»Bilo me je strah …«
Po gostovanjih na vseh koncih Slovenije je Tanja Ribič prav na zadnji dan poletnih počitnic nastopila s svojo izjemno monokomedijo Tako ti je, mala še na Ljubljanskem gradu, kamor sicer običajno hodi na sprehode in zaradi svežega zraka.
Tanja je bila sicer pred dnevi v Sarajevu: z možem Đurom ter hčerkama Zalo in Elo so se udeležili odprtja filmskega festivala, kjer je Đuro nastopil s svojo skupino Bombaj štampa.
Najprej iskrene čestitke. Vaša predstava Tako ti je, mala je prava uspešnica. Ste to pričakovali?
Kje pa! Niti v snu!
Ko sem vam čestitala na predpremieri, ste bili še v dvomih … Kako to, ko pa so se gotovo že sodelavci smejali na ves glas?
Res so se, ampak z marsikakšno podrobnostjo takrat še nisem bila povsem zadovoljna. Predstava se ves čas gradi, najbolj s pomočjo občinstva.
Ste predstavo od predpremiere do zdaj spremenili? Ker vem, da se radi odzivate na gledalce …
Ja, uživam v sodelovanju z občinstvom. Prav tako uživam v improvizaciji. Tu sem sama in si to lahko privoščim, sicer pa bi lahko zmedla kakšnega soigralca. Seveda je z mano še Goran Rukavina, a vedno pazim, da mu dam pravo iztočnico, da se lahko drži scenarija.
Glede na poplavo stand upov je vaša predstava velika osvežitev, saj igrate več vlog, ob sebi imate še glasbenika, s katerim se šalite ... Skratka, gre za zahtevno predstavo. Za vas verjetno še posebej, saj morate ves čas ohranjati pozornost občinstva ...
Ni zahtevna, ker mi je v užitek. Je pa odgovornost. Velika. Po vseh teh letih v raznih vlogah in medijih bi se prav lahko ponavljala. Res je poplava monokomedij, zato me je bilo v začetku malo strah, ko sem razmišljala, ali bo predstava odstopala od vseh drugih.
Večino predstave ste napisali sami. Je lažje igrati svoje besedilo?
Je. To je krasna izkušnja. Vem, kaj me je gnalo k pisanju, in to najlažje povem ter pokažem. Kar sem napisala, je res moje in iskreno. Narejeno po meri.
Nekaterim ste šele zdaj dokazali, kako izjemna igralka ste. Ste veseli vseh pohval ali ste jih vajeni?
Seveda. Igralci smo vedno znova postavljeni na preizkušnjo. Vedno je pred nami prazen list. Dokler tega ne vidi občinstvo, ne veš, ali si šel stopnico višje ali nižje oziroma ali si se vsaj obdržal na istem.
Se vam zdi, da se morate zaradi videza dodatno potrjevati? Da dokažete, da niste prekrasni le na zunaj …
To je res smešno. Igralka mora skrbeti tudi za zunanjost. To je naše orodje. A kot da ti je orodje, za katerega ti je mar, včasih tudi v napoto. Predsodki nas res večkrat omejujejo.
Kako usklajujete delo v matičnem gledališču z vsemi drugimi obveznostmi?
Matična hiša je vedno na prvem mestu. Najprej dobim urnik vaj in predstav iz Mestnega gledališča ljubljanskega, šele potem lahko potrdim termine za Tako ti je, mala. Letos bo kar hud tempo. Na srečo me je klicalo ogromno gledališč za gostovanja, čeprav je predstava še povsem sveža.
Dober glas se očitno hitro širi. Še dobro, da imate zdaj verjetno več časa za svoje delo, ko sta hčerki že odrasli, ena se je celo že odselila.
Ja, res je. Dekleti me precej manj potrebujeta, imam več časa za ustvarjanje. Ampak saj veste, kako je pri tem vsaki mami ... To je pač dvorezen meč.
Bosta z Đurom imela kak skupen projekt?
Bomo videli. Toliko dela in idej se je nabralo, da je treba iti po vrsti.
Ali raje delata skupaj ali je bolj praktično, če imata projekte ločene?
Če se je le dalo, sva bila v različnih projektih, da je bil vsaj eden od naju doma s hčerkama. Z leti pa bova lahko več skupaj odsotna. Najlepše nama je, če delava skupaj.
Konec meseca nastopate na Ljubljanskem gradu. Tam ste domači, kajne, saj greste tja večkrat na sprehod?
Obožujem to kuliso! Izjemno se veselim predstave na gradu. Res mi je v čast, da lahko igram tam. Je že kar nekaj časa od moje zadnje predstave na tem prizorišču.
Imate radi Ljubljano?
Kdo pa je nima?! Še tujci jo obožujejo, kaj šele mi, ki se lahko bahamo z najlepšim mestom na svetu in uživamo v njem!
Kakšna jesen vas čaka?
Delovna in polna discipline!
