Bili smo na koncertu The Rolling Stones v Londonu
Zveni kot kliše, a The Rolling Stones pri petinsedemdesetih še vedno delujejo neustavljivo.
Tri dni po kraljevski poroki so se v domači London prikotalili The Rolling Stones.
S širokimi nasmeški kot mladeniči skačejo pred polnimi stadioni oboževalcev z vsega sveta. Kar je še bolj fascinantno: letos zvenijo bolj vitalno kot lani.
Kmalu po osmi uri so štirje velikanski ekrani na stadionu v Londonu oživeli, iz ozvočenja je zadonel riff Street Fighting Man. 74-letni Mick Jagger je kot na vzmetenju priskakljal do prvih vrst in zapel kako »v zaspanem mestecu London ni prostora za uličnega pretepača«, Keith Richards pa je z navihanim nasmeškom nizal tiste svoje tipične zgrbančene poze. Dejansko se zdi, da s kitaristovega obraza v hipu izgine nekaj gub, ko si opasa kitaro.
Meljejo naprej
Kdaj je čas, da se človek neha ukvarjati z rock 'n' rollom? Ko popolnoma osivi, ko postane pradedek, ko dopolni sedemdeset let, ali ko tvoji soborci iz benda skozi čas omagajo? Za Kotaleče se kamne, prvič zbrane davnega leta 1962, očitno ob kaki drugi priložnosti. The Rolling Stones so se lani zakotalili po največjih evropskih prizoriščih in sprožili ugibanja, da gre za zadnji krik največjega benda na svetu. Pa ni bil, letos meljejo naprej. Za mnoge »orto oboževalce« sta bila londonska koncerta najbolj zaželeni destinaciji. Prispeli so iz vseh kotičkov poloble, tudi iz Slovenije. Gre vendarle za koncerta v domačem mestu. Tam, kjer se je pred 56 leti vse začelo. Pred publiko, ki je zaradi poplave podobnih dogodkov bolj razvajena kot drugje. In pred kopico slavnih prijateljev; Bob Geldof je stal dva metra stran od nas.
Kako hitro je minila mrzlica kraljevske poroke princa Harryja in Meghan Markle! Največkrat viden motiv v Londonu le tri dni po poroki niso bili kičasti spominki s podobo mladoporočencev, temveč povsod znameniti iztegnjeni jezik z odebeljenimi ustnicami.
Neverjetno vitalni
Vzdušje pred odrom novega olimpijskega stadiona je začelo vršati po dokaj mlačno sprejetem enournem nastopu Liama Gallagherja, ki je gostil nekdanjega soborca iz Oasis, Paula Boneheada Arthursa. Izmenjevale so se zgodbice o bendu, ponosne debate o številu obiskanih koncertov in kazanje fotografij. Eni so glasbenike že srečali, drugi o tem še sanjajo. Ko so štirje »Kamni« ob podpori dolgoletnega spremljevalnega benda drveli skozi uvodni repertoar It's Only Rock 'n' Roll, Tumbling Dice in Paint it Black, je postalo jasno, da gre za osupljivo vitalno skupino. Lani so v Avstriji potrebovali slabo uro, da so se ogreli, tokrat, na sončen dan v domačem mestu, pa so se zvezde poravnale pravočasno. Scenografija je identična lanski: glasno, a ne avdiofilsko ozvočenje, štirje pokončni ekrani z barvnim in črno-belim »prenosom« bližnje akcije ter sprehajališče do manjšega odra proti parterju. Jagger je tam preživel občutno več časa kot lani, migal z boki, delal hitre korake, mahal občinstvu, se pokvarjeno nasmihal in nato spet šprintal nazaj do benda. Skoncentrirano dihanje mu je omogočilo, da ni izgubil daha, in pogled nanj je fascinanten, saj deluje kot živo srebro. Tudi ko si je dvakrat vzel »predah« z igranjem kitare pri You Can't Always Get What You Want in pozneje pri funkovsko izvedeni Miss You, ni miroval.
Ronnie Wood se je držal v ozadju, Charlie Watts vedno daje vtis, kot da mu je vse malce odveč, Keith Richards pa je tudi redkeje stopil na manjši oder. Ko ga je Jagger predstavil, je frajersko ugasnil cigareto (kajenje je na stadionu strogo prepovedano) in brez odvečnih besed odpel Before They Make Me Run in Slipping Away. Repertoar benda je že petindvajset let zacementiran v uspešnice, kjer »obvezni« komadi zavzemajo večino minutaže, se pa vsakič prikrade kakšno presenečenje: tokrat so prvič po skoraj dveh desetletjih izvedli Fool to Cry, izmed nabora štirih skladb na spletnem glasovanju pa je bila izbrana Under My Thumb. Ko je na prizorišče legel mrak, so ostali samo še preverjeni hiti: Sympathy for the Devil, Start Me Up, Jumpin' Jack Flash in Brown Sugar, ter v dodatku Gimme Shelter in Satisfaction, ki se je končala z ognjemetom. Ob pol enajstih se je množica kot reka zlila proti izhodom in postaji podzemne železnice, iz zvočnikov pa je zadonel posnetek Papa Was a Rolling Stone.
Iz Argentine in Slovenije v Anglijo
Richard Jozefiak (61 let, levo na fotografiji zgoraj) gre letos na kar 12 koncertov Rolling Stones in bo zamudil le dva, »ker ima tašča rojstni dan«. Še sam ne ve, kolikokrat je poslušal zasedbo od svojega prvega koncerta leta 1982 v Parizu. »Žena ve, da sem nor,« razlaga hihitajoče. In koliko ga bodo letošnje koncertne počitnice stale? »Ne smeš razmišljati o denarju! Imam dobro službo, zato si jih lahko privoščim.«
Sara Šantelj (17 let) z Vrhnike si je koncert ogledala s starši. »To je moj prvi večji koncert in vzdušje, ko so prišli na oder, je bilo vau! Oče mi je pred leti dal njihov CD 40 Licks in tako se je začelo. Na Facebooku sem videla reklamo za aranžmaje Bfree koncerti in starše prepričala, da gremo v London. Upam, da bo še kdaj priložnost, ker niso ravno mladi.«
Edis Čelović (41 let) iz Kopra jih je v Londonu gledal drugič. »Na koncert sem šel zaradi dobre družbe in vrhunskega benda, verjetno gre za najboljše koncertno vzdušje, ki ga lahko doživiš, zlasti na domačem terenu.«
Štirje feni so prispeli iz Argentine v London za oba koncerta. Za Ariela Ibañeza (39 let, v rdeči majici) je bil to sedemindvajseti koncert, njegov prijatelj Marcelo jih je gledal že v dvajsetih državah. »Stonesi imajo južnoameriško dušo. Obožujem Keitha Richardsa! Glasba, šov in njihove osebnosti so fascinantne. Keith ima argentinski stil oblačenja, obožujem jih od sedmega leta.«
London v kameni maniji
Del prestižne veleblagovnice Selfridges na Oxford Streetu so spremenili v poseben kotiček za prodajo ekskluzivne krame: med prodajnimi izdelki so razstavljeni tudi originalni kostumi benda, na voljo pa so majice, puloverji, ure, pasovi, nakit, jopiči, skodelice in še kaj z logotipom benda ter nekaj res ekskluzivnih zadev: za slabih devet tisočakov si lahko omislite biljardno mizo The Rolling Stones, za petsto palico za kriket, lična litografija znamenitega jezika z originalnimi podpisi članov stane slabe štiri tisočake, ročno poslikane majice pa konkretnih 185 evrov. Biti fen največjega rockovskega benda na svetu ni ravno poceni.
