Barbara Cerar: Lik je tvoj, kot kak namišljeni prijatelj
Barbara Cerar, kriminalistka Nives Šmid iz serije Ekipa Bled, ki jo gledamo na nacionalni televiziji.
Barbara Cerar je članica ljubljanske SNG Drame in nastopa v zelo različnih vlogah, tudi nekaterih zelo močnih ženskih likih, kar je, kot pravi, velika sreča. »Sem zelo zadovoljna, ne morem se pritoževati,« potrdi, čeprav bi si želela tudi kakšne bolj komične preizkušnje. Nekaj malega humorja prinaša v seriji Ekipa Bled, v kateri igra kriminalistko – odločno in močno ter hkrati zelo čustveno in dobrosrčno, takšno, kot je Barbara tudi v resnici.
Posneli ste že vse dele serije Ekipa Bled. Je Nives še z vami?
Nives je z mano toliko, kolikor si pogledam serijo, in v spominu.
Prav zdaj je v kinih film Igram, sem, ki raziskuje mejo med igralcem in likom, ki se včasih zabriše. Se tudi vam kdaj zgodi, da se preveč vživite v lik?
Ne, to je nemogoče – govorim seveda zase. Lik je živ tako dolgo, dokler je živa predstava ali film. Takrat ga nekako nosiš s sabo, a ne kot psihološko breme ali del tebe – tvoj je, kot kak namišljeni prijatelj. Ko lik kreiraš, se nenehno družiš z njim, se z njim pogovarjaš ure in ure. Potem pa se odtujiš, in če ga slučajno srečaš, greš z njim na kavo.
Ampak tisti trenutek, ko ste na odru, morate postati lik?
Absolutno. To so mehanizmi, ki smo se jih naučili in smo jih vešči. Bolje ko si naredil vlogo, višje letiš med predstavo. Metaforično, seveda. Manj distance ko je na odru, boljše je. A da bi me potem lik preganjal … Pri nekaterih zelo zahtevnih vlogah se zgodi, da te študij bolj posrka vase, ponavljaš stavke, razmišljaš o pomenih, vsebini; a vse z namenom, da bi vlogo razumel in dobro odigral. Ne postaneš pa ti ta oseba. To ne gre.
Ko ste na odru, ste lik. Kje pa je takrat Barbara?
Tudi tam. Jaz kot Barbara naselim ta lik in mi je takrat drugače ime. Nisem čisto drug človek, jaz sem jaz. In kot vsak imam v sebi vso paleto dobrega in zla, vse nianse človeškega. Za potrebe vloge pač pobrskam po predalih svoje duše. Sem pa to vedno jaz. Vedno imam ta obraz, to telo. Ne grem se mističnih tehnik, da bi se z umom preselila kam drugam. Uporabljam svoj um, ki mi pomaga, da osvojim to, kar potrebujem za lik, potem pa um prosim, da se malo odmakne, in telo naselim z igralsko kreacijo. Pravzaprav je naše doživljanje med igro praktično nemogoče ubesediti. To se izkaže vsakič, ko poskusim.
Pravite, da je v vsakem človeku celotna paleta dobrega in zla. Je grozno, ko med brskanjem po sebi najdete temne plati?
Ne, ker vse plati so človeške – za katero se ti odločiš, po kateri živiš, pa je tvoja izbira. Mislim, da je vsak človek vse. Vsa negativna čustva in negativne lastnosti imamo vsi – in tudi pozitivne, seveda.
Je za igralce, ki lahko izživite, sprostite tudi svoje negativne plati, to terapevtsko?
Igralski poklic je, če ga jemlješ z zdravo dozo ironije, samohumorja, seveda terapevtski, saj se ukvarjaš sam s sabo. In to, da se ukvarjaš s svojimi čustvi, analiziraš svoje reakcije in dejanja po službeni dolžnosti, je kar zdravilno. In verjetno nekatere stvari s tem tudi izživiš.
Če ste vsaka vloga vi, v čem sta si z Nives podobni, kaj je vašega v njej?
Nives je zelo stabilna, osredotočena, duhovita – tu so najine podobnosti. Ne nosi je življenje levo in desno, četudi je sredi viharja, koraka naprej.
Vidim, da so vam primerjave z viharji zelo blizu.
(smeh) Res je. Zanimivo, da če govorim o igralstvu, se mi pojavljajo prispodobe, povezane z vremenskimi razmerami ali s kulinariko. Se mi zdi, da s tema dvema področjema še najlažje opišem svoje delo.
Ste kdaj razmišljali, zakaj?
