Moram umreti, da bi živel?
Čez dober teden dni bo četrt stoletja od prometne nesreče, v kateri je umrl največji avstrijski glasbenik novejše dobe – Falco.
Šestega februarja 1998 je na parkirišču pred lokalom med Villa Montellanom in Puerto Plato za volanom Mitsubishijevega terenca sedel človek, precej negiben. Nenadoma je avto z vso hitrostjo obrnil na glavno cesto naravnost pred avtobus. Veliki avstrijski glasbenik, ki je načrtoval svojo vrnitev, je bil čez nekaj ur mestu mrtev.
Johann »Hans« Holhzel, bolj znan pod odrskim imenom Falco, se je rodil 19. februarja 1957 na Dunaju v delavski četrti očetu Aloisu in mami Marii. Mama je bila noseča s trojčki, od tega sta bila dva enojajčna, ki sta se splavila v tretjem mesecu nosečnosti, Falco je dočakal luč tega sveta. Falco je pogosto omenjal, da se tri duše v enem telesu slišijo malo preveč dramatično, vseeno pa jih čuti, ko niha razpoloženje od ene do druge skrajnosti.
Eden od trojčkov
Še v zgodnjih letih šolanja se je oče Alois odselil in Falca je vzgajala mama sama. Že v mladih letih je pokazal zelo velik glasbeni talent, znal je udarjati v ritmu glasbe, ko je prej slišal na radiu, pri štirih letih je dobil otroški klavir, pri petih pa gramofon, na katerem je poslušal plošče Elvisa Presleya, Cliffa Richarda in Beatlov.
Že v najstniških letih je vedel, da bo postal pop zvezda. Ko je bil star 16 let, se je vpisal na Dunajski konzervatorij, a ga je kmalu zapustil. Mama mu je zatem omogočila administrativno delo v eno od pokojninskih zavarovalnic, pa tudi tam ni zdržal dolgo. Pri sedemnajstih je odslužil osemmesečni vojaški rok v Avstrijski vojski. Konec sedemdesetih je postal del dunajskega nočnega življenja, ki ni bilo omejeno le na glasbo, pač pa tudi striptiz, odrske igrane nastope in še marsikaj. Falco je igral bas kitaro v mnogih skupinah pod psevdonimom John Hudson in John DiFalco.
Ena od skupin je bila Drahdiwaberl (v dunajskem narečju zavrt-se-deklina), katere glasba, videz in nastop je bil vse prej kot konvencionalen. Falco je takrat že nastopal pod tem imenom, ki ga je navdihnil vzhodnonemški skakalec Falko Weisspflog. Falco je med svojimi izstopal po urejenosti, obleki in ray-ban očalah. Na koncertu proti drogam, kjer so igrali njegovo Ganz Wien (ki govori o tem, da je cel Dunaj na heroinu), ga je 1981 opazil menedžer Markus Spiegel in ga vzel pod svoje okrilje.
Talent, položen v zibelko
Čim je šel na svoje, je začel skladati svojo glasbo skupaj z Robertom Pongerjem. 1981 je svoj prvi single Helden von Heute (Današnji junaki) dal poslušati menedžerju Horstu Borku, ki pa ni bil navdušen, toliko bolj pa ga je pritegnila pesem z B-strani, Der Kommissar. Šlo je za nekaj precej novega – pesem v nemščini, ki govori o drogah, v kateri je tako večglasno petje kot rapanje. Nenazadnje, Falco velja za prvega belega raperja nasploh, ta slog pa je bil v Evropi še vedno precejšnja novost. Bork je poskrbel, da je pesem prišla na radijske postaje in prišla na prvo mesto v Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji in celo na Japonskem. Na Otoku in v ZDA je bila pesem prezrta, uspela pa je kot priredba v angleščini skupine After the Fire, priredbo z drugačnim besedilom pa je posnela tudi Laura Branigan.
Rock me, Amadeus!
