Maxu Modicu v slovo
Ravno ob koncu naše redakcije prejšnji teden je odšel 55-letni novinar in režiser Max Modic. »The bitch is back,« je napisal na svojem družbenem profilu, ko se mu je pred časom vrnila smrtonosna bolezen, ki ga je na koncu premagala, čeprav mu niti v časih napornega zdravljenja ni vzela humorja in ljubezni do življenja.
»Max zna pisati,« je pred leti Marcel Štefančič pojasnil sodelavcem pri reviji Oskar, zakaj drugim na veliko predeluje besedila, Maxova pa le z užitkom prebere. Max je bil torej eden tistih novinarjev, ki je resnično znal začiniti članke tako, da si slišal glasbo, videl filme in stripe, okušal hrano …, o katerih je pisal.
»Radio Študent, Maxova oddaja Čudoviti svet zlobe in nasilja. V času, ko ni bilo posnetkov ali 'podcastov', si moral biti ob natančno določeni uri ob radijskem sprejemniku in poslušati. In smo poslušali. In imeli smo kaj slišati,« se je spominjal Maxov prijatelj Zoran Smiljanić v govoru, ki ga je imel na pogrebu tega resnično velikega človeka, ki je bil v svoji biti mehak in zelo dobrodušen. Po Študentu je šel na Mladino, kjer je med drugim pisal o pornografiji, ki se je je pozneje lotil tudi v vlogi režiserja. Bil je torej človek, ki ni le opazoval, pač pa je aktivno živel in užival življenje. »Ne vem, ali nas Max zdaj posluša in si misli svoje. Ni mi dano vedeti. Vem pa, da je živel polno in izpolnjeno življenje. Vem, da je z vsakim izmed nas ustvaril dobro zgodbo, kakovosten odnos, ki ga bomo pomnili, dokler bomo živi. Max Modic je del vseh nas, on nas povezuje, čeprav se vsi ne poznamo med seboj,« je o očetu treh sinov med drugim povedal Smiljanić.
Iztok Gartner: »Bil je moje vrste človek!«
»Spoznal sem ga na Miss Slovenije, ko je zmagala Rebeka Dremelj. Že takrat sem vedel, da je moje vrste človek. Direkten, brez dlake na jeziku, s smislom za humor in nor na pornografijo. Nato sva se videla na sejmu erotike v Celju leta 2012, kjer je nosil tisto znamenito majico porno tajkun, in sva naredila intervju. Zares blizu sva si postala zadnja leta, ko je zbolel za rakom in sem jaz začel z oddajo Gartnerjev bordel. Bil je edini znani Slovenec, ki me je javno podpiral in pohvalil in se vedno potegnil zame, ko me je kdo ogovarjal ali napadal. Ko so ga poklicali za kake članke in debate o pornografiji, je rekel, da se je zaradi bolezni umaknil, in je priporočil mene. Na neki način je bil moj mentor, saj sem edini nadaljeval njegovo poslanstvo, kar je simbolično ponazoril z darili, s katerimi me je vedno znova presenetil. Govorim seveda o majici porno tajkun, ki mi jo je skupaj s knjigo o Jenni Jameson podaril leta 2017, ko sem ga gostil v oddaji, kar je bila ekskluziva, saj se zadnjih pet let ni pojavljal nikjer več. Takrat je rekel, da gre za predajo štafete in da zdaj nadaljujem njegovo delo. Bil sem ponosen, take reči so mi res pomenile veliko.
Veliko sva bila v stiku zadnje mesece pred smrtjo. Pisala sva si zasebno, zelo rad je tudi komentiral moje filmske zapise na Facebooku. Bil je velik človek in res sem ga imel rad, njegova smrt me je močno prizadela. Pred kakimi tremi meseci je nehal komentirati in pisati na Facebooku, postal sem zaskrbljen, zato sem mu poslal sporočilo, kaj se dogaja. Pa je citiral svojo najljubšo zasedbo Iron Maiden in rekel: 'The sands of time are running low for me.' Nazadnje sva si pisala 18. aprila in sem mu rekel, da bi še ga rad obiskal in da res upam, da se ne poslavlja, pa je rekel: 'Kompanjero, it's not dark, but it's getting there.' In dodal: 'Še bova 'na vezi'. Hvala, ker misliš name.' Žal ga nisem več videl, žal je bila to najina zadnja komunikacija. Novica o smrti me je zarezala v srce, saj je bil resnično pravi prijatelj. Pa še enega citata, ki ga je zapisal na Facebook, ne bom nikoli pozabil: 'Jebeš Viktorje in Žaromete, ki za najboljšo oddajo ne nominirajo Gartnerjevega bordela.' To oddajo je imel res rad, saj je vedno rekel, da je v življenju glede porna dosegel vse, le oddaje mu ni uspelo narediti, zato me res ceni in se mi klanja.«
Peter Lovšin: »Z Maxom izumira glasbena recenzija pri nas …«
»Max je bil zelo s srcem pri stvari pornografije. Tudi ko je je z njo delal posel, je bilo v njegovi drži še vedno nekaj tistega pionirskega aktivizma, ki mora predvsem premikati meje. Je imel pa še eno vrlino, ki bi jo rad poudaril. Max je bil eden zadnjih novinarjev, ki je znal poslušati plošče in jih potem bralcu uspešno približati. Zdi se, kot da z Maxom in s ploščo izumira glasbena recenzija pri nas.«
Objavljeno v reviji Vklop št. 25. 20. 6. 2019.
/
/
/