Verjetno zato, ker je prav tisto, kar ljudi najbolj zanima v zvezi z našim poklicem, najtežje razložiti. Čim si bolj filozofski, se sliši, kot bi hotel iz tega narediti več, kot je. Rada bi povedala bolj preprosto, a brez podcenjevanja. Zaplete se pa v vsakem primeru, s filozofskim in pa s preprostim pristopom. To dokazuje že moj odgovor na eno od prejšnjih vprašanj.
Ampak igralski poklic ponavadi vidimo kot nekaj več, kot bolj prestižen.
Res? Meni se ne zdi. Jaz bi rekla, da pri nas to ni cenjen poklic, vedno je podvržen … ne kritiki, ta je del našega poklica, ampak vedno slišim: »Ah, ti igralci, oni pač samo igrajo.« Jaz ga jemljem kot prestižen poklic, ker mi omogoča, da počnem to, kar imam rada. Se mi zdi, da je gledališče oaza, v kateri se še vedno da igrati, sanjati, kjer se pogovarjamo še o čem drugem kot o denarju, dragih avtih in najnovejših telefonih. Prestižno se mi zdi to, da se pogovarjamo o smislu življenja, ljubezni, bogu, lepi pesnitvi, umetnosti …
In, ste že našli smisel življenja?
(smeh) Ne in upam, da ga še nekaj časa ne bom, ker v iskanju je čar. Ko ga najdeš – kaj pa potem?
Se vam zdi, da so bili igralci v preteklosti bolj cenjeni in so imeli višje mesto na družbeni lestvici? Je to odraz politike do kulture?
Prej bi rekla, da je to odraz h kapitalu naravnanega sveta, ko so se neprofitne panoge, kot je umetnost, nehale ceniti. Saj v ozkem krogu teh, ki gledališče spoštujejo, to ne drži, v širši javnosti pa absolutno drži. Pri nas se zdi, da cenimo samo športnike, pa še njih samo takrat, ko zmagujejo. Takoj ko so v malo slabši formi, se tudi na njih zgrne cinični gnev.
Si kdaj rečete 'kaj mi je tega treba'?
To si rečem vsakič pol ure pred premiero. Takrat bi najraje pobegnila domov in se skrila. Ampak ta negotovost traja le pol ure, ko stopim na oder, mine.
Gre za negotovost?
To je taka trema, taka groza! Hkrati si ohromljen, vesel, na adrenalinu … Ko se predstava uspešno konča, pa si najsrečnejši na svetu. Nikoli nisem pomislila, da tega ne bi več počela, dopuščam pa možnost, da se lahko tudi to zgodi. Za zdaj mi je delo še vedno všeč – ne vse, večinoma pa sem kar zadovoljna.
Ta trema, groza z leti ne mine?
Če govorim samo zase – čeprav tudi malo škilim na druge –, bi rekla, da ne. Morda so izjeme, ampak ta predpremierska trema je nekaj običajnega; ko je nimaš, je nekaj že hudo narobe. Pri predstavi je toliko stvari prepuščenih naključju, nečemu, na kar ne moreš vplivati – tisti trenutek, ko stopiš na oder, se lahko zgodi karkoli. Lahko natreniraš telo, vlogo, stokrat ponoviš …, a ker sta človeški organizem in um tako zapletena, ne moreš vedeti, ali boš v tistem trenutku res rekel pravo repliko ali bo iz ust prišlo kaj drugega. Saj ponavadi pride pravo, a vedno dvomiš. To je morda to, kar dela ta poklic tako težak in tako zanimiv hkrati.
Je ta mešanica čustev tik pred predstavo to, kar igralca zasvoji, ali je to aplavz na koncu predstave?
Ne eno ne drugo. Tremi pred premiero se zlahka odrečem, tudi aplavza na koncu si zelo vesel, a takrat je že vsega konec. Največ stika s publiko imaš, ko si na odru. Tudi če se ti zdi, da ga ni bilo, pa je na koncu dolg aplavz, ne boš tako zadovoljen, kot kadar čutiš stik s publiko, pa tudi če je aplavz kratek. Aplavz torej ni tako merodajen. Sam vedno veš, kdaj je bila sinergija s publiko prava, in to je tisto, kar igralca zasvoji. Pa ne samo to, tudi proces vaj je nekaj zelo lepega, sploh če je prava ekipa. Tudi na snemanju Ekipe Bled smo bili dobra ekipa in je bilo lepo priti na set in delati. Vsak tak proces je potovanje. Ne gre le za biti na odru, ampak tudi odkrivati nekaj novega: kako bom to vlogo naredila, na kakšen način to povedala, ali to znam …
Kaj pa, kadar vloga ne 'klikne'?
