Barbara Novakovič: Hortus Conclusus – vrt

Predstava nastaja v sklopu nove trilogije Alegorije, 2022-2025, ki sestoji iz treh plesno-gledaliških projektov in sintezne predstave. Tema tridelnega projekta so alegorije  –  prizma časa v okviru ikonografskih smeri, ki jih tkejo poezija, literatura in likovna umetnosti. Program zavoda Muzeum je zasnovan kot serija platform, trilogij, ki se skozi večletno obdobje vsebinsko dopolnjujejo. Trilogija Dinamike prostorov v umetnosti, 2016–2019, je raziskovala fenomene prostorskih dinamik kot spreminjajoče se okolje, v katerem biva telo; trilogija, Spanje, 2019–2021, se je opirala na bogato ikonografijo upodobitev iz spanja v napetostih med budnostjo in sanjami. Prva enota trilogije, plesna predstava z naslovom Alegorije mesecev – atributi, 2022 je temeljila na motivih mesečnih ciklov z atributi, ki zajemajo življenje narave (flora) v kontekstu napetosti med opravili ter čutnimi in čustvenimi impulzi, ki jih poraja življenje. Sledila je druga enota trilogije z naslovom Alegorije, fragmenti, 2023, avtorska predstava s poudarkom na sodobnih plesnih postopkih skozi specifike naravnih in delovnih ritmov, ritmov astralnih sil (Ovidij, Verij, Flak ...). Ta t. i. trojna podoba mesecev je bila obravnavana v razmerjih žanrskih upodobitev iz zgodovine ciklov v sklopu literarnih in likovnih paradigem od antike do renesanse. Tretja enota trilogije, predstava Hortus Conclusus – vrt, 2024, bo preučila razmerja med zunanjo podobo pojavov in kozmoloških kompozicij, ki temeljijo na principu naravnih prvin (vetrovi, reke, meseci, zodiak), ter matematično sistematičnostjo koledarjev in enciklopedij. Trilogija Alegorije, 2022–2025 bo sklenjena s predstavo Darovanja, 2025. Projekt se bo nanašal na liturgijo slavja in temo sijajne podobe mesecev ter drugih naravnih personifikacij, ki so jih označevala praznovanja in obredja.

Hortus Conclusus – vrt
Hortus Conclusus je žanr vrta, območje ograjenega prostora, razdeljenega na kvadrante. Ograda prostora je preprosta: zid ali okrasni zid ali tkana ograda iz volne. Je zastor, kot je zastor tančica, ki prekriva razgaljenost telesa (o estetikah tančice piše Dominique Clévenot) ali morda gledališki zastor, medprostor, ki obenem razdeljuje in spenja dve ključni paradigmi scenske umetnosti.  Arhitekt in teoretik arhitekture Gotfried Semper v svoji Teoriji ovoja (Bekleidungstheorie) tkanino opredeli kot prvobitno vrsto umetnosti in zapiše, da se je graditeljstvo začelo z oblačenjem konstrukcije s tkanino. Že v kamnitih reliefih starih kultur so prikazani šotori v aberacijah svojih oblik glede na različne vremenske danosti. Vrt je tudi simbol duše. Predstava Hortus Conclusus - vrt se bo potopila v imaginarne prostore, kjer poezija prijateljuje s filozofijo. Razmerja med mikro in makro prostori v smislu fizičnih ali miselnih entitet bodo kreirala svojevrstno vizualno pisavo, vpeto v gledališki svet odrskih pomanjšav in fantazijskih, vegetativnih povečav. „Proces dela pri predstavi Hortus conclusus - vrt zajema raziskavo o pojmu vrta, ki je vpet v formulacije evropskih vrtov 17. stoletja in njegove ikonografske posebnosti. Vrt je lahko knjižnica/knjiga ali prostor pripovedovalca zgodb, obenem pa gibanje izvajalcev kreira svojevrstne pisave, vpete v geometrično metodo, značilno za to obdobje. Vsebine se nanašajo na minevanje letnih časov z reminiscencami na delovna opravila. Prizore poganjajo svojevrstne entitete – personificiranje pomladi ali zime in alegorije, ki se vežejo na varovanje, opazovanje, skrbno merjenje razdalj s poudarki na perspektivi in iluziji, ki jo vrt zajema s svojimi vodnimi zrcali, ter hvalnico darovom narave (vodnjak, rog obilja). Miselni prostor vrta je zatočišče; je tudi prostor igre / spielraum in ne izpostavlja njegove prvotne obrambne note, značilne za  t. i. zaprti vrt. Pogosto sem se vprašala, ali je treba izpostaviti represije, značilne za obdobje 17. stoletja, ali lahko morda ustvarimo prostor kontemplacije med naravo in kulturo ... in ali represija deluje tudi v polju vrta kot takšnega ...? Ali pa gre zgolj za izbiro, možnost, da se lahko prepustimo in se zato seveda v labirintu tudi izgubimo ...?“ se sprašuje režiserka predstave Barbara Novakovič.
V predstavi nastopajo Luka Ostrež, Jerca Rožnik Novak, Mateja Železnik in Petra Govc, Branko Potočan in Mateja Rebolj. Ponovitvi predstave bosta v soboto, 7. septembra in v ponedeljek, 9. septembra. Po zadnji ponovitvi bo v okviru tridesete obletnice delovanja Gledališče Muzeum v sodelovanju s SLOGI – Slovenskim gledališkim inštitutom in Cankarjevim domom v Linhartovi dvorani sledil pogovor. Sodelovali bodo Blaž Lukan, Tomaž Toporišič, Jana Pavlič, Marijan Rupert ter drugi soustvarjalci Gledališča Muzeum in publikacije, katere izid je pri SLOGI predviden spomladi 2025. Pogovor bo vodil Primož Jesenko.