julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

droga, lasulja, kokain Svet24.si

FOTO: Pod lasuljo skrival pol kilograma kokaina v ...

lunin mrk Petisvet.si

16. 7. 2019 ob 23.31: prihaja vaš sovražnik ali...

Žiga Kršinar Svet24.si

Mladi kmet Žiga po obisku inšpekcije oziroma ...

Meadow Walker Svet24.si

FOTO: Hči Paula Walkerja je vedno bolj podobna ...

Sophie Turner, Joe Jonas Najstnica.si

Medene tedne preživljata na Maldivih

ana jaka 2 Njena.si

Jaka Hafner je postal očka!

Aljaž Jovanović o slovesu: Zdaj pa je pravi čas

Marjana Vovk, Vklop, 05.07.2019 19:00:00

Velike spremembe za igralca Aljaža Jovanovića: po 12 letih »zaradi svobode« zapušča ljubljansko Dramo.

Delite na:
Aljaž Jovanović o slovesu: Zdaj pa je pravi čas
Aljaž Jovanović Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Novica, da Aljaž Jovanović zapušča ljubljansko Dramo, je presenetila marsikoga. »Dolgo sem premišljeval o tem, zdaj pa je pravi čas,« pojasni. Najprej si bo vzel čas zase, zato nima konkretnih načrtov za naprej, razen da bo jeseni še igral v svojih tekočih predstavah v Drami. 35-letni igralec se s sladkim pričakovanjem podaja v neznano – podobno kot njegov junak Jelko, ki ga sinhronizira v risanki Svet igrač 4.

Pa začniva z risanko. Že prej ste posojali glas Jelku v Svetu igrač. Se spomnite, kako ste ga sinhronizirali prej, oziroma kako vstopite v isti lik?

Sinhroniziranje risank je zelo zanimivo. Moral sem se spomniti oziroma slišati Jelkov glas, ker sem vmes posnel kar nekaj drugih risank, od prejšnjega Sveta igrač je minilo že nekaj let. Pa tudi to je res, da je pri nas sinhronizacija veliko hitrejša, kot si verjetno predstavljate – a to ne pomeni, da ni dobra. Vse gre na hitro in ni neke romantike. (smeh) Predvsem je zelo drugače kot pri izvirniku, kjer Jelka govori Tom Hanks in je zgodba narejena na njega. Pri nas je malo bolj težavno, ker gre za prevod. Se je pa Hanks malo postaral in je njegov glas v četrtem delu malce drugačen, globlji, tako da je lahko tudi moj malce drugačen. Se pa tako ali tako sproti vidi, kakšen je odnos, razpoloženje likov v risanki.

Kakšen je Jelko v četrtem delu?

Kot mi je uspelo videti, ko sem delal – nisem videl celotne risanke –, je Jelko tak, kot je bil, »good guy« (dober fant), ki zelo skrbi za svojo skrbnico, torej otroka. Zelo je družinski, dober, srčen, še šerif povrhu, zato želi poskrbeti za vse, čeprav mu ne uspeva vedno, a se na koncu izkaže, da mu. Jelko je ultimativni pozitivec.

Ste tudi vi taki?

To bi lažje povedali tisti, ki me poznajo in bodo videli tudi risanko. (smeh) Če bi vprašali Toma Hanksa, bi vam znal dobro odgovoriti, jaz pa zelo težko vlečem vzporednice, ker sinhronizacija poteka res hitro. Lahko rečem, da sva si podobna v srčnosti, optimizmu in trudu, da bi se vsi imeli dobro in da ne bi bilo nič narobe. Seveda sem rad srčen človek, v življenju nisem rad negativec. Težko pa rečem, da imava z likom vse skupno. Čeprav so bili vsi risani liki, ki sem jih delal, pozitivni. Zelo zanimivo!

V gledališču pa ne igrate le pozitivnih likov, kajne?

Ne, tam je malo drugače. Tudi v filmu sem skorajda vedno pozitiven lik, tako kot sem bil v telenoveli Usodno vino, kjer sem bil ultimativni pozitivec. (smeh) Gledališče pa je mešanica vsega.

