po vaših izkušnjah sploh še znamo kakovostno pogovarjati?

Moje izkušnje so, da ja. Komunikacija je osnovna človekova pravica in potreba, tako kot zrak in voda, v komunikaciji si povezan z drugimi in deliš svoje misli, danes seveda še vedno lahko padeš v izjemne pogovore. Brez komunikacije smo mrtvi. Po drugi strani pa družbena omrežja človeško komunikacijo kondenzirajo na bazične besede ali celo znake, s katerimi izražaš le še osnovna stanja: vesel, žalosten, lačen itd. Najbrž je to smer nazaj, in ne naprej.

V filmu se polsestri zbližata po tem, ko sta prisiljeni živeti v majhnem najetem stanovanju v Ljubljani, kar je pri nas res pereč problem. Cene so med drugim vrtoglave tudi zaradi velikega povpraševanja po kratkoročnih najemih (Airbnb) ... Kakšno je vaše stališče do te storitve, jo uporabljate?

Ne, že dolgo je ne uporabljam več, in to je vse, kar lahko naredim. Airbnb je na začetku morda funkcioniral kot poceni nastanitev in preprost zaslužek za tiste, ki potrebujejo dodatni denar, danes pa se je brez dvoma sprevrgel v metaforo o pohlepu, ki za sabo pušča pravo opustošenje, ustvarja mesta-kulise in generira hudo stanovanjsko problematiko, predvsem za mlade. Poglejte si središče Ljubljane ali Pirana, kjer si normalen človek najemniškega stanovanja preprosto ne more več privoščiti. Temeljno vprašanje je, zakaj je sploh potrebno toliko turizma, mar ni to še ena slepa ulica neoliberalizma, ki daje lažen občutek, da nam je v življenju uspelo? Kakšen je to uspeh, da si kupiš poceni avionsko karto, najameš poceni Airbnb in mlatiš paštete v tujem mestu, medtem ko domačini zaradi tvojega užitka dobesedno nimajo kje živeti? So centru Ljubljane res potrebne horde turistov, ki največkrat ne vejo niti tega, ali so v Ljubljani ali v Pragi? Jaz mislim, da ne. Skupnost, družba in razvoj mesta od tega nimajo nič.

Če se vrneva na film. Navadno ste pri svojih filmih tudi scenarist, pri Polestri pa ste »zgolj« soscenarist. Kako to?

Scenarij sem začel pisati že v montaži prejšnjega filma, Nočno življenje. Urša je takrat sodelovala pri postprodukciji, zato sva začela skupaj pisati prvo verzijo. Pozneje se nama je pridružil še moj stalni sodelavec Ognjen Sviličić. Ko pišeš scenarij, pišeš fikcijo, pa vendar hkrati govoriš o osebnih izkušnjah in v tem primeru so bile naše različne izkušnje odlično izhodišče za odnose med liki.

Kako pa ste izbirali igralsko zasedbo?

Tako kot vedno, intuitivno. Igralci so poleg zgodbe ključni za film. Za moj koncept filma me pri igralcih bolj kot talent zanimata resničnost in človeškost. To je tisto, česar se ne da ponarediti.

Kako to, da ste vlogo Irene dodelili Urši Menart, ne pa kateri od igralk?

Damjan Kozole 2
Kozole je glavni vlogi v Polsestri zaupal Lizi Marijini in Urši Menart.
Urša Premik


Po avdicijah se nisem odločil za nobeno igralko, imel sem problem, ker preprosto nobena ni šla v mojo predstavo o Ireni. Urša je bila takrat asistentka režije, tako da je bila ves čas zraven. Enkrat sem se obrnil k njej in ji rekel: »Kaj pa, če bi ti …« Spomnim se, da se ji je kava zataknila v grlu in da je zamomljala: »Če hočeš, da ti uničim kariero, probaj.« Naredila sva dolgo poskusno snemanje, šla sva čez vse filmske situacije in Urša se je zelo potrudila, da ne bi bila izbrana. Bolj ko se je trudila, da ne bi bila dobra, bolj se mi je zdelo, da bi ona lahko bila prava Irena. Da skrajšam: vsi najbrž veste, kako je vsak igralec vesel, ko dobi priložnost, da igra glavno vlogo. Za Uršo lahko rečem, da je bila, ko je dobila to vlogo, najbolj nesrečna igralka na svetu. Ampak potem smo šli v dolg in resen proces vaj skupaj z Lizo, ki je trajal skoraj 10 mesecev, in v nekem trenutku smo nekako vsi pozabili, kaj je kdo, obstajali sta samo še Irena in Neža.

