Slovo igralske legende Štefke Drolc
Slovenski igralski prostor je prikrajšan za še eno velikanko in veteranko igre, Štefko Drolc, ki se je poslovila v 95. letu starosti.
Aktivna je bila pravzaprav do konca, še pred kratkim smo jo gledali v celovečercu Vztrajanje režiserja Mihe Knifica.
V Vztrajanju je igrala skupaj z Ivanko Mežan, s katero jo je povezovalo iskreno prijateljstvo, skupaj sta igrali v mnogo projektih in se pogosto skupaj udeleževali prireditev. Njuna globoka vez je ganila celo režiserja Vlada Škafarja, ki je leta 2012 z njima (oziroma o njima) posnel poetični esej, »filmsko pesem za dve duši« Deklica in drevo. »Naredili smo film o tistem, ki ne mine.« je tedaj dejal. To je res eden najlepših poklonov veliki igralki, ki nas bo spremljal na veke.
Prva vloga
Štefko, ki se je rodila v Ponikvi pri Grobelnem, odraščala pa v Šentjurju pri Poljčanah, je za igro navdušila njena deset let starejša sestra, ki jo je hodila gledat na ljudski oder v Mariboru, potem pa se je tudi sama preizkusila v mariborski gledališki skupini Frana Žižka. Po vojni so jo najeli v novoustanovljeni mariborski Drami, nato je (z možem Jožetom Babičem, ki je tam postal umetniški vodja) odšla v Slovensko stalno gledališče Trst in od leta 1960 do upokojitve vztrajala v ljubljanski Drami. Njena prva filmska vloga je bila v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji (1948). V intervjuju za Mladino pred nekaj leti se je spominjala: »Ko smo imeli poskusno snemanje, sem bila tako zmedena, da sem po koncu zajokala. Ni mi bilo jasno, kaj sploh počnem, kako bi morala igrati, da bi igrala prav, kaj se od mene sploh pričakuje. Zdelo se mi je, da je vse narobe. A so me vseeno izbrali, še danes ne vem natančno, zakaj.« Izbira je bila pravilna, njena Tildica se je zapisala v zgodovino slovenskega filma, ona pa med najboljše slovenske igralke. Zaigrala je še v številnih drugih filmih, kot so Na klancu (1971), Cvetje v jeseni (1973), Draga moja Iza (1979), Deseti brat (1982), Ljubljana je ljubljena (2005), Hvala za Sunderland (2012), pred dobrim mesecem pa je bila premiera njenega zadnjega filma Vztrajanje.
Zaslužene nagrade
Največji opus je seveda ustvarila v gledališču, kjer je odigrala številne in zelo raznovrstne vloge, čeprav je, kot je govorila, v mladosti bolj ali manj igrala »mlada bitja, krhka, nežna, zaupljiva, tudi barvita in hudomušna«; karakterni liki so prišli malce pozneje, a sodobni kritiki jo označujejo za »mojstrico karakternih vlog s smislom za podrobnosti«. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med njimi dve največji, Borštnikov prstan (leta 1983) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2009), dobila je tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in naziv častna meščanka Ljubljane. Svoje znanje je nesebično predajala mladim rodovom kot predavateljica na AGRFT.
Preskočiti razlike
Veljala je za zelo toplo in radostno žensko, kolegi so ji radi pripisovali neverjetno dobroto, sama pa je bila vse življenje skromna in ponižna. »V življenju sem doživela veliko hudega, mnogo grenkega, pa ne samo zaradi nesrečnih ljubezni, propadlih zakonov, ampak je bilo tudi mnogo stvari, ki se ti skozi življenje naberejo, ki so tako srečne kot boleče, te ranijo ali ti raniš drugega,« je priznala. A je kljub vsemu vedno verjela v dobroto ljudi in v boljši svet. »Vseeno je, kako misliš ali katerega boga častiš, saj smo vendar ljudje, bližnji smo si, in če hočemo shajati, je treba preskočiti razlike, se pogovarjati in se razumeti.«