1983 je nastopil čas za drugi Album Junge Roemer (Mladi Rimljani). Falco in Ponger sta šla skozi težak ustvarjalni proces in album je na prodajne police prišel šele 1984, vendar je naletel na precej mlačen odziv, v Avstriji je bil na prvem mestu, drugje pa nezaznaven. Kot posledica neuspeha se je Falco po treh letih razšel s Pongerjem in angažiral brata Bolland iz Nizozemske.
Z njima je Falco posnel Rock me Amadeus, ki ga je navdihnil Formanov film Amadeus. Pesem je 1986 prišla na prvo mesto tudi v ZDA in Angliji, potem ko se mu je mednarodni uspeh kar nekaj let izmikal. Na ameriških BIllboard 100 je bil Amadeus na prvem mestu kar tri tedne, kar je bil največji uspeh kakega nemško govorečega glasbenika do takrat. Znameniti rdeči album Falco 3 s konca 1985 pa je prav tako prišel na lestvice, presenetljivo celo na R&B in hip-hop lestvice. Druga uspešnica z albuma je bila Vienna Calling, pesem je dosegla 18. mesto na Billboaardu, potem ja tu še tretja uspešnica, kontroverzna Jeanny, ki je na marsikaterih radijskih postajah v Evropi postala prepovedana, saj govori skozi pogled verjetnega posiljevalca in morilca. O nadaljevanju Jeanny 2 in nadaljnjih smo v Stopu pisali pred nekaj meseci.
Če bi ostal v ZDA...
Po uspehu z Amadeusom je Falco večkrat potoval v ZDA, da bi sodeloval z ameriškimi glasbeniki in producenti. Ko je že vse kazalo, da je napočil čas za veliko kariero, je Falca premagalo domotožje, pa tudi zasvojenost z alkoholom in kokainom mu ni ravno šla na roko pri njegovem ustvarjanju. 1986 je izšel novi album Emotional, ki sta ga prav tako producirala brata Bolland s kar nekaj hiti na evropskih lestvicah, angleško govoreči trgi pa so bili spet neodzivni. Leto pozneje v času svetovne turneje za ta album je Falco posnel duet z Brigitte Nielsen, ki je prav tako prišel med deseterico na nemških lestvicah, 1988 pa je peti album Wiener Blut (Dunajska kri) požel pozornost spet le na nemškem govornem področju.
Falco se je začel loviti in lomiti v svojem svetu. Znal je biti zelo enostaven in priljuden, pa tudi zelo muhast, nepredvidljiv in čustveno nestabilen. Zloraba alkohola in kemije mu prav tako nista šla na roko. 1992 je poskušal z vrnitvijo in albumom Nachtflug (Nočni let), ki pa je bil v glavnem dobro sprejet le v rodni Avstriji. Že v začetku 1990 si je, zaradi davčnih razlogov in da je pravzaprav ušel dunajskemu shizofrenemu življenju, izbral novo domovino – Dominikansko republiko, kjer je živel večino časa in med 1995 in 1998 snoval svoj zadnji album Out of the Dark, ki je bil izdan 3 tedne po njegovi prezgodnji smrti, 27. februarja in na vrhu v Avstriji vztrajal kar 21 let.
Ven iz teme, proti luči!
Na njem je istoimenska skladba, čeprav ni sam napisal besedila, ki najbolj neposredno govori o njegovi odvisnosti od kemije: »Nikoli te nimam dovolj, ti si v vsakem mojem vdihu« in z zaključkom »Moram umreti, da bi živel?« Pesem, posneta pred njegovo smrtjo, izšla pa je posthumno, je napovedovala njegovo tragično usodo.
Falco kot rečeno ni bil enostaven človek – poln ambicij, ekscentričen, egoističen, je v sebi skrival negotovost, ki izvira iz ranega otroštva, ko ga je zapustil oče. Thomas Rabitsch, njegov dolgoletni spremljevalni klaviaturist, je povedal, da je bil zelo in talentiran mladenič, ki pa je znal preklopiti na visokoleteči, arogantni in samovšečni značaj, ki je od njega odbijal mnoge ljudi, tudi poslušalce. Njegov prvi menedžer, Markus Spiegel, je za Falca dejal, da je bil zelo naporen umetnik in tudi velik ženskar, njegov dolgoletni kitarist Peter Vieweger, pa je o njem povedal: »Ves čas se je bal, da mu ne bo uspelo ali pa da se bo pokazalo, da ni tako dober, kot ljudje mislijo da je.«
Falco ali Mozart?
