»Danes se glasba pravzaprav gleda«
★★★ REVIJA NOVA ★★★
Režiser mnogih videospotov slovenskih glasbenikov Perica Rai se lahko pohvali z zavidanja vrednim dosežkom. Spot za pesem Ime očeta skupine Modrijani je namreč njegov dvestoti, ni pa impresivna samo številka, ampak so tudi imena, za katera je videospote delal.
Ste si po prvem videospotu kdaj mislili, da boste prišli do številke 200?
Niti v sanjah.
Kako se je vse skupaj začelo?
Nekega dne me je prijatelj prosil, da posnamem videospot za njegov bend. Nisem imel pojma, kako to narediti. Pravzaprav nisem vedel niti, kje se vklopi kamera. Lovil sem se na snemanju, gledal, kaj za vraga so vsi tisti gumbi na kameri, ter posnel videospot po svojem občutku. V knjižnici sem si izposodil knjigo o montaži in se usedel pred računalnik. Zdelo se mi je, kot da sem prišel v vesolje. Nič mi ni bilo jasno. Nekako sem po svojem občutku zmontiral videospot in bend je bil z izdelkom zadovoljen. V zameno so mi dali sok, vege sendvič v Stari Ljubljani in trepljanje po ramenu. Ko sem se že pripravljal za prvo resno službo na področju kriminalistike, sem nekaj dni pozneje začel prejemati klice različnih glasbenih skupin, ki so prav tako želele snemati videospote z mano. Tokrat za denar. Povpraševanja je bilo vse več, toliko da je »prava služba« morala za nekaj časa počakati. Še danes mi ni jasno, da sem posnel toliko videospotov.
V koliko letih ste dosegli to številko?
V 12 letih. V povprečju posnamem 20 videospotov na leto. Za vsak videospot si v povprečju vzamem 14 do 21 dni. Najbolj noro leto je bilo 2018, ko sem naredil 30 videospotov. Tempo je bil res nor. Pravzaprav nisem imel časa delati nič drugega kot samo videospote. Tako sem si v letu 2019 vzel daljši premor, se bolj preusmeril v televizijske oglase in končal svoj prvi celovečerni film Pa tako lep dan je bil. Glasbo imam rad, vendar sem začutil, da potrebujem oddih.
Ste 200. videospot kaj posebno proslavili?
Sem. Naročili smo borovničevo torto in nanjo dali svečke s številkami 2, 0, 0. Ves čas, ko sem jedel torto, sem gledal to številko in bil nekako ponosen in hvaležen za vsa poznanstva in izkušnje, ki sem jih pridobil v letih. Spil sem tudi dve pivi, kar je dovolj, da sem bil »vesel«, saj alkohola ne pijem pogosto. Prijatelji pravijo, da sem zabaven in simpatičen, ko malo spijem, in jaz jim verjamem. Moja punca pa pravi, da sem nekoliko glasen, ampak to je zato, ker imam občutek, da ne sliši dobro, zato tudi glasneje govorim.
Njegovi naročniki so bili Jan Plestenjak, Perpetuum Jazzile, Challe Salle, Klemen Slakonja, Tabu, Modrijani, Muff, Nina Pušlar, Alya, Jadranka Juras, Coto in Poskočni muzikantje, Sašo Avsenik, Omar Naber, Game over, Manca Špik, Zlatko in še veliko drugih.
Imajo največji kakšne zvezdniške momente oziroma zahteve? Katera je bila najbolj bizarna?
Moram priznati, da še nisem doživel zvezdniških muh naših glasbenikov in da so zelo prizemljeni. Nekateri so manj zahtevni, drugi bolj, a zlato pravilo je to, da višji je budžet, večje so zahteve in temu primerna sta tudi pristop in odnos. Jan Plestenjak recimo da poudarek na vsak detajl pri snemanju, od zlikane srajce, čevljev in obleke, »spucane« kitare do prave pozicije pri petju in pri njem prav nič ni prepuščeno naključju. Enak pristop zahteva od mene. Čeprav mi gre to na trenutke zelo na živce, vem, da tako mora biti. Stvari morajo »štimati«. Po drugi strani me tak odnos sili, da sem boljši, da naredim tisti korak več in stopim iz cone udobja. Nekateri režiserji se izogibajo pritisku in odgovornosti ter raje snemajo manjše projekte, saj se lahko bolj sprostijo in ne nazadnje finančna izguba ni tako velika, če gre karkoli narobe. Ampak zame je to del posla in ga vzamem v zakup. Najbrž tudi Janu ni lahko, ko mora na oder v Areno Stožice, kjer ga čaka 12 tisoč ljudi, ki so odšteli kar nekaj evrov za vstopnico in za svoj denar pričakujejo najboljše. Tako pač je v tem poslu.
