GOSPA V PARIZU
Stisnjen med dva sopotnicama pogledajoč zaslon, ki prikazuje pot mojega letala iz Los Angelesa proti končni destinaciji letališča Pepeete na Tahitiju. Samo še dobre tri ure in približno 2300 kilometrov preden bomo pristali sredi ničesar, sredi majhnih pik na zemljevidu ogromne modre ploskve z imenom Pacifiški ocean. Vseh preživetih ur v zraku niti ne štejem več, sploh ne vem kjer dan je. Obšel sem različne časovne pasove, in zdaj sem tik pred koncem zbujen in poln navdiha. A tale potovalna zgodba proti Francoski polineziji bi se lahko tudi drugače začela ali končala, kakor koli obrnete. "Navsezadnje je pomembna pot in ne cilj," če se gremo malo konfucijanstva. Prva preizkušnja je bila že v Benetkah, ko so let proti Parizu iz ure v uro prestavljali, na okencu za pomoč potnikom so že ponujali kompenzacijske karte za naslednji dan, vendar to ni prišlo v poštev, saj bi tako zamudil vse nadaljnje notranje lete med pacifiškimi otoki Francije. Ko mi nekako uspe prileteti na Charles de Gaulle v naglici pridivjam do letalske postojanke, kjer sem imel uro časa, da na posebnih točkah s prenosi tekem, malo pogledam paraolimpijske igre, ki te dni potekajo v Parizu. No, tik ob gatu je bil tudi precej velik kotiček z ekrani in konzolami PS5. Seveda sem tako kot vsi mladi moški zagrabil konzolo in s Tottenhamom preverjal nove vse bolj realistične izkušnje nogometne igrice. Čisto sem padel notri, kavo sem pil le ob prekinitvah ali ob polčasu, dokler ne zaslišim, da se boarding začenja. Samozavestno pograbim vse stvari in se postavim v vrsto z mislijo, da bi mogoče še stisnil en nogometni špil, nakar ugotovim da mojega potnega lista z letalsko karto ni nikjer. Ves paničen se sesedem na tla, razmečem nahrbtnik, tečem proti stranišču in na vse možne načine skušam ugotoviti, kje bi lahko bil. Malo časa in veliko na kocki. Srce razbija, panika se stopnjuje in začnem se potiti. Empatija potnikov, ki je čakala isti let mi ni kaj dosti pomagala, nekateri so svetovali naj grem na "informacije," spet drugi naj poiščem kakšnega uslužbenca. Tečem levo, desno, na vse strani, dokler ne zagledam čistilko, ki zapušča stranišče, kjer sem bil tudi sam, in me prijazno pogleda. Še preden sem ji uspel razložiti, kaj se mi je zgodilo, je rekla, naj stopim do stevardese, kjer imam let. Gospa je namreč prijazno pogledala na karto in jo skupaj s potnim listom odnesla letalski družbi Air France, s katero sem letel iz Pariza do Los Angelesa in naprej do Tahitija. Ne bi ji bilo treba, imel sem izjemno srečo, in naletel na izjemno osebo, ki je poskrbela da moj dopust ne bi bil pokvarjen. Takšne ljudi si človek zapomni, in takšnih v današnjem podivjanem svetu kronično primankuje. To je bil dan za nauke.
