julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

Bjoern Einar Romoeren Svet24.si

V Planici je postal svetovni rekorder, danes pa ...

lunin mrk Petisvet.si

16. 7. 2019 ob 23.31: prihaja vaš sovražnik ali...

iztok kustec fb Svet24.si

Policist Iztok Kustec ostal brez službe, ker je ...

Meadow Walker Svet24.si

FOTO: Hči Paula Walkerja je vedno bolj podobna ...

Sophie Turner, Joe Jonas Najstnica.si

Medene tedne preživljata na Maldivih

ana jaka 2 Njena.si

Jaka Hafner je postal očka!

»Britanci smo obsedeni z nacisti.«

Marjana Vovk, Vklop, 11.07.2019 09:00:00

Intervju z Guyem Waltersom iz dokumentarne serije Lovci na naciste, ki jo gledamo na Viasat History.

Delite na:
»Britanci smo obsedeni z nacisti.«
Hunting Evil: knjige s svastiko na naslovnici se v Angliji odlično prodajajo. Viasat History

Na programu Viasat History je na sporedu zgodovinska dokumentarna serija Lovci na naciste (Nazi Hunters). Gre za eno od največjih resničnih detektivskih zgodb o tem, kako je izbrana skupina tajnih agentov in maščevalcev izsledila nekatere najbolj zlobne posameznike iz naše zgodovine in jih končno pripeljala pred roko pravice.

V osmih epizodah je pod taktirko resničnih lovcev na naciste predstavljenih osem napetih misij, od dramatičnega sledenja Klausu Barbieju v Bolivijo do zloglasne Mossadove operacije z ugrabitvijo Adolfa Eichmanna v Buenos Airesu. To je zgodba o dokončnem porazu nacistov. Pri seriji je sodeloval tudi Guy Walters, angleški pisatelj, novinar in zgodovinar (specializiran za nacistično obdobje), ki je leta 2009 izdal knjigo Hunting Evil: The Nazi War Criminals who Escaped and the Dramatic Hunt to Bring Them to Justice. Gre za zgodovinski dokument o tem, kako so nekateri zloglasni nacistični zločinci po koncu vojne pobegnili roki pravice in si ustvarili normalno življenje. Guy je prav tako voditelj oddaje Hitlerjev svet: povojni načrt, ki se je pred kratkim predvajala na Viasat History.

Guy je kariero začel kot pisatelj (izmišljenih) zgodovinskih romanov, ki se dogajajo med drugo svetovno vojno, nato pa je fikcijo opustil in se posvetil nacistični tematiki kot zgodovinar. Izdal je številne zgodovinske knjige, piše kolumne za vodilne angleške časopise in kot gost predava študentom zgodovine na različnih univerzah.

Guy, ste priznan pisec tako romanov kot zgodovinskih knjig o nacističnih vojnih zločincih. Zakaj ste se osredotočili ravno na to temo?