To je bilo njegovo osebno mnenje – avstrijska glasbena zgodovina njegovo ime piše z velikimi črkami ob bok, po mnenju mnogih pa tudi malo nad Mozarta. Prav o Mozartu je Falco v svojem največjem hitu pel, da je bil Mozart punker iz velikega mesta. Njegova glavna težava so bile droge, Ferdi Bolland, skladatelj in producent, se ga spominja kot zelo sposobnega človeka, ko je bil trezen, ko pa je bil pijan, je bilo z njim nemogoče delati, saj pogosto ni mogel niti stati na nogah. Vztrajno je tudi zavračal priporočila o zdravljenju in odvajanju. Živel je rock'n'roll in letel zelo visoko.
Falca je zelo prizadela tudi njegova osebna izkušnja, o kateri sicer nikoli ni veliko govoril. Sredi osemdesetih je spoznal Isabello Vitkovic, ki je 1986 rodila hčerko Katharino, par pa se je poročil 1988. Odnos je bil vse prej kot enostaven, od ljubečega para do razbijanja vsega, kar je prišlo pod roke v stanovanju. Par se je kmalu razšel, a Falco je še naprej skrbel in obiskoval Katharino. Največji šok zanj je bil, ko je test starševstva 1993 pokazal, da Katharina ni njegova hčerka in takrat se je njun odnos precej ohladil. Katharina Bianca Vitkovic je bila stara 12 let, ko se je Falco ubil v Dominikani. V svoji knjigi spominov iz 2008 je povedala svoj odnos z glasbenikom – naslov Falco je bil moj oče pove dovolj.
Samodestruktivnost velikega umetnika
Zakaj je Falco tistega 6. februarja opoldne pred 25 leti zapeljal pred avtobus, še danes ni povsem pojasnjeno. Znano je bilo, da načrtuje povratek z novim albumom, da je nehal jemati droge in da ne pije več. Natakarica v lokalu pa je povedala, da je bil pošteno naložen že ves čas v trgovini in potem je še kar nekaj časa nepremično sedel v avtomobilu, preden je zdrvel pred avtobus. V bolnišnico so ga prepeljali z zlomljeno nogo in hudimi poškodbami glave, kjer je ob štirih popoldne umrl. Falca so prepeljali v rodno Avstrijo in ga pokopali na pokopališču na Dunaju, kjer stoji poseben prosojen spomenik z eno njegovih najbolj prepoznavnih fotografij.
Zapuščina
Niki Lauda, dirkač Formule 1 in pozneje lastnik letalske družbe Lauda Air, je eno od svojih letal poimenoval Falco. Prav na novoletni zabavi za Lauda Air 1997 je Falco zadnjič nastopil na odru, posnetek pa je bil odkrit pred kratkim, o čemer smo prav tako pisali. Falcova mama Maria je dočakala 87 let in je umrla leta 2014, Po Falcovi smrti pa je dolga leta na odrih kraljeval zelo uspešen nemški musical Falco meets Amadeus s premiero v Berlinu leta 2000. Vlogo avstrijskega pevca je genialno prevzel Axel Herrig, ki ni imel le enakega glasu, pač pa je bil Falcu na las podoben.
25 let pozneje, Falco je umrl le slaba dva tedna pred svojim 41. rojstnim dnem, je pevčevo ime še vedno pogosto omenjano v avstrijskih medijih, glasba pa je eden od temeljev avstrijske in nemške pop glasbe. In ne se čudit, če boste v eni od gostiln vzhodno od Dunaja naleteli na mizo, na kateri je tablica s stalno rezervacijo za Falca. Falco ni umrl, Falco živi!
