Saša Lendero in Domen kumer: "Glasba ni matematika!"
100% je naslov poletne uspešnice, ki jo pojeta Saša Lendero in Domen Kumer. Včasih pevci načrtno delajo duete, saj se jim zdi, da bodo tako pridobili neko novo občinstvo.
Domen in Saša pa sta se za skupni projekt odločila, ker sta si želela svoje prijateljstvo še utrditi. Oba sta že dolgo zelo prepoznavna in priljubljena pri nas, tako da sta izvrstna poznavalca naše scene, zato smo se med drugim pogovarjali tudi o tem.
Se morda še spomnita, kdaj sta se sploh spoznala?
Saša: Če povem po pravici, se najinega prvega srečanja ne spomnim. Oprosti, Domči! (smeh) Se pa spomnim številnih, ki so sledila. Če zdaj pogledam nazaj, ugotavljam, da sva potrebovala kar lepo število let, da sva dolgo časa povsem površinsko poznanstvo spremenila v zelo lep in zaupljiv bližnji odnos. Na glasbeni sceni to ni prav pogosto. Večkrat se zgodijo hipne simpatije ne glede na spol, ki pa se prevečkrat razblinijo, ko se ljudje bolje spoznajo.
Domen: Zdi se mi, da Saško poznam že od nekdaj. Mogoče zato, ker sem jo najprej gledal in poslušal po televiziji in šele nato spoznal osebno. Tudi jaz se ne spomnim, kdaj sva se prvič zares srečala, verjetno je bil kak festival … morda celo MMS 2005, kjer sem prvič zmagal s skladbo Do Portoroža.
Domen: »Že pred časom sem se nehal obremenjevati s tem, ali bo pesem hit ali ne. Tudi to prinesejo leta …«
Čeprav sta po eni strani zelo različna, imata tudi veliko skupnih stvari. Predvsem to, da nista bila zadovoljna samo kot izvajalca, ampak sta tudi avtorja, imata domači studio. Je to le naključje?
Domen: Ljudje, ki naju ne poznajo, se sploh ne zavedajo, kako zelo sva si podobna. Predvsem naju družijo iste vrednote: ljubezen do družine, lojalnost, iskrenost.
Saša: Res je! Z Domnom se razlikujeva v mnogo stvareh – tempu življenja, preživljanju prostega časa, interesih … povezuje pa naju tisto, kar je bistveno – ljubezen do družine, prijaznost do ljudi, iskreni pogovori in ne nazadnje ljubezen do glasbe in ustvarjanja melodij.
Poleg tega, da nastopava, sva oba tudi glasbena ustvarjalca, vendar ne gre za to, da kot izvajalca ne bi bila zadovoljna, temveč melodije in besedila v naju komaj čakajo, da zaživijo – v pesmih, ki jih prepevava midva ali pa kdo drug. Rada sva ustvarjalna! Občutek, ko pesem zaživi, je prelep! Prav tako, kot je krasen občutek, ko pesem deliš na odru z občinstvom. Ustvarjanje pesmi je nekako bolj intimno, nastopanje pa je posebno ravno zato, ker se energije in občutki takrat delijo z občinstvom.
Domen: Pri ustvarjanju glasbe ni stvar v tem, da ne bi bil zadovoljen s tem, da sem »izvajalec«. Nikakor nimam težav niti zapeti pesmi, ki jo je napisal nekdo drug. Sodeloval sem in še sodelujem z vrsto izredno nadarjenih glasbenikov, in če pesem začutim, jo zapojem. V nekem trenutku, na začetku svoje kariere, sem začutil tudi potrebo po ustvarjanju, po tem, da »spravim iz sebe« glasbo, ki sem jo nosil v duši. Ker sem perfekcionist, nisem želel poslati med ljudi nečesa, kar ne bi bilo res dobro. Zato sem si doma postavil studio, kjer sem začel ustvarjati. To je moj pristan, prostor, kjer sam jaz zares jaz.
»O tistem, česar ne morem spremeniti, pa ne razmišljam.«
Bi lahko rekli, da ne želita biti samo »pozerja«, ampak da vama glasba pomeni veliko več kot samo posel?
Saša: Zagotovo! Glasba je zame del življenja in je prepletena z vsem, kar delam!
Domen: Enako! Glasba je velik del mene, največji poudarek od nekdaj dajem glasbi in tako naj tudi ostane.
Sodelovala sta že z različnimi glasbeniki. Je to zdaj vajino prvo skupno sodelovanje?
Domen: To je najin prvi duet, ni pa prvo sodelovanje. Po petletnem premoru sem se vrnil s skladbo K vragu pamet, ki sem jo ustvaril tudi skupaj s Sašo in Miho.
Saša: To najin prvi duet! V 20 letih glasbene kariere sem do zdaj posnela duete le s tremi slovenskimi izvajalci, po drugi strani pa tudi s tremi tujimi. Vsako sodelovanje je bilo nekaj posebnega, a duet z Domnom bo prav gotovo ostal ena izmed meni najljubših pesmi. 100% je pesem, ki združuje lahkotnost, pozitivnost in radost. Preprosto teče in vedno znova me razveseli, ko jo slišim ali prepevam.
Kako se je porodila zamisel za duet?
Domen: Duet je posledica našega prijateljskega odnosa in se je kar zgodil, brez nekih kalkulacij. No, najprej ideja in potem je pesem nastajala, kajne, Saša? (smeh)
Saša: (smeh) Kar rodila se je! Potem pa se je medila … tedne, mesece in leta. Ničesar nisva hotela na silo ali preračunljivo. Vedela sva, da bova vedela, katera pesem je prava za naju, ko se bo zgodila. In se je!