Se delaš, kot da je, a potem za nazaj vidiš, da ni. Takrat pa si ne moreš, ne smeš priznati. Narediš najboljše, kot lahko, a včasih se stvari enostavno ne poklopijo. Takrat si govoriš, da »saj je«, čeprav globoko v sebi veš, da ni. Ko mine čas in razmišljaš za nazaj, pa vidiš, kje si naredil napako. In to je dobro za naprej.
Verjetno je v takih primerih težje igrati?
Uf, strašno težko je igrati, če se ne počutiš dobro. Nekdo je zelo lepo rekel, da te takrat boli koža. Se mi zdi, da je bil Jernej Šugman.
Če sva prej govorili, da je lik kot namišljen prijatelj: takrat torej vloga ni vaš prijatelj?
Vseeno je, a tak, ki te nervira. Ker ti ne izgubiš upanja, vsakič greš na oder z mislijo, da boš ugotovil, kaj je narobe, in naredil drugače. Ampak seveda ne gre, vsakič se zaletiš v zid, a obupaš nikoli – do konca!
Je pa možno, da vlogo vmes popraviš?
Lahko jo izboljšaš, nimam pa izkušnje, da bi vlogo naredila slabo in bi mi potem med ponovitvami uspelo narediti tako, da bi mi bilo všeč. To je nemogoče, začaran krog. Med vajami moraš priti do tega. Med ponovitvami lahko veliko izboljšaš, a da bi iz slabo narejene vloge postala dobra … Morda so kakšni igralci tega sposobni, jaz nisem.
Če se vrneva k Nives: je ženska, ki v vsakem vidi dobro in želi vsem pomagati. Ste podobna »mati Tereza«?
Absolutno želim pomagati, nisem pa mati Tereza, imam mejo, kjer ni več vrnitve. (smeh)
Bo v seriji kaj več akcije?
So akcije, a primerne našim razmeram. Bi si pa želela enega poštenega akcijskega filma ali znanstvene fantastike ...
Imate radi kriminalke?
Ja, knjige malo manj, filme pa.
Zakaj imamo tako radi policijske, kriminalistične zgodbe?
Zanimivo, ne? Reševanje zločinov nasploh. Očitno imamo radi, da kljub temu, da se dogajajo grozne stvari, vemo, da so tam ljudje, ki bodo poskrbeli za rešitev problema.
Verjamemo v dobro?
Ne vem. A verjamemo? So kriminalisti, forenziki zamenjali mitološke junake? (smeh)
Morda. Pravih junakov pravzaprav nimamo več.
Imamo, športnike! Dokler so na vrhuncu slave. To so naši bogovi Olimpa.
Mislite?
Ja, pa ne v slabem smislu, ampak kot nekaj, kar občuduješ, se počutiš, da si tudi sam del tega. Se mi zdi, da pri nas zelo cenimo, če je nekaj doseženo s fizično bolečino, trdim treningom, odpovedovanjem. Če uspeš po bližnjici ali si blazno nadarjen, to ni to. Spoštovanja vredno je le, če se žrtvuješ. To je pravi slovenski junak.
Po drugi strani pa fizično delo ni cenjeno.
Ker ne prinese kolajne!
Kaj pa igralcem pomeni »kolajna«, torej nagrada?
Igralci smo z vsakim novim projektom tako nebogljeni, zdi se nam, da nič ne znamo, ker je naš poklic na neki način zelo fizičen in viden, po drugi strani pa – kar se psihološkega tiče – strašno neopredeljiv. Vsakič znova ustvarjaš iz ničle in gradiš neko okostje, ogrodje. Ko dobiš nagrado, se ti pa zdi, da delaš prav, da je nekdo to opazil in da si morda celo talentiran. Tisti trenutek ti malo zraste samozavest in malo lažje vsakič začneš nov projekt. Seveda: več ko je teh priznanj, večja so tudi pričakovanja in s tem tudi odgovornost.
V seriji igrate z Jankom Mandićem, ki za novinarje in javnost ostaja zelo skrivnosten. Nam lahko vi poveste kaj o njem?
Ker spoštujem njegovo odločitev, da ne govori z mediji, tudi jaz ne morem govoriti o njem. Lahko le rečem, da sva lepo delala, zelo je profesionalen in posvečen temu, kar dela. Drugega pa ne morem, ne bi bilo pošteno, sva le kolega.
