V vrtu z Urško Centa in Domnom Novakom

Predstava je povabilo v vrt dveh, ki v njem odstirata lepoto mehanizmov poslušanja. V svojem početju prisluškovanja naravi odkrivata svetove zvoka in njihovo odzvanjanje v polju vidnega. Pri tem jih prevajata skozi lastni telesi, da v njima razširita domišljijske potenciale in opazujeta njihovo sovpadanje s svetom giba.

Urška Centa, koreografinja in plesalka, ter Domen Novak, dramski igralec, skozi zvočno-gibalno predstavo vodita s čistim instinktom radovednosti in ta med njima ustvarja povezave in plete odnose, ki preizprašujejo linearne poteke dogajanja. Podobe, ki prihajajo iz različnih osebnih časovnih obdobij dveh soustvarjalcev, so razrez njune performerske identitete, znotraj njih pa potekata iskanje medsebojnega stika ter raziskovanje njunega sobivanja in soodvisnosti.

Vrt razumeta kot igrišče, mikrokozmos človeških interakcij, zgradbo skupnosti, prostor za raziskovanje različnih konstelacij odnosov, kraj povabila. Skupaj opazujeta daljnosežnost in verižnost reakcij v njem in onkraj njega, pri tem pa poudarjata vlogo čutov pri oblikovanju človeške izkušnje.
 

Njun vrt je prostor, ki v idilo umika kodira človeški trud. Njun vrt je njuno telo.

 
Raziskovalni princip koreografije interdisciplinarne predstave Tam, v vrtu tako temelji na razširjanju zvočnega potenciala telesa skozi raziskovanje gibalnih praks, ki iščejo svojo nezavezanost formi, in iz tega izhajajoči dekonstrukciji plesa sodobnega flamenka. Način obravnave same performativno-gibalne prakse neposredno vstopa v področje zvoka z namenom razširitve konceptualnega plesa v notranje prostore telesa ter predstavitve giba tako v vizualni kot tudi zvočni obliki. Razumevanje plesa kot vizualno-zvočne prakse odpira pogled na koreografijo kot ukvarjanje z intermodalnim potencialom telesa v gibanju, v katerem se sistemi giba, gest in zvoka prepletajo. V koreografskem snovanju materiala Urško Centa zanima različnost telesa na preseku neformatiranega giba, izhajajočega iz raziskovanja principov sodobnih plesnih praks in sodobnega flamenka. Slednji doživlja proces sprememb: osredotoča se na fizično prakso, ki si prizadeva osvoboditi se lastnosti, podedovanih od tradicionalnih oblik in konceptov predstavnosti.

V sodelovanju z dramskim igralcem in članom avtorskega kolektiva Počemučka, Domnom Novakom, se je izoblikovala metoda nastajanja snovi, ki izhaja iz prepuščanja skupnemu raziskovanju spontanosti trenutka in izzivanju omejitev lastne discipline. V njej s zrcali misel: »Kako razširiti per-formersko vlogo, za katero smo se izučili v okvirih svoje discipline?« Domen Novak svoj primarni izraz ‒ besedo ‒ zamenja v zvočnost ter raziskuje načine, kako lahko veščine in načela dramske igre prenese in izostri na polju gibalne performativnosti. V raziskavi potencialov performerskega telesa se ukvarja z zvočenjem takoimenovane »extended technique«, pri katerem izhaja iz tehnike beat-boxa in zvočnih efektov; te razgraja na najbolj osnovne zvočne elemente in jim išče nov pomenski niz.