»Mislim, da je v naravi človeka, da se zanima za drugega.«
V Mali drami SNG Drama Ljubljana bodo 31. januarja premierno uprizorili dramo Življenje drugih po motivih istoimenskega filma Floriana Henckla von Donnersmarcka, ki je bil premierno prikazan leta 2006 in je nemudoma doživel izjemen uspeh pri občinstvu in kritikih, prejel pa je tudi številne nagrade, med drugim oskarja za tujejezični film. Celovečerec, ki se dogaja leta 1984 v Vzhodnem Berlinu, v ospredje postavlja predstavnika sistema, agenta Stasija Wieslerja, ki brez prekinitve nadzira dramatika in njegovo partnerico, igralko. Slednjo bo na odru našega osrednjega gledališča upodobila Saša Mihelčič. Kako bi se počutila, če bi izvedela, da nekdo nadzira vsak njen korak, kako zelo njo zanimajo življenja drugih in zakaj se vsak prosti trenutek vrača v Pariz, si preberite spodaj.
Vam je dejstvo, da gre za dramo po motivih znanega filma, kot igralki v uteho ali breme?
Ko mi je direktor Igor Samobor povedal, da bom igrala to vlogo, je bil moj prvi odziv veselje. Še preden sem vedela, da bom igrala v tej drami, sem namreč film videla vsaj trikrat, saj mi je res zelo pri srcu. Zato sem komaj čakala, da bom začela delati ta projekt. Čeprav smo med študijem film zelo natančno gledali, zaradi tega svoje vloge ne dojemam kot breme. Naša predstava je namreč priredba filma, v njej smo le trije igralci. To bo naš pogled na film, ki pa ne bo film. Lahko imaš rad oboje. Jaz imam rada oboje.
V uprizoritvi vaše in partnerjevo življenje ves čas spremlja agent tajne službe Stasi. Kako bi se vi počutili, če bi izvedeli, da nekdo nadzira vsak vaš korak?
Verjetno tako, kot se počuti Christa-Maria Sieland – grozno! Čeprav se mi zdi, da nas danes ves čas nadzorujejo, a bolj pritajeno. Da bi me nekdo nadzoroval kot Christo-Mario, ko skoraj nimaš več doma in zasebnosti, pa si raje ne predstavljam. Počutila bi se, kot da bi me oropali moje osebnosti.
Kako zelo vas zanimajo življenja drugih?
Me zanimajo. Rada berem biografije, življenjske zgodbe drugih me navdihujejo, morda pomagajo videti svet drugače, pogledati življenje z vidika drugega, razumeti sočloveka, vabijo k razmišljanju. Da bi me zanimali sosedi in njihove osebne zgodbe, pa ne.
Se vam sicer zdi, da se Slovenci preveč vtikamo v življenja drugih?
Mislim, da se tako kot večina. Res pa gre pri nas za manjši prostor: vsi se bolj poznamo, nehote si potem postanemo bližji, naše zasebnosti postanejo bližje nekomu drugemu. Mislim, da je v naravi človeka, da se zanima za drugega. Včasih zato, da pozabi na lastne težave, včasih pa, ker ga to navdihuje, da skozi zgodbe drugega raste. S tem ni nič narobe, dokler nam drugi dovoljuje vstop v svojo zgodbo. Drugo pa je, ko nekdo posega vanjo brez našega dovoljenja in vednosti, kot je v naši predstavi Življenje drugih.
Kako zelo »se lotite« svoje vloge? Raziskujete zanjo tudi zunaj študija?
