Gospod s konjskim obrazom
Francoski igralec in pevec italijanskega porekla je bil kar 40 let najbolj priljubljeni komik v Franciji.
Fernand Joseph Desire Contandin se je rodil 8. maja 1903 v Marseillu mami Desiree Bedouin in očetu Denisu Contandinu, po poreklu iz obmejne vasice Perosa Argentina na italijanski strani meje. Njegov oče je bil računovodja, pa tudi amaterski pevec, ki je nastopal pod psevdonimom Sined, na odrih je kot igralka nastopala tudi mama. Starša sta hitro opazila, da je tudi mali Fernand talentiran. Fernand,, ki bo pozneje postal Fernandel, je skupaj z bratom Marcelom spremljal očeta na njegovih koncertih in včasih tudi sam kaj zapel na odru. Na enem od tekmovanj mladih amaterskih pevcev je dobil prvo nagrado za talentirane otroke. Poleg brata Marcela, ki je bil starejši in je skupaj z njim nastopal pod imeni Marcel in Fernand Sined, je imel še mlajšega brata Francisa in sestro Marguerite.
Fičfirič
Po koncu osnovne šole mu je oče priskrbel službo v lokalni banki, ki pa jo je hitro izgubil. Potem se je preživljal s priložnostnimi deli – v Marseillskem pristanišču je prenašal vreče sladkorja, delal je v tkalnici blaga in kot hišnik v banki. V tem času je začel tudi nastopati kot komedijant na porokah in banketih in na različnih odrih v Marseillu. Bil je dobro sprejet, a svojega hobija ni jemal resno, da bi lahko od njega tudi živel.
Aprila 1925 se je poročil s Henriette-Felicie Manse, sestro svojega prijatelja in pesnika Jeana Manseja. Vzdevek Fernandel je dobil od svoje tašče, ki ga klicala Fernand d'elle (njen Fernand). Po drugi zgodbi naj bi Fernandel preprosto iz provansalskega narečja vzeto pomenil »mali Fernand«. Mesec dni po poroki so ga poklicali v vojsko, ki jo je odslužil v gorski artileriji v Grenoblu. Tri tedne pred koncem služenja ga je kontaktiral direktor Odeon de Marseille, da bi zamenjal neko pariško zvezdo na začetku programa, ki jo je publika izžvižgala. Fernandelovi skeči in dve zapeti pesmi so ga v hipu izstrelili med ljubljence občinstva. Njegov nastop je videl tudi Jean Faraud, francoski direktor Paramounta, ki mu je takoj ponudil pogodbo in turnejo. Svojo igralsko kariero je tako začel 19. marca 1927 v Bordeauxu.
V Parizu ga je čakala slava
Konec 1928 je Fernandel prvič nastopil v Bobinu v Parizu. Navdušeni nad videnim so ga takoj angažirali pri Pathe za 19 tednov. Čeprav je 10. marca umrl njegov oče, je nadaljeval svojo kariero v Parizu. Direktorji različnih odrov so si ga podajali med sabo kot vročo žemljo – Bhenri Varna, direktor Casion de Paris in gledališča Mogador ga je potem angažiral za serijo zimskih koncertov, kjer se je zbral cel Pariz. Nazadnje ga je opazil režiser Marc Allegret, ki ga je pritegnila njegova pojava in osebnost. Fernandel je imel zelo dolg obraz in je zaradi ozke zgornje ustnice vedno kazal sprednje zobe vključno z zgornjo dlesnijo. Allegret je Fernandelu ponudil vlogo ženina v filmu, ki ga je pripravljal in 1930 se je začela tudi njegova filmska kariera. 1931 je skupaj z Michelom Simonom nastopil v Odvajalu za dojenčka, prvem zvočnem filmu Jeana Renoira, z Jeanom Gabinom pa je igral v Vijoličnem srcu. Rožnati grm madame Husson (1932) mu je prinesel tudi prvo glavno vlogo v filmu.
Najbolj iskani igralec
Po prvih filmih je Fernandel eden najbolj zaželenih igralcev. Njegovi uspehi so se kar množili, najprej s filmoma Christian-Jaquea, Legionar (1936) in Francois (1936), Josette (1937), v katerem je nastopila tudi njegova najstarejša hči, najbolj udarni pa so bili filmi, ki jih je posnel z režiserjem Marcelo Pagnolom. Angele (1934), Žetev (1937), Le schpountz (1938), Hčerka kopača vodnjakov (1940) in mnogo let pozneje Topaze (1951).
Uspehi na velikem platnu Fernandela niso odvrnili od tega, da bi še naprej nastopal kot pevec. Nastopil je na mnogih odrskih musicalih, ki so pozneje postali filmi. Nekatere njegove pesmi kot Ignace, Simplet ali Félicie aussi so postale zelo priljubljene in hiti. 1937 je objavil tudi svoje prve spomine, ki so izhajali v komunističnem dnevniku Ce soir.
