Morilski pajek
Ko že mislite, da je bilo vse grozljivo posneto – se pojavi še dodatni pajek. Res je, da je strah pred pajki (arahnofobija) ena najbolj razširjenih fobij, vendar gre v tokratnem filmu za nekaj še večjega. Ljudje z arahnofobijo se ponavadi počutijo nelagodno na katerem koli področju, za katerega menijo, da bi lahko imeli pristanišče pajkov ali kjer so vidni znaki njihove prisotnosti, kot so na primer mreže. Nekateri ljudje kričijo, jokajo, imajo čustvene izbruhe, težave z dihanjem, se potijo in imajo povišan srčni utrip, ko pridejo v stik z območjem v bližini pajkov ali njihovih mrež. V nekaterih skrajnih primerih lahko celo slika, igrača ali realistična risba pajka sproži močan strah. Ta film torej vsem tem odsvetujemo.
Zgodba se začne s Charlotte (Alyla Browne), uporniško 12-letno deklico, ki živi v propadajoči stanovanjski hiši s svojim prezaposlenim očetom Ethanom (Ryan Corr). Charlotte je pogosto prepuščena sama sebi in naleti na majhnega pajka. Odloči se, da bo imela pajka za hišnega ljubljenčka in ga poimenovala Želo (Sting – kar je tudi originalni naslov filma). Medtem, ko Charlotte skrbi za svojega ljubljenčka, začne le-ta grozljivo hitro rasti. Ob tem pa je Charlottin odnos z očetom precej napet, vendar sta prisiljena stopiti skupaj, da bi se spopadla s pošastnim bitjem. Charlotte na koncu zvabi svojega pajka v past, a zaključek filma naj vas ne pomiri popolnoma. Narava vedno najde pot.
Je pa filmsko glasbo tokrat naredila Anna (Solovieva) Drubich, ki se je rodila v Moskvi. Anna je bila že od malih nog izpostavljena glasbi in se je začela učiti klavir pri 8 letih, diplomirala in magistrirala pa je na Münchenski šoli za uprizoritvene umetnosti (2002–2008) Je prejemnica številnih priznanj in nagrad, vključno s prvo nagrado na moskovskem Beethoven-tekmovanju ter dobitnica Mozartove nagrade na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Bremnu. Njena filmska kariera je očitno tudi usmerjena na filmsko glasbo, ki je kar precej sugestivna in polna zanimivih zvočnih nians.