Sem kot nabiralka. Ko pripravljam vlogo, sem zelo odprta. Ves čas iščem, kaj bi lahko vnesla vanjo – tudi v glasbi, slikah, s pogovori … Ne gre zgolj za psihologijo lika. Za Christo-Mario sem poskušala dobiti informacije z zelo različnih koncev. Zanimal me je duh tiste dobe, ne toliko zbiranje podatkov o njej. Veliko sem se pogovarjala s svojim dobrim znancem, ki je ogromno prebral o polpretekli zgodovini Nemčije, tam pa je tudi živel, zato pozna okolje. Zame je bilo zelo dragoceno, da sem te stvari slišala iz prve roke. Malo sem raziskovala tudi o naši polpretekli zgodovini, ker ima nekaj skupnih točk z NDR. Vse to sem poskušala nekako razumeti. Predvsem to, kaj tak sistem naredi človeku. Kako so ljudje živeli naprej, ko so prisluškovalne naprave odstranili? Kakšen občutek je to? Kakšne posledice pusti?
Za to, kakšne »posledice« bo ljudem pustila drama Življenje drugih, je v prvi vrsti odgovoren režiser predstave Jan Krmelj. Kako je delati z njim?
To je najino prvo sodelovanje. Delati z njim je odlično. Ko sem videla, kako mlad je – potem ko sem z njim že preživela nekaj časa –, sem si rekla: »Neverjetno!« Je zelo uglajen, razgledan, spoštljiv do igralca, hkrati pa odprt za razmišljanja nas starejših.
Kako pa ste se ujeli s soigralcema Urošem Fürstom in Janezom Škofom?
Mi trije že dolgo nismo sodelovali. Zdi se mi, da smo se zelo dobro ujeli, da so se spet prebudile neke energije, ki so dolgo spale. Midva z Urošem se sicer poznava še iz srednje šole, skupaj sva delala celo sprejemne izpite za AGRFT, tako da na vajah obujava tudi kakšne spomine, veliko se nasmejimo.
Poleg igre obožujete Pariz. Kaj vas na njem tako zelo privlači, da greste tja vsak prosti trenutek?
Res je, prav vsak prosti trenutek sem tam. Pravzaprav živim z eno nogo tukaj, z drugo pa tam. Ne vem, kaj me tako zelo privlači. Ta ljubezen traja že od najstniških let. Prvič sem bila v Parizu z mamo, ko sem še hodila v osnovno šolo, v srednji šoli pa sem šla prvič s prijatelji z avtobusom za štiri dni. Že ko sem šla prvič od tam, sem začutila domotožje. Verjetno me v Pariz tako zelo vleče, ker sem zelo urban človek in mi je všeč veliko mesto, ta njegov vonj, barve, jezik, estetika, lepota, arhitektura … Tam je drug kisik kot tukaj. (smeh) Vem, da je svet velik in da je še toliko za videti ... Sem pa zelo evropski človek, čeprav sem potovala tudi dlje. Tudi Italijo, kjer že dolgo nisem bila, bi zelo rada prečesala. Po drugi strani pa se v Parizu tako dobro počutim, da vsak prosti trenutek preživim tam, kjer imam že krog zelo dobrih prijateljev in »vzporedno življenje«.
Vas tam kaj moti oziroma bi kaj spremenili? Verjetno vsaj stavke, ki so vam nazadnje korenito prekrižale načrte ...
Res je. Nazadnje, ko sem bila tam za novo leto, je stavkal javni potniški promet. V Francozih se pretaka revolucionarna kri, stavke so na dnevnem redu. Vsakič, ko grem tja, preverim aktualne razmere. Zdaj je položaj še malo bolj zaostren ... Želim si tudi, da ne bi bilo groženj terorističnih napadov. Mesto se je namreč zaradi njih malo spremenilo. Sama sicer hodim tja, kot sem prej. Spremenila bi tudi cene nepremičnin (to bolj za šalo). Pariz je drago mesto, ampak saj je tudi Ljubljana. Kakšnih drugih stvari pa ne bi spreminjala. Tako ali tako se vse spreminja, tudi mesto se – in prav je tako. Jaz ga ne bi zamrznila v nekem času. Rada ga imam enako, če ne bolj, kot sem ga imela pred 20 leti, ko sem ga prvič obiskala.
Ste kdaj razmišljali, da bi se za stalno preselili v francosko prestolnico?
