Jose - Drugačnost je občutil že v otroštvu

Josepha Nzobandoro z umetniškim vzdevkom Jose večina ljudi pozna kot raperja, je pa tudi igralec, dramaturg, plesalec, scenarist, lutkar in pravnik. Trenutno se najbolj posveča igri. Jeseni ga namreč čakata kar dve gledališki premieri: drama Vsi ptice in vestern Not dead enough. O tem, pa tudi o aktualnih družbenopolitičnih temah, sva se pogovarjala pred njegovo jutranjo vajo v Gleju.

Medtem ko večina ljudi uživa na dopustu, vi delate, in to kar dve predstavi hkrati: Vsi ptice, ki nastaja v koprodukciji Mini teatra, Ljubljana festivala in Mestnega gledališča Ptuj, in vestern v Gleju z naslovom Not dead enough. Si nič ne želite, da bi bili na plaži s čivavo na straži?
Ne. Vesel sem, da lahko delam. Znam sicer biti utrujen, ampak to je za igralca precej normalno. Pravijo celo, da je utrujen igralec najboljši igralec, ker odpadejo vse miselne ovire, kako se vživljaš v lik. Načeloma sicer v gledališču poleti ne delamo. Letos je drugače, saj zaradi karantene tri mesece nismo mogli delati, tako da smo zdaj izkoristili ta čas, da lahko delamo, in se je pač tako poklopilo, da delam dve predstavi hkrati. Upam, da jih bomo lahko tudi igrali. Imel pa bom tudi nekaj časa za dopust, tako da bom vse nadoknadil.

Redno gostuje v Mini teatru. Pri njem mu je najbolj všeč, to, da vedno poskuša odkrivati nove smeri znotraj gledališča, da je živ in aktualen.

M24

V drami Wajdija Mouawada Vsi ptice upodabljate rabina in arabskega diplomata Hassana Ibn Muhammada al-Wazzâna, ki je živel pred 500 leti in se je bil prisiljen spreobrniti v katolištvo. Če bi lahko preživeli dan s katero od zgodovinskih oseb, s katero bi ga in zakaj ravno z njo?
Veliko takšnih oseb je. Zanimivo bi se mi bilo recimo pogovarjati z Martinom Luthrom Kingom. Zdi se mi, da bi imel zanimiv dan.

Ne mislim si, da so otroci manj pomembno občinstvo, sploh ne. Mislim, da se jih lahko stvari, ki jih gledajo zdaj v otroštvu, zelo dotaknejo in da so lahko zelo pomembne zanje, mogoče celo bolj kot za nekega odraslega.

Ste imeli vi kdaj kakšne težave zaradi barve kože?
To drugačnost sem občutil že v otroštvu. Z nekaterimi ljudmi sem imel konflikte že v vrtcu. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi to normalno, ker smo ljudje narejeni tako, da smo vsaj v prvem trenutku zelo nezaupljivi do vsega drugačnega od tistega, česar smo vajeni. Zato mislim, da je najbolj pomembno, da se spoznavamo: da spoznavamo drugačne ljudi in drugačne kulture, zato ker se, potem ko nekaj spoznaš, tega nehaš bati.

Ena glavnih poant najinega komada z Muratom Od ljudi za ljudi je bila ravno to, da ko začneš spoznavati ljudi, vidiš, da v bistvu ni razlike; na zunaj smo mogoče drugačni in drugače govorimo, osnovne značilnosti mene ali enega Šveda so pa iste: vsi si želimo biti ljubljeni in imeti radi – mislim, da je to osnova za vse. 

Kot glasbenik ste bili vedno družbenokritični. V kaj bi trenutno uperili svoje pesniško pero?
Zdaj, v tem trenutku, se mi zdi v našem družbenem okolju najbolj problematično politično razdvajanje ljudi. Zame je glavni problem to, da je postalo politično prepričanje bolj pomembno od politike. Če vodi politiko nekdo, ki je tvojega političnega prepričanja, je to bolj pomembno kot to, kakšno politiko vodi. In to je narobe. Če bi nam uspelo preusmeriti pozornost iz kdo na kaj, potem bi bil to res velik korak naprej. Precej razmišljam o tem, ker se mi zdi to zavora za Slovenijo kot državo, za to, da bi lahko boljše živeli.

Dosti igrate tudi za otroke. Kako zelo je to drugače od predstav za odrasle?

Že ko delamo predstavo, jo delamo z zavedanjem, da je za otroke in je njim prilagojeno. Za otroke mora biti stvar jasna in zanimiva. Sam v predstavah – tako v okviru svojega Gledališča MalihVelikih kot drugod – zmeraj težim k temu, da je čim več glasbe, ker je meni blizu tak tip predstave. Zelo mi leži tudi odprt sistem, da ko prideš na oder, pozdraviš otroke, se pravi, da z njimi vzpostaviš kontakt in jim poveš, kaj bo sledilo. Meni je to všeč, mogoče tudi zato, ker sem tega navajen s koncertov, kjer je zmeraj ta kontakt iz oči v oči. Tega sem se naučil od češkega režiserja Mareka Bečka, profesorja na praški akademiji za lutkarstvo. Tam imajo tak sistem. Z njim sem delal prvo predstavo za otroke v Mini teatru, in sicer Obutega mačka, ki ga s soigralcem Gašperjem Jarnijem igrava že 15 let – gre za mojo najstarejšo živo predstavo.

Otroci so zelo impulzivni, takoj se odzivajo in jasno povedo, ali je stvar v redu ali ne. Če začnejo ropotati in se pogovarjati, potem veš, da je slabo. Sicer pa je treba isto kot za odrasle vzpostaviti jasno zgodbo oziroma sporočilo, da jih ne zmedeš. Tudi odgovornost je enaka.

Celoten intervju s Josejem si preberite v ★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★