V gledališču pa delate z njegovim bratom Markom Mandićem. Sta si zelo različna?
Če ju pogledate, se vidi, da sta brata, sicer pa sta kar različna.
Serijo režira Blaž Završnik, ki je še zelo mlad. Kako sta se ujela?
Velikokrat mi je vehementno povedal, kaj delam narobe, in ker sem videla, da ima zelo dober občutek za igralca, sem mu začela zaupati. Režiserju zaupaš, kadar ti veš, da si odigral slabo, in on to vedno opazi in ti da napotke, kako bi odigral bolje. Toliko izkušenj že imam, da vem, kdaj kaj ni dobro. In tu sva se zelo ujela.
Serija sicer ni prejela dobrih kritik, tudi meni se zdi, da ji manjka vsebine.
Jaz sem igralka, ne scenaristka ali koscenaristka, zato težko kaj rečem o tem. Serijo gledam predvsem igralsko – kaj sem naredila v redu, kaj bi lahko boljše, ker se skušam iz vsake take stvari kaj naučiti. Serije ne morem gledati kot ločene enote od tega, kar sem delala. Zbiram vtise od drugih in si skušam ustvariti neko sliko, kaj ljudje vidijo. Verjetno so gledalci mislili, da bodo gledali skandinavsko krimi nadaljevanko z velikim proračunom in daljšo minutažo. A nima smisla razpredati o pogojih, proračunih itd. Ne glede na vse, kar se piše, pomembna je gledanost in menda je zelo dobra.
Se vam zdi, da mora umetnost, gledališče nastavljati ogledalo, spreminjati svet? In ali dejansko lahko kaj spremeni?
Seveda mi verjamemo, moramo verjeti, da gledališče lahko spremeni svet, da umetnost še lahko kaj premakne v človeku, je plemenita in dela človeka boljšega. Seveda so predstave, kjer se to zgodi, nekatere predstave pa so namenjene lahko tudi zgolj zabavi ali nečemu preprosto lepemu ali odpiranju človeških, intimnih vprašanj. Ni le eno ali le drugo.
Večina gledalcev gre raje gledat komedije, želijo si le sprostitev.
Nič hudega, ljudje smo si različni. Del publike hodi v gledališče, ker jo to zanima, drugim pa teater ni tako blizu; super, da gredo pogledat vsaj kakšno komedijo.
Vas v komediji že dolgo nismo videli.
Ja, žal. Prej sem jih v Trstu in v Celju veliko igrala, v Drami pa sem 'zabredla' v hude karakterne vloge. Razen kakšnih vmesnih komičnih delčkov pri tragičnih vlogah že zelo dolgo nisem igrala komedije, pa si jo zelo želim.
Zakaj?
Ker je dobro mešati žanre. Bolj ko je različno, boljše je.
Pred dvema letoma ste v nekem intervjuju rekli, da večina ženskih vlog, ki jih igrate, so »trpeči okraski«, kar je tudi odsev položaja žensk v družbi. Se je zdaj to, v luči vzpona ženskih gibanj, kaj spremenilo?
Težko bi rekla. Še vedno je veliko takih vlog, ker so skoraj vse klasične ženske vloge takšne. Kar se tiče novejših tekstov, se pa najde kakšna lepa priložnost. Lansko leto sem imela kar srečo, na primer z vlogama v predstavah Deklica s strunami in V imenu matere.
Igralstvo je za vas sicer le poklic?
Odvisno, kako vprašate. Če vprašate, ali me to požira, prežema, ali ves čas živim s tem, odgovorim, da ne, da je igralstvo le poklic. Če pa vprašate, ali je igralstvo način življenja, lahko rečem, da je, ker je naš način dela malo drugačen. Lahko z distanco rečem, da igralstvo ne vpliva bolno name in na moje življenje. Nima poklic mene, ampak imam jaz njega. Za vse dobre stvari pa rečem, da je to način življenja, ki ga imam rada. Je pa zame absolutno nujna distanca do sebe, do poklica, do svoje zunanje in javne podobe.
Zagotovo pa imate dve družini?
Seveda, dva doma in dve družini! Vsi smo v določenih obdobjih skoraj več v gledališču kot doma.
Ste z gledališčem že okužili hčerko?
Se je kar sama. Čeprav jo na srečo trenutno bolj zanimajo druge stvari, na primer šport. Upam, da bo tam vztrajala. Če si bo zaželela iti v gledališke vode, pa naj gre in bo v njih tudi plavala. Tisti, ki se res odloči za igralstvo, mu lahko stokrat rečete, naj si premisli, pa si ne bo.
