ivan gale bobo1 Dobra karma

'Galeta pri aferi razkritja ni vodilo ...

ana maria mitic 12 Svet24.si

Ana Maria Mitič bi se zabavala ob zaprepadenih ...

01-UVODNA mladi bojan pozar foto Arhiv zveze komunistov slovenije Reporter.si

Od Komunista do Evrope: kako je Bojan Požar ...

d32_scurkinaseljeoba Svet24.si

Stanovalci so ščurke našli pod kuhinjskimi ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

križevniška-ulica, vandalizem Odkrito.si

Vandalizem v Ljubljani - Razkrivamo neverjetno ...

Tjaša Železnik Njena.si

Slovenska igralka pokazala prelepe noge

Vojko Sfiligoj - Rostfrajerji smo v trendu

Sonja Javornik, 08.07.2020 10:00:34

★★★ REVIJA VKLOP ★★★

Delite na:
Vojko Sfiligoj - Rostfrajerji smo v trendu
Z Adele ni sodeloval, si jo je pa ogledal od blizu v muzeju voščenih lutk. osebni arhiv

Malo je glasbenikov, ki bi bili tako vsestranski, kot je Vojko Sfiligoj. Na naši glasbeni sceni deluje že štiri desetletja. Kot vokalist je še vedno aktiven v legendarni zasedbi Pepel in kri, rekorde v prodaji je postavljal s skupino Don Juan, kot avtor je sodeloval z najrazličnejšimi izvajalci, njegovo glasbo slišimo v reklamah, filmih, serijah, v zadnjih letih pa se veliko posveča sinhronizaciji glasbe v Disneyjevih risankah.

Kako gledate na svojo glasbeno kariero? Preizkusili ste se v različnih zasedbah, žanrih, področjih … Zagotovo ste eden od najbolj širokih in vsestranskih glasbenikov pri nas.

Vedno sem se prilagajal situaciji. Glasbeno kariero sem začel kot klaviaturist, pozneje sem začel peti, nato sem začel delati pri pokojnem Miru Bevcu v Studiu Akademik kot asistent. Ker sem imel rad tehniko, sem postal studijski glasbenik in snemal klaviature za druge glasbenike v vseh studiih. Ko sem bil »hired gun« (najeta puška, op. a.), sem spoznal največ glasbenikov, saj sem snemal skoraj z vsemi. Ko so se snemale skladbe za Pop delavnice sredi osemdesetih, sem igral na skoraj vseh posnetkih. Nato sem začel delati svojo glasbo, tudi za druge izvajalce, ki sem jih spoznal na različnih festivalih, kjer smo vsi stiskali pesti za vsakega. Takrat je bil na sceni drug odnos, saj smo se veselili z vsakim, ki je zmagal.

Verjetno je bila vseeno prisotna tekmovalnost?

Logično je, da vsak misli, da je njegova pesem najboljša, če se je z njo prijavil na festival. Spominjam se, kako so leta 1993 na Emi novinarji spraševali, kaj pričakujemo. Jaz sem odgovoril, da pričakujem zmago Helene Blagne, za katero sem napisal pesem. Enako je izjavil Enzo iz skupine Faraoni, za katerega so potem komentirali, da ima skoraj preveliko samozavest. A je normalno, da greš na festival s skladbo, za katero si prepričan, da je dobra. Leta 1984 sem prvič sodeloval z glasbo v dokumentarnem filmu, leta 1990 pa sem začel delati glasbo za reklame … V nekem obdobju si prižgal televizijo in je bila skoraj v vseh reklamah samo moja glasba. Nekateri so skočili v zrak, ko sem rekel, da sem eden od najbolj predvajanih avtorjev, vendar je bilo res tako. Moja je na primer glasbena podlaga za reklamo za Calgon, ki jo poznajo skoraj vsi. 

Kako se vam je uspelo prebiti na sceni in dokazati, da niste omejeni na en žanr?

Skupina Don Juan, v kateri sem bil, je imela največ uspešnic in nastopov. Kolegi so me prepoznali kot »faco«, a seveda je zasedba nekako omejevala moj domet. Sem pa vzporedno že takrat delal glasbo za celovečerne filme, dokumentarne serije. To je bilo delo, kjer sem se videl dolgoročno. Zavedal sem se, da zgodba Don Juana ne bo trajala večno, in sem vse skupaj jemal predvsem kot odlično zabavo in dober vir zaslužka. Rekordi prodaje so še danes ostali nedotaknjeni, saj nas ni presegel nihče, niti Pop design! Pesem Jožica Marjana Smodeta je bila prodana v 117.000 izvodov, naš prvi projekt pa v več kot 100.000 izvodov, vsi drugi projekti pa več kot 50.000 izvodov. Danes si takih številk glasbeniki sploh ne znajo predstavljati.

Kako gledate na današnjo slovensko glasbeno sceno? Ali bodo prišli boljši časi?

Sem večni optimist in mislim, da morajo priti boljši časi. Struktura naše družbe spodbuja tekmovalnost že od vrtca. Otroci v osnovni šoli tekmujejo, kdo se bo vpisal k več različnim dejavnostim. Druženja na ulici in socialnih stikov skoraj ni več, rasteta pa tekmovalnost in prerivanje s komolci. Mi smo v osnovni in srednji šoli tekmovali, kdo bo nesel zvezke sošolcu, ki je manjkal pri pouku, danes pa zapiskov ne boš dobil! Iz tekmovalnosti in posledično egoizma na festivalih vsak čepi v svoji garderobi in skriva svojo obleko do zadnje sekunde. Mi smo se na Melodijah morja in sonca družili, se zabavali in privoščili drug drugemu. Pepel in kri zame meni pomeni nostalgijo in gušt, vsem pa ustreza, da nimamo preveč natrpanega urnika z nastopi. Ravno iz gušta smo štirje starejši glasbeniki, Miro Markič, Bine Prelom, Janez Hvale in Marjan Lebar, ustanovili skupino Rostfrajerji. Vsi uveljavljeni glasbeniki smo želeli preigravati glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih let, od domačih pesmi pa pesmi svojih skupin. Pred Markičem sta bila z nami Dare Petrič, ki je bil v skupini Hazard, in Tone Košmrlj, ki pa se je odločil, da ne bo več aktivno nastopal. Bolj za šalo smo naredili tudi svoji dve pesmi. Na leto imamo približno pet nastopov, igramo pa glasbo, ki jo vsi poznajo, predvsem pesmi, pri katerih pride v ospredje večglasno petje, saj smo vsi vokalisti. 

Kako gledate na glasbo nekoč in danes? 

Čas pokaže, kaj ostane. Za glasbo Don Juana so govorili, da je slaba, vendar jo tudi danes lahko slišite na študentskih zabavah, pri generaciji, ki se takrat še niti rodila ni. Danes je hiperprodukcija in prepričan sem, da bo ostalo veliko glasbe, vendar verjetno ne toliko kot v naših časih. Glasba je postala sama sebi namen, zelo malo je iskrene glasbe. Glasba Don Juana je bila iskrena, ker jo je Brendi delal iskreno in je vse res čutil. Sem optimist in mislim, da bo nekaj glasbe danes ostalo, čeprav največje stadione razprodajajo prav stari dinozavri. Rostfrajerji smo torej v trendu … (smeh)

Več preberite v ★★★ REVIJA VKLOP ★★★

a3870011c182d5ab6c0d98cec25bdf87.jpeg