Mia Žnidarič: Glasba se mi zdi lepa, če jo začutim
Mia Žnidarič in Steve Klink o jazzu in svoji zadnji zgoščenki z naslovom Z dotikom.
Na čudovito, sončno nedeljsko popoldne sem v centru prestolnice spoznala prvo damo slovenske jazz glasbe, Mio Žnidarič, in njenega moža, ameriškega pianista Steva Klinka. Pogovor je stekel, kot bi se poznali že več let. Zaupala sta mi veliko zanimivega, dotaknili pa smo se tako Mijinih pevskih začetkov kot tudi njunega zasebnega življenja in strasti, ki jo delita do glasbe. Dodati moram, da sta me Mia in Steve s svojo sproščenostjo in prijaznostjo več kot navdušila. Podarila sta mi tudi najnovejšo zgoščenko Z dotikom. Takoj ko sem prišla domov, še pod vtisom čudovite energije, ki jo oddajata, sem zgoščenko vstavila v predvajalnik in res se je zgodil tisti pravi dotik. Dotik za dušo in srce.
Kako ste se zbližali z jazzovsko glasbo? Kdaj ste se začeli zavedati, da je ta glasba tista, ki jo želite ustvarjati?
Mia: Ko sem bila stara približno 15 let, sem poslušala nočni program radia Maribor. Takrat je Brane Rončel posvetil en večer glasbi Billie Holiday. Ko sem slišala ploščo Lady sings the blues, nisem mogla verjeti, da obstaja nekaj tako lepega. Bila sem ganjena, od Billie, vseh glasbenikov, ki so jo spremljali, od same zvrsti, od balad, od swinga ... Tako zelo me je ganilo, da sem začela raziskovati v tej smeri. Prihajam iz obdobja, ko smo imeli še plošče ter kasete, na katere smo presnemavali, in že to, da si imel kasetofon, je bilo zelo veliko. Živela sem v Rušah pri Mariboru, kjer so vsi poslušali povsem drugačno glasbo. Ampak mene je privlačilo drugo, zato sem šla v to smer in začela zbirati te plošče in kasete. Poslušala sem Billie, ko je nastopil solo, pa sem vskočila jaz in prepevala zraven. Tako se je to nadaljevalo. Ta glasba mi je dala toliko odgovorov na vprašanja svojega srca v tistem občutljivem pubertetniškem obdobju, ko se mi je zdelo vse okrog tako črno. Zato je tudi ta 'črna' glasba verjetno tako svetlo in temno delovala name. Nikoli nisem prepevala zato, da bi stala na odru. Če bi bilo treba, bi prepevala tudi v temi, samo da bi lahko pela, takšna strašna nuja je bila v meni.
Verjetno ste se v tem razlikovali od drugih najstnikov. Kako je okolica to sprejemala?
Mia: Bila sem otrok, ki se je skrival v knjižnici in veliko bral. Bolj sem se držala sama zase. Bila sem zelo subtilna otroška duša in bilo mi je zelo težko, ne bi se želela vrniti nazaj v to obdobje.
Slovenski jazz ste ponesli nekam, kjer ga prej ni bilo. Ste kraljica slovenskega jazza, kako gledate na to?
Mia: Še vedno mislim, da je vse prav, če nekaj delaš s srcem. Ne glede na zvrst. Lahko je to jazz, lahko je pop ali kaj drugega. Tudi sama imam pop glasbo zelo rada. Glasba se mi zdi lepa, če jo začutim. Sem pa na to od nekdaj gledala nekoliko bolj skromno. Tudi pred mano so bile že pevke, kot je fenomenalna Ditka Haberl, s svojo lepoto in subtilnostjo ... tudi vse druge pevke iz te generacije in generacije pred njo, na primer Marjana Deržaj. Vse so se spogledovale z jazzovsko glasbo in prepričana sem, da je tudi večina njih poslušala to zvrst glasbe. Ko sem na primer slišala, kako je Ditka prepevala prevode jazzovskih standardov, se mi je odprl ves svet. Tako, kot sem jaz kasneje vplivala na marsikatero mladenko ali mladeniča. Ko mi danes povedo, da so zaradi mene začeli to poslušati in študirati, mi to zelo veliko pomeni. Lepe stvari morajo iti dalje iz generacije v generacijo in veseli me, da imamo v Sloveniji trenutno izjemne mlade vokalistke, ki gredo v to smer.
Steve: Pogosto se ideja o jazzu pojavlja kot o visoko intelektualni obliki umetnosti. Veliko ljudi se ustraši, ko zasliši besedo 'jazz'. Kar počne Mia, pa je drugačen jazz, ki temelji na zelo spevnih melodijah. Njen cilj je, da tovrstna glasba postane dojemljiva za vse, tako v melodičnosti kot v ritmu. V zadnjih letih se je jazzovska glasba precej spremenila in ljudje pogosto pozabijo na osnove, kot je swingovski ritem, melodije in harmonije. Na tem področju se še vedno da veliko povedati in to bi rada tudi dosegla. Mia se vrača k temeljem jazza, ki jih uporablja, da ustvarja novo glasbo za vse ljudi, ne le za intelektualce.