Pravzaprav ves čas razmišljam o tem. (smeh) Mislila sem, da bom šla po Akademiji tja študirat za kakšno leto, a sem že v tretjem letniku začela delati. Mile Korun me je povabil v Dramo k Cankarjevim Hlapcem, po tistem pa so sledile nove vloge. Bi pa lahko živela tam.
Kaj bi počeli? Bi bili igralka? Bi lahko živeli brez igre?
Na igralstvo – kot na vse, kar mi je najdražje in rada počnem – gledam tako: od nobene stvari ne smeš biti odvisen oziroma preveč »nalepljen« nanjo, ker potem ne delaš dobro oziroma dušiš to ljubezen. Šele potem se lahko v polnosti predam. Pa tudi sicer se mi zdi, da je narava življenja v spremembah, da je v tem neka popolnost oziroma razvoj. Lani sem že delala v Franciji kot igralka, tudi zdaj se odpirajo neke nove stvari v zvezi z igro, o katerih pa še ne bi govorila. Če ne bi delala kot igralka, bi pa zagotovo nekaj, kar je povezano z umetnostjo – s slikarstvom ali z arhitekturo, urejanjem prostorov.
Kaj vas je v umetnosti nazadnje pustilo brez sape?
Nazadnje me je prevzelo »odkritje« Hansa Hartunga v Muzeju moderne umetnosti v Parizu. To je sicer nemški slikar, ki je veliko ustvarjal v Franciji. Zelo me je navdušila tudi razstava v Palais de Tokyo, na kateri so bile umetnine, ki so jih ustvarili rokodelci. Ta združitev umetnosti in obrti se mi je zdela izjemna. Pa razstava Tadaa Anda v Pompidouju. Vsem, ki bodo hodili v Provanso, pa bi priporočila, da obiščejo grad Château La Coste. Sama sem bila tam lani. To je ogromno posestvo, na katerem pridelujejo različne vrste vin, med vinogradi in cipresami pa stojijo umetnine. Posestvo je namreč kupil ameriški milijarder, ki je želel dati ljudem umetnost, zato je povabil umetnike, da so ustvarili kaj za tisto pokrajino. Na posestvu dobiš zemljevid, na katerem so točke, po katerih se sprehajaš. Tam so med drugim arhitekture Tadaa Anda, Jeana Nouvela in Renza Piana, kipec Louise Bourgeois, v odprtem paviljonu arhitekta Francka Gehryja pa potekajo koncerti. Kombinacija lepot narave, umetnosti, arhitekture in dobrega vina – to je res nekaj krasnega.
Na podlagi česa se odločate, kaj si boste ogledali?
Preden grem v Pariz, zelo rada malo »prečešem« stvari, nato pa si ogledam razstave že znanih umetnikov, zelo rada grem pogledat tudi koga, ki ga še ne poznam. Sem odprta, zanimajo me novosti. Zelo rada grem tudi v manjše galerije na levem bregu Sene, le korak od Louvra, tudi v Marais.
Brez česa (še) ne bi mogli živeti?
V prvi vrsti brez zdravja in ljudi, ki jih imam rada. Če grem mimo tega, pa bi težko živela brez lepote – lepote okoli sebe, slik, arhitekture, skratka lepega okolja ... Težko bi živela brez trenutkov miru, tišine. Vedno iščem te trenutke. Nisem človek, ki si dela kljukice, kaj mora narediti v nekem dnevu – jaz se zelo rada ustavim in delam le eno stvar naenkrat, ker lahko potem iz tega miru ustvarjam naprej, vstopam v novo vlogo ali zgolj v nov dan …. Rada berem. Zdaj imam kup knjig, ki me čakajo, ker pred premiero zgolj »meljem« besedilo in iščem stvari, ki bodo pripomogle k mojemu razmišljanju in čutenju za predstavo. In pišem. Vsak dan. Dnevne vtise o tem, kar živim, mislim, čutim ... Mogoče kdaj objavim.
