Miroslav Mandić: Odraščanje je izguba avtentičnosti
Miroslav Mandić, režiser filma Igram, sem, slovensko-bosanskega triptiha o tem, kaj pomeni biti igralec, ter o mejah med igralcem in likom.
Tri zgodbe, ki se odvijajo v treh različnih mestih, se vrtijo okoli igralcev, ki so se preveč vživeli v svoje like ter prestopili mejo med resničnostjo in domišljijo. Film Igram, sem razmišlja o odnosu med igro in življenjem, med resničnim in zaigranim, med igralcem in likom. To so teme, ki očitno obsedajo režiserja in scenarista Miroslava Mandića (Adria Blues).
Očitno ste navdušeni nad igro in vživljanjem v vloge. Zakaj vas to tako prevzema?
Občasno je lepa laž boljša od krute resnice. Poznam ljudi, katerih življenja so počivala na laži in so bili srečni, potem pa so spoznali resnico in takoj postali zagrenjeni. Mimikrija, oponašanje narave, je najlepša laž, kar jih je, interpretacija hkrati pove več o resnici kot njeno dobesedno, nedvoumno ubesedenje.
Zakaj potem niste raje postali igralec?
V življenju se igram, ko dobim navdih, neodgovorno improviziram, ne zmorem pa igrati načrtno. Igralke in igralci me prevzemajo prav zaradi tega: od njih se pričakuje, da določene večere igrajo, in oni takrat pač igrajo pred nami, ne glede na vse; nihče jih ne sprašuje, ali je doma vse v redu, imajo zasebne težave in tako naprej.
Se delo igralca in režiserja v kakšnih točkah pokriva, si je podobno?
Režiserju je lažje, on je igralčev prvi gledalec. Odziva se in popravlja, potem pa je na igralcu, da to udejanji, spreminja skozi nešteto število vaj in ponavljanj. Režiser hkrati skrbi za celoto in za sodelovanje več igralcev na odru ali pred kamero. V resnici sta to dve zelo različni opravili.
Zakaj ste meje med likom in igralcem raziskovali ravno v teh treh zgodbah? Morda temeljijo na resničnih zgodbah?
Ljubljanska zgodba je v filmu, ker tukaj živim, sarajevska, ker od tam prihajam, zagrebška pa, ker imam tam veliko zasebnih in družinskih povezav. Poleg igre sem hotel raziskati vrednote in družbene razmere v teh treh območij. Res je, vsaka od teh treh zgodbah izhaja iz resničnih dogodkov.
Zakaj ste se odločili za črno-beli film?
Ne vem. Že od pisanja scenarija sem ta film videl kot črno-beli.
Sami od igralcev zahtevate, da se vživijo v lik tako, da postanejo to, kar je on, živijo življenje, kot ga živi lik?
Sam od igralcev nikoli ničesar ne zahtevam. Skupaj raziskujemo in sodelujemo.
Ste se ob pisanju scenarija pogovarjali z igralci, ki so v resnici imeli težave z odnosom lik/resnično življenje? Se velikokrat zgodi, da igralci ne morejo iz lika?
Med delom se z igralci ne ukvarjamo z njihovimi ali mojimi zasebnimi težavami. Skupaj prepoznavamo »sindrome«, značilne za lik, ki ga igrajo, in skozi izbrana dejanja ali dejavnosti poskušamo like narediti čim bolj prepričljive.
Se lahko tudi režiser preveč vživi v svoje delo?
Zase lahko povem, da se kar preveč.
Ne igramo pravzaprav vsi vlog tudi v resničnem življenju?
Žal je tako. Samo otroku je dovoljeno, da se obnaša iskreno in po trenutnem navdihu, pa še takrat ga starši pogosto okarajo. Odraščanje je sistematična izguba avtentičnosti, učijo nas, kako ustrezati družbenim normam. Zanima me upor do odraščanja, saj je uspešno odrasel človek »prototip« za malomeščana.
Kakšen projekt zdaj pripravljate, kaj raziskujete in kdaj predvidoma ga bomo lahko videli?
Naslov moje nove zgodbe je San Remo. Dve starejši osebi trpita za demenco. Spoznata se danes, jutri se ne spomnita druga druge, spet se spoznata – in tako večkrat do konca zgodbe.