Sicer raje igrate pozitivne ali negativne like? Takšne, ki so vam podobni, ali takšne, ki so vaše popolno nasprotje?

V obojem sem se našel, ker skušam vedno najti neko zgodbo, zakaj je človek takšen, kot je. Tako se meje med dobrim in slabim zelo zabrišejo. Velikokrat sodimo ljudi na prvi pogled, vtis, a lahko se izkaže, da nekdo, ki je videti zelo pozitiven, v sebi skriva veliko temnega, ali obratno, navzven slab človek lahko ima v sebi dobro. Torej: vsak negativen lik ima neko »predzgodbo«, zakaj je postal takšen, kakršen je. Za igralca pa je dobro, da razume širšo sliko in lepoto v človeku, ki se navzven kaže kot slab. To me v bistvu zelo zanima: da najdem nekaj lepega tudi v tistem, kar navzven ni lepo. Tu gre za sočutje.

Imate radi risanke, jih gledate?

Seveda, vedno sem jih imel rad; sicer sem imel raje tiste starejše Disneyjeve, 2D, kot sta Levji kralj ter Lepotica in zver. Od novejših mi je bila všeč Zlatolaska, ki sem jo sinhroniziral – to sem videl večkrat in mi je zelo blizu, tudi veliko otrokom je, še danes mi govorijo, da so v njej slišali moj glas. »Ti si Flynn Fakin!« (smeh) Ob tem sem videl, da ima sinhronizacija res svoj namen – čeprav se mnogi pritožujejo, je za otroke to res dobro in jim veliko da.

Čigavega otroka si sposodite, da greste v kino gledat risanko?

(smeh) Nazadnje sem bil s svojo nečakinjo. Drugače pa jih nisem veliko videl v kinu, ampak večinoma doma.

Vaša najljubša risanka?

Najbližje so mi bile tiste češkoslovaške, ki smo jih kot otroci gledali na televiziji, na primer Jajo in Pajo, Palček Smuk. Te so bile odlične! Pa Pipi in Melkijad. S temi risankami sem odraščal. Potem pa sta stara starša iz Floride prinesla projektor in stare Disneyjeve kratke risanke – Miki Miška, Racman Jaka in druge. Vse te stare risanke so me veliko bolj posrkale vase kot zdaj te novejše. Ko se spomnim, kako sem ob njih užival kot otrok ...

Jelko je šerif. To je za fante verjetno še posebej privlačno, kajne?

Poistovetijo se z njim. Tudi jaz sem bil kdaj šerif za maškare, ko sem bil majhen. Šli smo se Tombstone, streljali … Ampak zdaj bi bil raje Indijanec.

Zakaj?

Ne vem, bližje so mi v svoji povezanosti z naravo, zaradi staroselskega duha. Bližje mi je večerni ogenjček, čeprav imam še vedno rad tudi šerife – a le v igri.

aljaz2.jpg
Aljaž v Svetu igrač 4 spet posoja glas šerifu Jelku.
2i Film

Ko smo bili majhni, so bili kavboji dobri in Indijanci slabi, danes pa ni več tako.

Vtisi se menjajo, tudi glede na osebne izkušnje. Ko sem bil pred dvema letoma v Kanadi, mi je bilo všeč, kako tam staroselski duh še živi. Osupnilo in razočaralo pa me je, da staroselci živijo na robu družbe. Za potrebe turizma jih povzdigujejo, živijo pa takorekoč v getu. To se mi zdi zelo perverzno.

Ko že omenjate potovanja: spomnim se, da ste si zelo želeli v Saharo. Ste že bili?

Ne še. Rad bi šel iz Marakeša v Timbuktu, tri mesece s karavano po puščavi. Verjetno bi že šel, če v Maliju ne bi imeli težav s teroristi in ekstremizmom. To tako še vedno ostaja moja želja.

Zakaj puščava? Gre za preizkušanje samega sebe?

Ne, ne gre za preizkušanje svojih meja, ampak za romantično sledenje temu, kam me vleče. Puščava je svoboda, tam meja ni. Tam se počutim doma. Predvsem gre za dopuščanje notranje svobode, kar je nujno, pa si jo zelo malokrat dovolimo.

Kam greste letos na dopust?