Film ste v glavnem delali s stalnimi sodelavci. Ne tvegate radi ali gre bolj za to, da vam je ljubše delati z nekom, ki ga poznate, in natančno veste, kaj boste dobili?  

Ne, nasprotno, rad tvegam, mislim celo, da je umetnost brez tveganja in rizika, da boš pogorel, nezanimiva in dolgočasna. Kar pa se ekipe tiče, smo šli v produkcijo zelo kmalu po prejšnjem filmu in logično je bilo, da s sodelavci nadaljujemo odlično sodelovanje.

Po čem si boste najbolj zapomnili snemanje? Se vam je zgodila kakšna posebno zanimiva, zabavna, nenavadna anekdota?

Na vsakem snemanju se dogajajo nepredvidene in smešne stvari, ampak s tem je podobno kot s tistimi ponesrečenimi posnetki TV-novinarjev, ki jih kažejo v dnevnikih pred novim letom – smešni so samo njim. Čeprav je film videti enostaven, smo se na snemanje dolgo in temeljito pripravljali. Vendar se vedno zgodi nekaj, česar preprosto ne moreš predvideti. To snemanje si bom najbolj zapomnil po hrupu na Celovški. Pod stanovanjem, v katerem smo posneli večino filma, so tik pred snemanjem začeli kopati in menjati toplovodne cevi za vso Šiško in delali neverjeten hrup, tako da smo morali večkrat popolnoma pripravljeni čakati, da se nas usmilijo in izklopijo mehanizacijo. Kar ni niti najmanj prijetno, ker poruši koncentracijo tako igralcem kot ekipi. Ampak na koncu se je vse dobro izteklo.

Vse projekcije filma pri nas bodo angleško podnaslovljene. Zakaj ste se odločili za to?

To je bil predlog ekipe Kinodvora, mi pa smo se s tem strinjali. V Ljubljani je vedno več tujcev, ki tukaj študirajo ali delajo in ki jih zanimata tudi slovenska umetnost in kultura. S podnapisi dobijo priložnost, da lahko spoznavajo tudi sodobno slovensko kinematografijo.

Na Nočno življenje ste čakali sedem let, tokrat »le« tri. Je šlo za »srečo« ali je k temu kaj pripomogel tudi uspeh filma Nočno življenje?

Najbrž je k temu pomagala nagrada za režijo v Karlovih Varih. In pa dejstvo, ki sem ga omenil že prej, da sem imel še pred premiero Nočnega življenja že napisan nov scenarij.

Koliko pa nagrade vplivajo na financiranje novih projektov?  

Mislim, da je to bolj vprašanje za Slovenski filmski center. Moj občutek je, da delno imajo vpliv, in mislim, da je prav, da se uspešnim avtorjem omogoči, da čim prej pridejo do novega projekta. Kot ste prej omenili, sedem let čakanja na nov projekt pri nas ni nič nenavadnega.

Film Polestra je svetovno premiero doživel v uradnem tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih. Ste kaj razočarani, da (tokrat) niste dobili nobene nagrade?

Morda smo bili vsi skupaj v prvem trenutku malo razočarani, ker so bile mednarodne kritike odlične, češko občinstvo pa navdušeno. Ampak če pogledaš realno, neskromno bi bilo pričakovati, da boš na tako uglednem in konkurenčnem festivalu dvakrat zapored pobiral glavne nagrade. Danes sem zadovoljen, da smo imeli premiero tam. Včasih kakšnega filma ne posnameš samo zato, da bo uspešen, ampak zato, ker ga pač moraš posneti.

Kaj delate zdaj?

Pripravljam nekaj različnih stvari. Ne želim se ponavljati, vznemirljivo mi je, da je vsak moj film popolnoma drugačen. In če bom posnel še kakšen film – kar v našem poklicu ni samoumevno – bo tudi ta precej drugačen od vsega, kar sem posnel do zdaj.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 3. 16.1.2019