Katerega spota nikoli ne boste pozabili zaradi (nepredvidene) prigode, ki se je zgodila med nastajanjem?
Takšnih je bilo več. (smeh) Prejšnje poletje smo s Challetom Salletom 14 ur snemali na 35 stopinjah Celzija. Bilo je tako vroče, da smo s sabo nosili klobuke in dežnike. Make up se je tako topil, da so bila dekleta na trenutke videti kot počene lubenice. Bilo je res težko. Spomnim se tudi snemanja, ko je slovenski bend dal oglas, da iščejo par, ki bi posnel romantične prizore za njihov videospot. Na oglas se je prijavil neki par iz Štajerske. Šli smo na Metelkovo, kjer smo se spoznali. Ona je delovala pridna, bila je zelo tiha in sramežljiva. On pa je imel toliko mozoljev na sebi, da je morala maskerka uporabiti trikrat več pudra kot sicer, da je vse to prekrila. Pa še vedno ni bilo dovolj. Ko sta se začela mečkati, je v nekem trenutku punca povsem izgubila nadzor, postala je vroča in začela skakati po mozoljastem fantu kot kavbojci v vestern filmu. Vse skupaj je spominjalo na filme, ki se predvajajo v nočnem programu. Snemanje sem prekinil in ju poslal domov na Štajersko. Čez kakšen dan me je ta punca klicala in prosila, ali lahko vse izbrišem, ker se je spomnila, da ima babico in ne bi rada, da jo vidi, kako vsa vroča naskakuje svojega mozoljastega žrebca. Ker se mi zdi pomembno, da imajo babice svoje vnukinje v čislih, sem zadevo takoj izbrisal. Enkrat smo imeli v videospotu nekega manekena in vse punce na snemanju so ga požirale z očmi. Nato me je ena od njih vprašala, ali si lahko izmislim sceno, da bi se ona malo »mečkala z njim«.
Enkrat pa mi je Jan Plestenjak dal telefonsko številko nekega dekleta in izrazil željo, da bi bila v videospotu. Razumel sem, da ima punca družinsko podjetje za prodajo pomaranč. Tako smo že kupili stojnico in jo primerno okrasili. Poklical sem jo in jo vprašal, kje bi rada prodajala pomaranče. Povedala mi je, da ne prodaja pomaranč, ampak ima pse pomerance, ki naj bi bili v spotu. (smeh)
Kaj pa je bil najbolj strašljiv trenutek na snemanju?
Najbolj sem se ustrašil, ko je moj snemalec padel 10 metrov globoko z nekega podstrešja. Padel je na ogromen kup krame, med katerimi so bile tudi ostre železne palice, in samo bogu se lahko zahvalim, da je bilo vse v redu. Bil je zelo pomirjen, usedel se je na kolo in pred spanjem spil pivo. Sam pa sem ga v nekaj urah klical vsaj petkrat. Tisto noč nisem spal. Še zdaj me zmrazi, ko pomislim na to.
Kako zelo je danes spot pomemben za glasbeni izdelek?
Videospot je danes vizitka za glasbenika. Danes se glasba pravzaprav gleda.
Omenili ste svoj prvi celovečerni film Pa tako lep dan je bil. Nam lahko zaupate kaj več o njem?
Da, seveda. Film sem pravkar končal. V njem nastopajo Katarina Čas, Nina Ivanišin, Ula Furlan in Tina Vrbnjak. Gre za psihološko dramo, ki se dogaja v odročnih krajih v Sloveniji, kjer punce preživljajo dopust.
Kateri njegov videospot je bil najzahtevnejši, s kom bi si želel sodelovati in s kom nikoli več ne, pa si preberite v
Raiu že vrsto let zaupa tudi Jan Plestenjak.