Pravzaprav se je to zgodilo po naključju. Kot novinar sem delal pri časopisu Times in naletel na knjigo o britanskih članih Waffen-SS (oborožene enote pod okriljem SS, op. p.) – obstajala je majhna skupina okoli 30, 40 mož, imenovanih British Free Corps (nemško Britisches Freikorps), ki so nosili SS-ovske uniforme z majhno britansko zastavo poleg SS-ovskega čina. Zdelo se mi je neverjetno, da o tem še nikoli prej nisem ničesar slišal, zato sem se odločil napisati napet roman o moškem, ki se pridruži temu korpusu (The Traitor, op. p.). Po tem sem napisal še nekaj romanov ter nato dobil idejo o zgodbi, ki bi se dogajala na berlinskih olimpijskih igrah leta 1936. Glavni junaki bi bili trije atleti, ki bi bili najprej tekmeci na OI, nato pa bi se drug proti drugemu borili v vojni. No, precej dolgočasna ideja. (smeh) Iskal sem torej kakšno zgodovinsko knjigo o berlinski olimpijadi, teh tako ikoničnih, pa tudi političnih igrah. A glej ga zlomka: nisem našel nobene dobre knjige o tej temi! V navalu arogance in predrznosti sem se odločil, da knjigo napišem sam. Berline Games: How Hitler Stole the Olympic Dream je izšla leta 2006, ob 70. obletnici berlinskih iger. Nato sem želel napisati še knjigo o moskovski olimpijadi leta 1980, ki so še ene ključne politične igre. A ko sem idejo posredoval svojemu založniku, mi je ta rekel: »Lahko prej napišeš še eno knjigo, na naslovnico katere lahko umestimo svastiko?« Veste, v Angliji se knjige s svastiko prodajajo veliko bolje kot tiste s kladivom in srpom. Malo sem pomislil in ustrelil: »Lovljenje nacistov?« To sem dobesedno potegnil iz nič. Takoj se je strinjal, saj so lovci na naciste pri nas nekakšna pop kultura, povezujemo jih s filmom Dečki iz Brazilije. Ste ga videli? No, lotil sem se te teme in napisal zgodovinsko knjigo Hunting Evil. In pri tem ugotovil, da v resnici ni bilo prav veliko lova na naciste, še Simon Wiesenthal, ta ikonografska figura iskanja nacističnih zločincev, si je kar nekaj svojih podvigov izmislil. Zato sem se torej začel ukvarjati s tem: po srečnem naključju, ki je mojo kariero obrnilo v popolnoma drugo smer.

Zakaj je svastika tako priljubljena?

Naslednjo knjigo bi rad napisal ravno o tej temi, o britanski obsedenosti z drugo svetovno vojno in nacizmom. Seveda se zavedam, da sem tudi sam del tega problema, saj pišem knjige o teh temah. A ni dvoma: Britanci smo obsedeni z nacisti. Rekel bi, da je to povezano s tem, da je bila zmaga v drugi svetovni vojni za Anglijo zelo uspešen trenutek, na krilih katerega še kar jadramo, medtem ko se naš imperij počasi sesuva in naša vloga v svetu zmanjšuje. Zato se radi oziramo nazaj, češ, poglejte, takrat smo zmagali, kako dobri smo bili, bil je dober boj! Je bil poraz Hitlerja in nacistov dobra stvar? Seveda in mi smo imeli pri tem prste zraven! Nacisti so bili ultimativni zlobneži, ki so dejansko želeli zavzeti svet – joj, to zveni kot slab film, ampak Hitler si je res želel zavladati svetu. Verjel je, da bi bil svet boljši, če bi bili vsi njegovi učenci in privrženci nacionalsocializma. Zato je ta naša zmaga tako pomembna, zato nas še vedno zanima. Po drugi strani pa je že ikonografija svastike neverjetno močna – tega ne morete zanikati.

naci1.JPG
Guy Walters
Viasat History

Po več kot 70 letih ekstremizem v Evropi znova narašča. Zakaj?

To ni vprašanje zame, prav toliko lahko ugibam kot vi. A če že vztrajate, bi rekel, da narašča, ker ljudje to pustijo, tolerirajo. Nekateri menijo, da tudi zato, ker v osnovi »normalna« liberalna demokratična politika nekaterim ne ponuja tistega, česar si želijo, zato se obračajo k drugačnim oblikam političnih struktur in iščejo ekstremne odgovore.

Na dan prihajajo vedno nova zgodovinska dejstva in nekatere dele zgodovine je treba napisati na novo. Je to za vas kot zgodovinarja grozno?