Ne vem še, bomo videli. Sproti se bom odločil. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje. (smeh)

Res odhajate iz Drame?

Res.

Zakaj?

Ravno zaradi svobode. Do odločitve sicer ni prišlo čez noč, že nekaj časa sem premišljeval o tem. Zame je igralski poklic poklic svobode; v 12 letih, odkar sem v Drami, je način delovanja zame postal rutina, sam nase sem začel notranje pritiskati in sem ugotovil, da potrebujem več svobode. Rekel sem si, da je zdaj pravi čas, ne pri petdesetih. Zdaj je čas, da izkusim drugačen način delovanja. To je moja osebna, notranja odločitev, nekaj časa je zorela v meni in zdaj sem se odločil. Bom pa v Drami še igral v svojih tekočih predstavah, cela kopica jih je, tako da me boste na njenem odru še videvali. Res pa nimam novih projektov.

Kaj pa zunaj Drame?

Bo treba malo počakati. Ne vklop, najprej odklop! (smeh) Res ga potrebujem in se ga zelo veselim. Ljudje si včasih zelo napačno predstavljajo, kaj pomeni vsak dan dajati sebe na odru. To je »dril« in je zelo izčrpavajoče. Zato vam lahko za nove projekte rečem le: obveščal vas bom sproti. (smeh) Načrti za prihodnost seveda so, ampak dokler se stvari ne bodo začele uresničevati, o tem še ni smiselno govoriti.

Ni nobene nove žajfnice na vidiku?

Ne, zdaj si je niti ne želim, sem pa slišal, da že snemajo novo. Vse dobro jim želim. Zdaj, ko ste me spomnili, moram priznati, kakšen odpor sem imel na začetku do Usodnega vina, ker je to res povsem drug svet kot gledališče ali film. Ampak mi je pa ta serija toliko dala, kar zadeva prepoznavnost … Ogromno! Zdaj si rečem, kako lepo, da sem to delal in izkusil. Čeprav serije nisem gledal. (smeh) Čeprav je bilo tri leta garanja ...

Se vas ljudje še vedno spomnijo kot Petra Rozmana?

Še vedno. Ravno včeraj sem doživel šok, ko sem igral košarko in me je ves čas gledala neka mladina. Sploh nisem vedel, zakaj, potem pa slišim: »Peter Rozman!« Je pa tega veliko manj, kot je bilo, ko so predvajali serijo.

Zdaj se končuje Reka ljubezni. Ste jo gledali?

Pogledal sem nekaj delov – mislim, da delajo dobro.

Odhajate torej na svobodo, ki je prej nikoli niste okusili, saj ste že v tretjem letniku začeli delati v Drami. Verjetno vas vseeno malo stiska?

Čustveno stiska. 12 let sem bil v Drami, naredil sem ogromno lepih predstav, delal s čudovitimi ljudmi … Sprememba okolja je vedno čustvena. Taka sladka otožnost me preveva. Sem pa res vesel tega koraka in v pričakovanju spremembe. Ko si vpet v neki sistem, deluješ po njem, čeprav se tega morda niti ne zavedaš. Zdaj pa pričakujem večje delovanje v smeri, ki veseli mene.

Kaj je to, kar vas notranje veseli?

Boste izvedeli sproti. (smeh) Ne morem biti konkreten, ker ni še nič konkretnega.

Poletje si boste torej res vzeli le zase?

Ja, zagotovo, to potrebujem. Ljudje počitek premalo cenimo. Ne znamo se »odklopiti«, čeprav je to enako pomembno kot delo. V oddihu se rojevajo ideje.

Na svobodo greste ravno zdaj, ko se šušlja o novi krizi.

Če ne bi globoko verjel v to, kar delam, tega ne bi naredil. Zaupam vase – in to je to. Preveč se bojimo, kaj nas čaka in kaj sledi. Dober kolega mi je pred kratkim rekel, da imaš lahko v življenju vse »poštimano«, pa še vedno ne moreš vedeti, kaj te čaka jutri. Zato živimo v strahu. Včasih se premalo zavedamo, da nas morda čaka še kaj boljšega.

Objavljeno v reviji Vklop št. 26, 27. 6. 2019.