Veliki italijanski ljubimec
Marcello Mastroianni velja za enega največjih italijanskih igralcev in tudi ženskarjev.
V svoji več desetletni igralski karieri je Mastroianni posnel 147 filmov, bil trikrat nominiran za Oskarja in prvi sploh za vlogo v tujem jeziku, 2 zlata globusa in 2 zlati palmi in leva v Cannesu in Benetkah.
Njegovo polno ime je Marcello Vincenzo Domenico Mastroianni, rodil pa se je 26. septembra 1924 v majhni vasici Fontana Liri v provinci Forsinone v Apeninih. Njegova mama Ida in oče Ottone sta bila iz bližnje vasi Arpino. Mama je šele na smrtni postelji razkrila, da je judovska imigrantka iz Belorusije. Njegov oče je bil mizar in polbrat italijanskega kiparja Umberta Mastroiannija. Ko je bil Marcello star 6 let, se je družina preselila v Torino, kjer se je naslednje leto rodil še njegov brat Ruggero, 1933 pa je Mastroiannijeve pot vodila naprej v Rim v četrt San Giovanni, kjer je tudi obiskoval šolo. Že pri 15 letih je nastopil v nekaj filmih kot statist, prvi je bil 1939 Marionette, Carminea Gallonea. 1943 je diplomiral iz konstrukcij na Državnem tehničnem inštitutu Galileo Galilei.
Sprva je risal načrte v Rimu, potem v Firencah na Vojaškem geografskem inštitutu, kjer so ga po kapitulaciji Italije mobilizirali Nemci v svojo organizacijo Todt, ki je vodila italijanske gradbene delavce v Nemčijo na prisilno delo. Namestili so ga v kamp v Dobiaccu (Toblachu), vasici na izviru Drave na južnem Tirolskem, od kjer bi moral potovati naprej v Nemčijo, a je s kolegom, slikarjem Remom Brindisijem pobegnil in se do konca vojne skrival v Benetkah.
Namesto inženirja - igralec
Po koncu druge svetovne vojne se je spet želel poskusiti v igralstvu, zato je začel obiskovati tečaje, skupaj s takrat še neznano mlado žensko, Silvano Mangano, ki je postala ena največjih italijanskih igralk, nekaj časa pa sta bila z Mastroiannijem tudi par.
Njegov resnejši filmski debi se je zgodil leta 1948 v filmu Nesrečniki režiserja Riccarda Frede po predlogi Victorja Hugoja. V njem je Mastroianni igral revolucionarja na pariških barikadah. V tem času je dobival tudi manjše vloge v gledališču, najprej za amaterske skupine. Tam ga je opazil Luchino Visconti, italijanski režiser in pisatelj in mu 1948 ponudil profesionalno pogodbo za Shakespearovo komedijo Kakor vam drago v Teatru Eliseu v Rimu in potem naslednje leto še v Williamsovem Tramvaju Poželenje, v katerem je igral Mitcha.
V petdesetih z resnimi vlogami
Po različnih vlogah v neo-realističnih komedijah režiserja Luciana Emmerja (Nedelja v avgustu, Pariz bo vedno Pariz, Dekleta s španskih stopnic) so prišle na vrsto tudi prve dramske vloge kot na primer v Potnem listu za vzhod, Lulu, Vročica živeti, Kronike slabih ljubimcev in Bele noči. Na snemanju Škoda, da je slaba (1954) je prvič zaigral tudi s Sophio Loren. Prvi velik uspeh je prinesla komedija Običajni neznanci (1958), pa Adua in njeni spremljevalci (1960), da o Fellinijevih mojstrovinah Sladko življenje (1960) z Anito Ekberg in 8 in pol (1963) s Claudio Cardinale ne govorimo. Ta dva fllma sta mu prinesla mednaroden sloves latino ljubimca, ki se ga je na vsak način skušal otresti, seveda zaman, vse do zrelejših let. Tudi zato je bila prva naslednja vloga po Sladkem življenju film Bell'Antonio, kjer je igral mladeniča, ki mu po poroki ni bilo do mlade žene, ki jo je prav tako igrala Claudia Cardinale.
Uspešnice s klasičnimi italijanskimi lepoticami
Ločitev po italijansko (1961) je bila črna komedija o tem, kako se znebiti žene. Film je dobil nagrado v Cannesu za najboljšo komedijo, 1963 pa ob treh nominacijah Oskarja za izvirni scenarij. Mednarodno uspešni film je Mastroianniju prinesel Bafto za najboljšega tujega igralca, Srebrni trak in še Zlati globus za najboljšega igralca v komediji ali musicalu. 1962 ga je ameriška revija Time razglasila za najbolj zaželenega tujega zvezdnika v ZDA. Mastroianni je imel vse – lepoto, šarm in igralski talent.
1963 je sledil Monicellijev Kompanjoni, v Včeraj, danes, jutri (1963), Poroka po italijansko (1964) in Sončnice (1970) pa je spet zaigral s Sophio Loren, s katero sta stkala eno najbolj uspešnih sodelovanj v italijanski kinematografiji.
1966 je debitiral v odrski glasbeni komediji Ciao Rudy, kjer je igral Rodolfa Valentina. Prepeval in plesal je tri mesece vsak večer in razblinil mit, da je len igralec, ki si ne želi filmov. Kljub temu, da so bile predstave povsem razprodane, kritiki niso bili naklonjeni njegovemu delu, zato je po treh mesecih plačal pogodbeno kazen 100 milijonov lir in odšel snemat Potovanje G. Mastorna s Fellinijem, ki pa ga mojster iz Riminija nikoli ni končal.
