Tat stripov
Je Hannibal, ki vsak torek ob 22. uri straši na programu TV3, res serija, ki je šla predaleč? Tako so vsaj pisali nekateri mediji. Laurence Fishburne ne misli tako, saj mu je bila všeč: »Imel sem srečo, da sem dobil vlogo Jacka Crawforda, ki ga je v filmu Ko jagenjčki obmolknejo igral Scott Glenn, v Lovcu na ljudi pa Dennis Farina. Sem – vsaj na začetku – nekakšen lutkar, ki usmerja vse stvari.« Serijskih morilcev in vsega gnusa, povezanega z njihovimi umori, je bil tako ali tako vajen, ko je dve leti nastopal v seriji Na kraju zločina. Za orjaka z globokim glasom, ki ga človek resnično težko zgreši, potoki krvi, sicer lažne, ne predstavljajo težave.
58-letni igralec je morda najbolj znan po vlogi Morpheusa v Matrici, pri marsičem v življenju pa ga je navdihoval oče. Kot otrok je tako kot oče rad bral stripe, oče pa je bil navdih tudi za lika, ki ju je odigral v Ant-Manu in v dveh filmih o Supermanu (obakrat gre za stripovske like). Marsikdo se njegovi ljubezni do stripov čudi: »Rad sem imel tako Marvelove kot DC-jeve. Ko sem jih začel brati, so stali deset centov, ko so se podražili na 12, pa si jih nisem mogel privoščiti. Zato sem vzel stvari v svoje roke – in jih začel krasti. Tako zelo so mi bili všeč. Med letoma 1967 in 1975 sem bil vnet bralec. Stripi te marsičesa naučijo – nekateri uporabljajo znanstveni žargon – in preprosto spodbudijo te k branju.«
Rad se pohvali, da je njegova zbirka stripov res izjemna, a dandanes le še tu in tam prebere kakšnega. Preveč dela ima na drugih področjih: »Igralec sem že 40 let, začel sem pri desetih, in zdi se mi povsem normalno, da sem se začel intenzivneje posvečati še drugim vidikom ustvarjanja, na primer dokumentarcem, zato imam tudi svojo produkcijsko hišo.« Eden od projektov, za katerega upa, da bo končno ugledal luč sveta, je Alkimist po romanu Paula Coelha: »Razvijam ga že 16 let. Bom producent, režiser in glavni igralec. Včasih je res težko kakšne stvari spraviti pod eno streho. Sva pa s Paulom prijatelja že 20 let. Takrat mi je dal blagoslov z besedami: 'Ti si edini pravi, da po tej knjigi posname film.'«
V filmih je sicer velikokrat igral podleže: »Nanje nisem nikoli gledal kot na podleže, skušal sem jih upodobiti bolj celostno, so pa ne glede na vse vedno zabavni.« In vojake: »Vsak igralec ima pač svoje arhetipe. Nekateri imajo večji razpon in mislim, da je moj kar dober. Prepričljiv sem kot možak v obleki, kot možak v uniformi, kot možak iz prihodnosti ali preteklosti.«
Raven slave, ki jo je dosegel, se mu zdi čudovita. »Veliko srečo imam, da delam, kar delam. Še več, ljudem je moje delo všeč. To je cilj, ko pod vse potegneš črto. Zvezdništvo je zvezdništvo, karkoli že pač to pomeni. Najprej sem človek, potem sem umetnik. Sem oče. Vse te stvari so enako pomembne oziroma ene celo bolj kot druge.« Ima tri otroke, poročen pa je bil dvakrat. Od druge žene, Gine Torres, se je po 15 letih ločil pred dvema letoma.
Sam običajnega družinskega življenja ni poznal: »Vzgajala me je mama. Starša nista bila nikoli zares skupaj, zato tudi nikoli nisem živel z očetom. Ampak bil je dober človek in rad me je imel. Ni bil popoln, a mi je dal, kar je mogel. Predvsem mi je dal krasno ime! Na neki način sem mu lahko izkazal čast pri delu in zasebno. Umrl je leta 2013. Zadnjih pet let sem skrbel zanj. To je človeško. To je nekaj, kar moraš storiti.« Oče je 25 let delal na oddelku za mladoletne prestopnike in bil med korejsko vojno kuhar. »Bil je krasen kuhar, zato sem se tako zredil v zadnjih letih – ker kuham kot oče. Bil je avtoriteta v mojem življenju. Rad se je lepo oblačil. Njegovi čevlji so bili vedno zloščeni in vedno je nosil kravato, ko je šel ven. Ko sem se začel ukvarjati z igranjem, je bil zelo ponosen name, mama pa tudi. Le kako ne bi bila, saj me je ona spravila v svet zabave, v katerem si je želela biti sama. Videla je, da sem nadarjen za igro, in me pri osmih, devetih letih začela spraševati, ali bi šel na kakšno avdicijo. Sprva sem rekel ne, a je bila vztrajna. Ko sem dobil prvo vlogo in z njo v enem tednu zaslužil 300 dolarjev, sem ji rekel: 'Zakaj, za vraga, mi nisi že prej tega povedala?' Potem sem se v igranje še zaljubil, ne le, da sem služil z njim.« V vseh teh letih, odkar igra, se je marsikaj spremenilo – na bolje: »Tako za temnopolte in preostale nebele igralce kot za ženske. Napredek je res izjemen, a še nismo tam, kjer bi morali biti.«