Vaša posebnost je ta, da ste v jazzovsko glasbo vključili slovenski jezik. Torej je tudi slovenski jezik lahko pravi za prepevanje jazza?
Mia: Seveda. Angleščina je vseeno bolj mehka, ampak slovenski jezik je tako izjemno lep. Na začetku sem se tudi sama upirala, zdelo se mi je nemogoče, da bi prepevala v slovenščini. Kasneje pa sem spoznala, da mora ta glasba priti tudi do najpreprostejših ljudi, predvsem tudi tistih, ki ne razumejo angleško. Vse se da, če se hoče. Predvsem pa moraš čutiti vsako besedo posebej. Slovenski kantavtor Tomaž Pengov mi je nekoč dal pomemben nauk. Rekel mi je, da je pomembno, da začutim vsako besedo posebej, saj vse drugo že imam. V veliko čast mi je, da sem ga spoznala.
Ena vaših največjih uspešnic je skladba A si ti al nisi ti moj ljubi. Več kot očitno ste svojo ljubezen našli. Kakšen je recept za tako uspešno, dolgoletno zvezo?
Mia: Očitno sva se morala spoznati malce kasneje. Takrat sem bila stara 32 let. Ne predstavljam si, da bi bila z nekom, ki ne bi imel rad lepih stvari in umetnosti nasploh. Seveda je prevladalo, da oba gojiva ljubezen do glasbe in enakih stvari, kot so knjige ... Steve je izredno kultiviran, malce zadržan, pozitiven, nežen, ljubezniv gospod z ogromno količino znanja. Jaz nimam toliko znanja kot on. Prihaja iz dežele, kjer je točno ta glasba, ki jo imam najraje, tudi nastala. Ogromno se pogovarjava, da si lahko z nekom, je zelo pomembno, da si obe osebi znata povedati stvari. Pometanje pod preprogo ne prinese nič dobrega, saj smo si vsi različni. Pomembna je toleranca, misli ne moreš brati. Zato je pogovor pomemben.
Steve, vi ste profesor na glasbeni akademiji, in kot je povedala Mia, imate ogromno znanja. Se tudi Mia na glasbenem področju kdaj uči od vas?
Steve: Učiva se drug od drugega. Poudaril bi, da je znanje sicer zelo pomembno, ni pa najpomembnejše. Če te pomanjkanje znanja zadržuje pri ustvarjanju, seveda pride do težav. Ampak Mia je naravni talent, veliko se je naučila sama tako, da je poslušala velike jazzovske pevke in prepevala, ker si je to tako močno želela. In to je po mojem mnenju bolj pomembno, kot obiskovati šolo in se učiti formule. Morda se nekateri profesorji z menoj ne bi strinjali, ampak sam resnično verjamem, da je na prvem mestu tisto, kar čutiš, in tista močna želja, da ustvariš nekaj lepega. Znanje je dobro takrat, ko lahko še dodatno izboljša naravni talent. Žal poznam tudi ljudi, ki jim je znanje uničilo talent. Ljubezen do glasbe bi vedno morala biti na prvem mestu.
Priznati moram, da precej dobro govorite slovensko. Je Mia tista, ki vas uči jezika?
Steve: Ko sem živel v Nemčiji, sem bil precej bolj vztrajen. Nisem se želel pogovarjati v angleščini in sem deset let govoril le nemško. Ker sem bil tako strog do sebe, sem se nemškega jezika res dobro naučil. Ko sem prišel v Slovenijo, pa sem se nekoliko polenil. V mojih možganih je prej bil prostor za angleščino in še en jezik, zdaj sem v prostor za nemščino vključil še slovenski jezik, zato včasih kaj pomešam. Predvsem mi manjka besedni zaklad, a se zadnja leta nekoliko bolj trudim.
Mia: Steve govori že odlično slovensko, ampak naš jezik je tako težek, da ga še Slovenci ne govorimo vsi pravilno. Kar poglejmo, koliko je dialektov, menjajo se na skoraj vsaka dva kilometra.
V rokah držim vašo zadnjo zgoščenko Z dotikom, ki ste jo posneli lansko leto. Bo iz koncerta, ki sta ga imela v Mariboru pred kratkim, nastala morda tudi nova zgoščenka?
Mia: Koncert bo posnet, bomo pa po koncertu verjetno snemali v studiu skupaj z Big Bandom RTV Slovenija, iz česar bo po vsej verjetnosti nastal nov plošček.
