TRETJI TIR
Maturiral in diplomiral sem na tirih, saj so izdihljaji dnevnih migracij ujetih v časovni kapsuli dobrih dvajstih minut pripomogli, da sem na relaciji Grosuplje-Ljubljana absorbiral še zadnje formule iz učbenika, in spremenil možnost osebnega napredka. Zdaj mi ni težko priznati, da sem do fakultete lovil klasični gimnazijski minimum po načelu, samo da je mimo.Morda bi zdaj kaj spremenil ali pa tudi ne, takšen sem bil in takšnega sem se sprejel, dokler me filozofske, teološke, antropološke in histološke znanosti niso povsem prevzele, zrelostno pa sem vztrajal, da se mladostništvu malo tudi odpovem. Zgled se namreč išče v starejših, modrejših, pa čeprav ni nujno vedno tako. Še danes se rad, sicer ne tako poglobljeno kot nekoč, spuščam v dediščino študijskih gradiv, ki so spremenile moj življenski potek razumevanja človeka in njegove družbene vloge.
Velikokrat je bil zraven stric Sašo, ki se je rad izgubljal v predsokratikih, in to izgubljenost sva skupaj iskala v polju nesmrtnosti, kjer se še enkrat srečava z žogo v rokah. Tudi on se je kar nekaj prevozil po naši ljubi slovenski deželi, na tirih matere "Avstro Ogrske." Za vikend sem po delovnem TV Dnevniku bežal proti blagajni z vozovnicami, da kupim karto za Maribor. Sprehodim se do tretjega tira, se usedem na vlak in odpeljem v mirno razprostranost redkih postankov in hitre tranzicije v štajersko prestolnico. Tam me je čakala soproga, ki me je odpeljala v Prekmurje. Ne bom si delal utvar, da je slovenska prometna infrastruktura idealna, a lahko rečem, da sem med vožnjo užival, še najbolj ob nezavedanju, da se slabe pol ure vozim v prvem razredu, kjer lahko človek malo bolj razkomoti. No, potem je stopil v prostor kondukter in me spraševal, če imamo pravo karto. Kmalu mi je postalo jasno, da ne sedim na mestu za smrtnike, zato se mu prijazno dejal, da se bom presedel. Pospravil sem stvari, in na drugi strani vlaka našel idealno mesto za kratko popotniško doživetje, kondukter pa je po opravljenem poslu več kot zasluženo sedel na moje staro mesto. Včasih je dovolj, da z opravičilom pokažemo spoštovanje do avtoritete, in omehčamo nevednost trenutka.