Ne, vsak dober zgodovinar bi moral biti revizionist, se spraševati o svojih teorijah, izpodbijati lastne argumente, dvomiti o svojem delu. Tako je prav. Pa čeprav kdaj zato najdeš kaj zelo neprijetnega. Med raziskovanjem za knjigo o lovljenju nacistov sem na primer ugotovil, da je bil Simon Wiesenthal lažnivec. Vsi verjamejo njegovim trditvam, da je izsledil na tisoče nacističnih zločincev, v resnici pa jih je odkril le okoli 12. Takrat sem prijateljem in ženi potožil, da me bodo zmerjali s protisemitistom, če bom to objavil v svoji knjigi. In res so me, a me je podprl judovski časopis Jewish Chronicle, ki je napisal, da je pravilno in legitimno, da raziskujemo in preizprašujemo stvari. To je delo zgodovinarjev.

Pred kratkim ste prvič obiskali Auschwitz in skrbelo vas je, da je le še ena turistična atrakcija, ki jo je pač treba obiskati, in da je preveč ljudi (lani je koncentracijsko taborišče obiskalo 2,15 milijona obiskovalcev), ki se nespoštljivo obnašajo. So se vaši strahovi uresničili?

Obiskal sem že nekaj taborišč, na primer Treblinko, Dachau in Sachsenhausen, Auschwitza pa ne, niti si nisem mislil, da ga kdaj sploh bom, ravno zato, ker sem se bal tega navala turistov. Stavim, da je to pomislek marsikoga. Če veš, kaj je to prizorišče nekoč bilo, kaj se je tam dogajalo, potem pa tam srečaš gruče turistov v žarečih rožnatih majicah, ki delajo selfije, te to res ujezi. Ko smo prišli do vhoda, se mi je res zdela velika gneča, ampak menda je poleti med počitnicami še hujša. So se pa vsi obiskovalci, ki sem jih srečal, obnašali zelo spoštljivo – čeprav sem videl tudi nekaj trapastih majic. Zato sem zdaj pomirjen. Predvsem sem bil prijetno presenečen – čeprav besede prijetno ob Auschwitzu nekako ne gre izgovarjati –, ker je muzeju očitno uspelo najti ravnotežje med turistično, zgodovinsko in spominsko izkušnjo. Prepričan sem, da se vodstvo muzeja o tem neprestano sprašuje.

naci3.JPG
Čeprav je specializiran za obdobje nacizma, je Guy šele pred kratkim obiskal Auschwitz, saj se je bal, da je nekdanje koncentracijsko taborišče postalo prevelika turistična atrakcija.
Viasat History

Raziskovali ste tudi temo zaposlovanja nacistov v vladnih službah po vojni, sploh Američani so rekrutirali najboljše nemške znanstvenike, da so ti v Ameriki nadaljevali svoje delo. Se vam zdi to upravičeno?

Ko rekrutiraš vohuna, ne zaposliš najbolj prijaznega človeka v sobi, se vam ne zdi? Vzameš tistega, ki ti lahko ponudi ali priskrbi podatke, ki jih potrebuješ. Težko je soditi, kaj je bilo upravičeno in kaj ne. Američani so na primer že med vojno sami razvili atomsko bombo. Amerika, pa tudi Evropa sta se počutili ogroženi zaradi Sovjetske zveze, zato je razumljivo, da sta naredili vse za svojo varnost, tudi če je to pomenilo zaposlovanje znanstvenikov, ki so prej delali za SS ali bili z njim povezani. Zanju je bilo to moralno upravičeno, saj tisti trenutek ni bilo večjega zla, kot sta Stalin in Sovjetska zveza. Mi se zdaj počutimo moralno superiorni in nam je zelo lahko kazati s prstom, kritizirati in obtoževati odločitve, ki so jih nekoč, konkretno v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, sprejeli ljudje, ki so se res pristno bali Rusov. Če dobro pomislite, boste ugotovili, da je bilo za zmago nad Rusijo res najbolj smiselno pobrati nacistično tehnologijo in nacistične znanstvenike – saj so jih oni tudi. Ne pravim, da je prav, da zaposliš množičnega morilca, da dosežeš želeno. Ampak v tistem kontekstu je to razumljivo.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop št. 27, 4. 7. 2019