Ljubezen njegovega življenja
1968 je posnel film Victorja de Sice, Ljubimca. Film, ki je obveljal za polomijo, je združil Mastroiannija in Faye Dunaway, s katero sta bila par od filma pa do 1970.V tem obdobju je posnel tudi nekaj filmov v angleščini in pokazal, da lahko izvrstno skrije svoje italijansko poreklo. Na snemanju kontroverznega filma Marca Ferrerija, Liza (1972), je spoznal Catherine Deneuve, s katero je bil potem v zvezi dolga leta. Par se je preselil v Pariz, kjer je Mastroianni zaigral v številnih francoskih filmih med 1972 in 1974, 1972 pa se je rodila tudi hčerka Chiara, ki je prav tako igralka.
Po vrnitvi v Italijo je posnel nekaj lahkih komedij kot Plemeniti Benečan Culastrice (1976), umetniških filmov kot je odbiti Todo Modo (1976) in dram (V letu milostnem 1870). 1978 je debitiral tudi na televiziji v drami Umazane dlani po predlogi Sartra. Mastroianni pred tem nikoli ni bil na televiziji razen kot gost v Studio Uno. 1980 ga je spet angažiral Fellini, tokrat za legendarni Mesto žensk, z njim pa bo posnel tudi Ginger in Fred (1985) in Intervju (1987).
Z Massimom Troisijem je 1988 posnel dva filma, Koliko je ura in Splendor, oba je režiral Ettore Scola. Za prvega sta igralca prejela nagradi beneškega festivala. 1990 je Mastroianni iz rok Fellinija prejel Zlatega leva za življenjske dosežke. V devetdesetih je snemal predvsem v tujini, čeprav je posnel tudi nekaj domačih vlog – med njimi je Podpora Pereiri (1995), njegov zadnji italijanski film.
Smrtno bolan posnel dokumentarec o sebi
1997 je s svojo partnerko Anno Mario Tato na snemanju filma Potovanje na začetek sveta, posnel dokumentarec Marcello Mastroianni – Spomnim se. Malo pred tem so mu odkrili raka na trebušni slinavki in dokumentarec velja za njegov duhovni testament. Tik pred smrtjo je stopil še na odrske deske in zaigral v komediji Zadnji krajec. Zaradi treh cevk, po katerih so mu intravenozno vnašali zdravila, je vse nastope odigral sedeč, marsikaterega pa zaradi slabega počutja tudi izpustil. Zadnji nastop je bil v Neaplju, potem pa ni zmogel več in se je vrnil v Pariz. Umrl je nekaj mesecev pozneje, 19. decembra 1996. Star je bil 72, ob njem sta bili obe njegovi hčerki, Chiara in Barbara in tudi Anna Maria in Catherine. Pogrebne slovesnosti so opravili v Parizu, naslednji dan pa so krsto prepeljali v Rim in ga pokopali v družinsko grobnico na pokopališču Verano. V njegov spomin so sloviti rimski vodnjak Trevi, kjer so snemali Sladko življenje, ugasnili in pokrili s črnim pregrinjalom.
Ženske, ženske, ženske
Njegova prva žena je bila Flora Carabella, ki jo je srečal v času odrske upodobitve Williamsovega Tramvaja Poželenje. Poročila sta se 1950 in v zakonu se je rodila hčerka Barbara (1951 – 2018), kostumografinja. Z ženo sta se razšla 1970, a uradno se nista nikoli ločila. Eden od razlogov naj bi bile številne igralčeve afere, čeprav za to ni nobenega dokaza. Še največ je k temu pripomogel v intervjuju Mastroianni sam, ko je povedal, da se ne more upreti ženskam, strasti, sanjam in idealom. Faye Dunaway je spoznal na snemanju Ljubimcev, ko je še živel z ženo. Dunawayeva se je hotela z njim poročiti in imeti otroke, a Marcello je zavlačeval, neodločen, ali naj zapusti ženo ali ne. Na koncu se je ameriška lepotica odločila za Harrisa Yulina. Zgodba s Catherine Deneuve je trajala do 1975, od 1976 pa do smrti pa je živel z Anno Mario Tato. Mastroianni je večkrat povedal, da je bila prav Faye Dunaway ljubezen njegovega življenja. Lomil ga je tudi z Anouk Aimee, Claudio Cardinale in Ursulo Andress.
Tri nominacije
Mastroianni je bil nominiran za Oskarja kar trikrat: prvič za Ločitev po italijansko (1963), drugič za Poseben dan (1978) in za črne oči (1988). Marca 1994 je prejel tudi najvišje italijansko priznanje – viteški križ. Mastroianni je eden od le treh igralcev, ki so dvakrat osvojili Zlato palmo za najboljšega igralca, ostala dva sta Jack Lemmon in Dean Stockwell. V filmski industriji je delal tudi njegov brat Ruggero. Kot urednik je sodeloval pri več njegovih filmih in ob njem zaigral v Afričanu Scipiu (1971), parodiji nekoč priljubljenega žanra, imenovanega »meč in sandali«.
Na festivalu v Benetkah je Tato 1997 predvajala njen triurni dokumentarec, čeprav so preostale Mastroiannijeve ženske, Chiara, Carabella in Deneuve, skušale to preprečiti, enako tudi pozneje v Cannesu. Od 1998 na Beneškem festivalu mladim igralskim debitantom podeljujejo nagrado Marcella Mastroiannija.
