Tako so se poklonili velikemu umetniku, ki je umrl star le 48 let ...
Stoletje in pol po rojstvu italijanskega tenorista Enrica Carusa so v njegovem rojstnem Neaplju odprli muzej z njegovim imenom. Manjši muzej o njegovem življenju in mednarodni karieri so odprli prejšnji teden v mestni kraljevi palači - Palazzo Reale.
Caruso je veliko pred Lucianom Pavarottijem predstavljal italijansko opero preostalemu svetu in s svojimi posnetki ob pojavu gramofonske industrije uvedel obdobje glasbe za množice.
"Bil je največji tenorist, kar jih je poznal svet," je povedala kustosinja Laura Valente. Po njenih besedah je poleg velikega talenta in izjemnega glasu priskrbel nov način petja in izražanja na odru, podobno kot Maria Callas.
Opravil je skoraj 2000 nastopov in posnel blizu 250 posnetkov, zaradi česar je postal priznano ime po vsem svetu. Gostoval je od Sankt Peterburga do Ciudad de Mexica, Buenos Airesa in New Yorka.
"Bil je tenorist novega stoletja. Bolj kot kar koli drugega je razumel, da tehnologija ne bo zmanjšala njegovega glasu, temveč bo njegov glas ponesla v svet. In to je bila njegova inovacija," je še dodala Valente.
Carusov muzej skuša prek razstavljenih eksponatov oživeti izjemen talent in marketinško spretnost pevca, čigar glas je bil označen za "čaroben", lebdeč med tenorjem in baritonom. Zbirka vsebuje avdio in filmske posnetke, predmete, povezane z njegovimi predstavami, ter fotografije.
Ko je legendarni dirigent Arturo Toscanini slišal enega od zgodnjih nastopov mladega Carusa v Scali, je napovedal: "Če bo ta Neapeljčan še naprej tako pel, bo o njem govoril ves svet."
To se je tudi uresničilo. Po izvedbi Donizettijevega Ljubezenskega napoja februarja 1901 v La Scali je začel turnejo po svetu in pritegnil množice oboževalcev. Skoraj polovica njegovih nastopov je bila v newyorški Metropolitanski operi, kjer je od leta 1903 pel 18 zaporednih sezon. Bil je tudi prvi pevec, ki je prodal milijon plošč.
Caruso svetu predstavlja pozitivno podobo Neaplja, je ob odprtju muzeja povedal minister za kulturo Gennaro Sangiuliano.
S pomočjo arhivov opernih hiš po svetu, pa tudi Kongresne knjižnice in drugih ustanov muzej prikazuje izbor pevčevih kostumov, vključno z njegovo najbolj znano vlogo klovna iz Glumačev. Ponuja tudi odlomke s posnetkov, njegov stari gramofon in akvarele, ki jih je naslikal ob morju. Na ogled so celo odlomki iz nemega filma, ki ga je posnel.
Kljub uspehu po svetu je Carusu njegovo rodno mesto pustilo grenak priokus. Po hladnem sprejemu in slabih kritikah po nastopu leta 1901 v Teatru San Carlo je kot mladi pevec prisegel, da ne bo nikoli več pel v Neaplju. Je pa v rodnem mestu umrl, in sicer leta 1921, star le 48 let.
Vzrok smrti
Enrico Caruso umrl zaradi zapletov povezanih s peritonitisom, ki je vnetje peritoneja ali trebušne mrene. Čeprav je bil operiran, se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo in umrl je 2. avgusta 1921, ko je bil star 48 let. V tednu pred smrtjo se je njegovo zdravstveno stanje dramatično poslabšalo ...
