Z Ljubimcem iz omare je bil 15 let pred časom
Pisalo se je leto 1998, ko je Zoran Predin z Mar Django Quartetom izdal gipsy swing zgoščenko z naslovom Ljubimec iz omare.
V vmesnem času je ta dobila status klasike, zaradi tega in okroglega jubileja pa se jo je kantavtor zdaj odločil glasbenim sladokuscem ponuditi še v vinilni obliki.
Sedmi sili jo je predstavil tudi z mini koncertom, na katerem je skupaj z Vitalijem Osmačkom, Sašo Olenjukom in Nikolo Matošičem (bobnar Gašper Bertoncelj je zbrane pozdravil z videoposnetkom iz Izraela, kjer dela), člani Mar Django Quarteta, odigral pesmi Ljubimec iz omare, Častni krog in Brez golobčka ni Benetk.
Kako se spominja tistih časov, je naslovna pesem avtobiografska in katera je edina stvar, ki jo raje počne s fanti kot z dekleti, med drugim preverite v nadaljevanju.
Kako je sploh prišlo do sodelovanja z Mar Django Quartetom in nastanka plošče Ljubimec iz omare?
Z zasedbo Šukar sem se vračal iz Francije, kjer sem v živo slišal gipsy swing, se pravi glasbo Djanga Reinhardta. Takrat sem ugotovil, da je to zvrst, ki prenese kakovostna besedila oziroma da nekateri šansoni v gipsy swingu odlično zvenijo. To zvrst je pri nas prvi za občinstvo zabeležil Vitalij Osmačko s skupino Mar Django Quartet, s katero je posnel album Vals Boston. Bili smo kombinacija sorodnih duš. Potem smo v Studiu Tivoli posneli Ljubimca iz omare. Gost je bil eden najboljših in največjih evropskih vibrafonistov Boško Petrović. Sami smo izumljali ta zvok. Poskušali smo narediti nekaj, kar se je pozneje izkazalo za 15 let pred časom, preden je ta glasba sploh postala priljubljena. Danes Zaz polni stadione, dobili smo kar nekaj gipsy swing zasedb in zdi se mi, da se ta zvrst vrača na neko zasluženo mesto.
Preberite tudi: Dobil svojo zvezdo.
Zakaj ste se odločili, da album ponovno izdate na vinilki?
Vinilke so po zanimanju in prodaji že prehitele zgoščenke. To nam daje vedeti, da se je tudi način poslušanja glasbe spremenil. Ljudje se vračajo k poslušanju glasbe kot neke vrste obredu, se pravi, da si vzameš čas za glasbo, da odpreš ovitek, da daš ploščo gor, da jo poslušaš, da jo obrneš, da medtem na ovitku pogledaš fotografije, prebereš besedila, izveš kaj, česar mogoče še nisi vedel … Poleg tega je sam vinil predmet, ki ga lažje in z večjim spoštovanjem sprejemaš in daješ. Zgoščenka je postala neke vrste vizitka, nekaj, kar daš v žep ali predal, nekaj, kar ima veliko manjšo vrednost; seveda ima veliko manjšo vrednost predvsem zaradi tega, ker gre za stisnjen zvok, za zvok, ki je v bistvu prikrajšan za svojo širino. Vinil pa posnetku vrača tisto širino, tisto dinamiko, ki ju glasba ima. Zato je zdaj svetovni trend, da se vsi albumi izdajo tudi na vinilu, saj ima konec koncev vinil najbolj zvesto občinstvo. To so iskreni ljubitelji glasbe. Ljubimec iz omare je sčasoma postal klasika in zdi se mi, da si takšen klasičen album zasluži vinilno izdajo. Zdaj je na voljo tudi največjim oboževalcem, krog teh oboževalcev pa se nenehno širi.
Ste šli album na novo snemat?
Ne, to je »remasterizirano«. Danilo Ženko je bil tonski mojster, ki je te posnetke razširil, jim dal večjo dinamiko, tako da je zdaj to pravi užitek poslušati v bolj toplih tonih, ki jih daje vinil.
Je naslovna pesem avtobiografska? Ste se kaj znašli v položaju, ko ste se morali skriti?
Ne ne, življenje me nikoli ni pripeljalo v takšen položaj; upam, da me tudi ne bo, ker konec koncev, danes bi ta omara morala biti veliko večja in veliko trpežnejša kot pred 20 leti. (smeh) Takrat smo imeli namreč 20 kilogramov manj. Tiste Murine obleke lahko danes samo še gledamo. (smeh) Še pikčaste bokserice, v katerih smo igrali bise in zanje dobivali res velike aplavze, tako da smo razmišljali, da bi koncert izvedli v spodnjicah in si hlače oblekli za bis, a tega nismo dočakali, so pa na notranjem ovitku vinilke, nam (razen Vitaliju) niso več prav. Če bomo vinilno izdajo pospremili s promocijsko »turnejico«, pa obljubljamo, da si bomo kupili enake spodnjice. (smeh)
V nasprotju z drugimi slovenskimi glasbeniki ste vi zelo uspešni tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Kaj menite, zakaj ste tako priljubljeni tam?
Mislim, da je to zato, ker sem postal priljubljen po vsej nekdanji državi že v 80. letih, pozneje, ko so to prekinile te žalostne vojne, pa sem na neki način ostal še edino aktivno prisotno ime. Te vojne so marsikaj spremenile, zato se na žalost nobeni drugi slovenski zasedbi ni uspelo vrniti na tisti trg, razen skupini Laibach in Magnificu. Mogoče bi Videosex, če bi se združili, bili tam zelo uspešni, ampak tudi oni so znamka iz 80. let, tako da … Druga stvar pa je, da jim prinašam nekaj, česar sami nimajo – tega gipsy swinga niso imeli, moje vrste šansonov prav tako ne. Verjetno je razlog tudi to, da sem vse to, kar sem počel, počel iskreno, kar znajo ceniti, tako da imam danes tri četrt vseh svojih koncertov zunaj Slovenije. Doma se o tem malo govori, jaz pa se s tem ne hvalim, to je zame vsakdan. Tudi zdaj, ko delam kakšne nove stvari, jih že v začetku delam dvojezično; izjema je bil ravno ta program: Ljubimec iz omare je bil preveden v angleški in francoski jezik, ker je gipsy swing doma v Parizu. Sicer pa v državah nekdanje Jugoslavije pojem v jeziku, ki ga več ni, ga pa vsi razumejo – jaz sem ga poimenoval »jugoesperanto« – in odlično sprejemajo. Seveda imam svoj naglas, nikoli ne znam prav uporabiti ć-ja, lj-ja in nj-ja, ki jih v slovenščini ni, ampak to je postal moj prepoznavni znak in sem edini, ki mu ga oprostijo.