Vojna leta
Ob izbruhu druge svetovne vojne in vojne napovedi Francije Hitlerjevi Nemčiji, so Fernandela mobilizirali v rodnem Marseillu, po predaji Francije pomladi 1940 pa je bil poslan domov. V tem času je posnel pesem Francine, ki ima zelo protinemško besedilo. V Vichyjevski Franciji film ni bil na prvem mestu, Fernandel pa je posnel dva filma, Simplet (1942) in Adrien (1943), oba za Continental films, produkcijsko hišo, ki jo je podpiral nemški kapital. Kot veliko umetnikov v času okupacije, je še naprej nastopal na odrih, pel v kabaretih in operah in na pariškem radiu.
Po koncu vojne je nadaljeval s snemanjem filmov, v petdesetih so bili zelo uspešni Rdeča krčma (1951), Ali Baba in 40 razbojnikov (1954) in Krava in ujetnik (1959), ki ga je režiral Henri Verneuil, film pa je z 8,84 milijona gledalcev postal njegov drugi najbolj uspešen film. 1951 je režiral tudi svoj prvi film, Adhemar ali igrača usode, za katerega je napisal scenarij Sacha Guitry.
Pretkani župnik
A bolj kot vse druge vloge je Fernandel poznan po vlogah don Camilla. Serija šestih filmov je nastala po literarni predlogi italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija in govori o lokalnem duhovniku, ki je v neprestani vojni s komunistično navdahnjenim županom v majhni italijanski vasici. Mali svet don Camilla (1951), Vrnitev don Camilla (1953), Veliki prepir don Camilla (1955), Monsinjor don Camillo (1961), Don Camillo v Rusiji (1965) in Don Camillo in protestniki (1970), ki pa ga ni posnel do konca, saj je med snemanjem zbolel in se umaknil. Film so potem z drugim igralcem izdali leta 1972 in ni ponovil uspeha prvih pet.
Januarja 1953, ko je s hčerko Janine obiskal Rim, ga je v goste povabil papež Pij XII, da bi spoznal – po njegovih besedah - najbolj slavnega duhovnika takoj za papežem. V intervjuju je na vprašanje, kako gleda na uspeh don Camilla, povedal: »Najprej sem bil presenečen, presenečen nad likom, ki ga nismo poznali. Presenečenje je bilo pogovarjati se z Jezusom. Je zelo zabaven sogovornik, veste. Imel sem kar nekaj sogovornikov v mojem življenju, ampak temu sem dvignil moj klobuk.«
V tem času je bil Fernandel izredno popularen tudi kot šansonjer in operni pevec, novembra 1951 je na primer posnel opero Peter in Volk. Proti koncu šestdesetih je zmanjšal svojo filmsko aktivnost. Po filmu Srečni tisti, ki ljubijo Odiseja (1970), Henrija Colpija je želel posneti le še en film z Pagnolom, vendar je prej umrl, snemanja šestega dela don Camilla pa ni končal. Fernandel je nastopil tudi v hollywoodskih produkcijah, prva je bila Okrog sveta v 80 dneh (1956), z Bobom Hopeom in Anito Ekberg pa ga lahko vidimo v Pariških počitnicah (1958).
Človek brez tančice dvoma
Fernandel in Henriette sta imela tri otroke, hčerki Josette in Jeannine in sina Francka. Franck se je rodil leta 1935 in pozneje postal znani francoski pevec. Čeprav so francoski tabloidi vztrajno iskali pikantne podrobnosti o slavnem komiku, niso v njegovem zasebnem življenju našli nobenega škandala. V enem od zadnjih intervjujev je igralec Jean Gabin omenil Fernandelovo visoko moralo in zvestobo na vseh področjih, tako v družini in pri prijateljih kot tudi v poslu. Fernandel je svoje velike zaslužke investiral v nepremičnine, njegov prijatelj Gabin pa v zemljišča.
»Hiše se podrejo, zemlja ostane,« je nekoč omenil Gabin. Fernandel in Jean Gabin sta bila velika prijatelja in sta zelo spoštovala drug drugega. 1963 sta skupaj ustanovila produkcijsko podjetje Gafer, iz začetnic njunih imen.
Skupaj z Louisom de Funesom, Bourvilom in Gabinom je Fernandel eden od igralcev, ki je v kinematografe privabil največ gledalcev. Med letoma 1945 in 1970, ko so jih že šteli, si je njegove filme ogledalo okoli 202 milijona gledalcev.Na vrhu je seveda Mali svet Don Camilla iz 1952, ki ga je videlo kar 12,8 milijona gledalcev.
Fernandel je kar nekaj let bolehal za rakom, a so zdravniki in njegova družina resnost bolezni skrivali pred njim. Na koncu je trpel tudi zaradi kroničnega vnetja pljučne mrene, ki ga je staknil na snemanju Don Camillo in protestniki (1970). Fernandel je, izmučen od bolezni, umrl 26. februarja 1971 na svojem domu v Parizu.