Ali sta se res zdaj zelo zelo zbližala?
Saša: Res je! A ne tako, kot namigujejo nekateri mediji. Res se zelo pogosto slišiva in vidiva, a vedno si imava pač veliko za povedati. (smeh) Rada se druživa. Tako je pač s prijateljstvom. (smeh)
Domen: Že od nekdaj sva si zelo blizu. Zaradi dueta pa sva zadnje čase veliko skupaj.
»Imam srečo, da imam kar nekaj pravih prijateljev na naši sceni, takih, ki bi me prišli iskat sredi noči, če bi mi počila guma. Med njimi je tudi Saša.«
Kaj najbolj cenita drug pri drugem in kaj vaju moti?
Saša: Domen je zelo zabaven, pozoren, simpatičen in pronicljiv sogovornik, ima izrazito karizmo in zna biti izjemno očarljiv. Je tudi naravnost razorožujoče iskren. Seveda pa bi bilo kičasto, če bi ostalo samo pri tem. Ima namreč isto šibko točko oziroma slabo lastnost, kot jo imam tudi sama – seveda se mi zdi, da je njegova še malo bolj razvita. (smeh) Včasih znava biti namreč presneto raztresena, pozabljiva in neorganizirana! Tolažim se, da sva pač ustvarjalca, in ne organizatorja. (smeh)
Domen: Pri njej cenim in občudujem veliko lastnosti, od iskrenosti do dobrosrčnosti, je izreden analitik, seveda pa tudi njena simpatičnost pusti velik vtis na sogovornika. Ko nekoga res sprejmeš takšnega, kot je, te tudi to, kar bi te sicer kdaj lahko zmotilo, ne zmoti ali moti.
Kaj je z govoricami, da je Miha jezen, ker se tolikokrat slišita in vidita?
Domen: Meni ni še nič rekel in glede na to, koliko sva z njim v stiku, dvomim, da bi držal v sebi, če bi bilo tako. (smeh)
Saša: Saj veste, kako je z govoricami. Če odšteješ pol in deliš z dve, še vedno nisi niti blizu resnici. Moj Miha je moški jeklenega zaupanja, seveda zasluženega in prisluženega. Nekaj nočnih pogovorov ga nikakor ne more spraviti iz dobre volje. Je čudovit sopotnik in moja velika ljubezen!
Glede na to, da sta že imela duete, ste se vedno tako zbližali s sodelavci?
Domen: S sodelavci niti ne, s prijatelji pa. In Saša je res prijateljica.
Saša: Hm … Ne! Res se nisem! Z Domnom sva se res zbližala in pesem je pravzaprav rezultat najinega prijateljstva ter bližine, in ne obrnjeno!
Kako se je spremenila scena od časov, ko sta začenjala?
Saša: Uf, za tale odgovor bi potrebovali nekaj strani! (smeh) Čisto na kratko pa bi lahko rekla, da so pesmi takrat veliko lažje dosegle poslušalce. Radijske postaje so mnogo pogosteje predvajale slovensko glasbo, bilo je veliko televizijskih oddaj, v katerih je glasba imela pomembno mesto in so imele zelo visoko gledanost. Skratka, če je bila pesem dobra, so jo poslušalci hitro spoznali. Danes pa televizijskih zabavnoglasbenih oddaj ni, radijske postaje pa slovensko glasbo vse redkeje spuščajo v eter. Škoda, saj je naša mala država edini prostor na svetu, kjer bo kdaj živela in zvenela naša pesem. Tega se nekako premalo zavedamo.
Domen: Veliko manj je mladih, ki dobijo možnost, da širše občinstvo spozna njihovo ustvarjanje. Ko sem začenjal, je bilo več možnosti, kot je že omenila Saška … kar je svojevrstna žalost.
Saša: »Redkokateri napačen korak obžalujem. Vsi so del moje poti in ne nazadnje tudi del mene.«
Sta v karieri naredila kakšno napako?
Domen: (smeh) Seveda sem delal napake, kdo pa jih ne?
Saša: Tudi za tole bi potrebovala nekaj strani! (smeh) O, koliko napak sem naredila! Ampak v življenju je tako, da so tudi napake stopnice. Ko prestopiš eno, šele vidiš naslednjo in prav napake so tiste, ki nas učijo in zaradi katerih rastemo. Zato tega redkokateri napačen korak obžalujem. Vsi so del moje poti in ne nazadnje tudi del mene.
Koliko je iskrenega prijateljstva na naši sceni?
Saša: Žal ne prav veliko. Se pa kakšno le zgodi!
Domen: Imam to srečo, da imam kar nekaj pravih prijateljev na »naši sceni«, takih, ki bi me prišli iskat sredi noči, če bi mi počila guma. Ena od teh je Saša. Sicer pa se mi na naši sceni zdi premalo iskrenosti.
Zanimivo je, da sta bila oba pred časom zelo blizu Rebeki Dremelj. Bi lahko rekli, da je to še en dokaz, da se pač podobni najdete, povežete?
Domen: Verjamem, da se ljudje v življenju vedno srečamo z nekim namenom, zato so vsi ljudje dragoceni, saj nas bogatijo s svojimi izkušnjami. Čas pa na koncu vedno pokaže, kateri odnosi so tisti pravi in ostanejo.
Saša: Bolj leta tečejo, krajša se nam zdijo. (smeh) Tudi meni se obdobje pred 13 ali 14 leti zdi »pred časom« oziroma res ne prav dolgo nazaj. Vseeno pa smo v tem času vsi dozoreli in si nekako spletli svoje nazore in svoja življenja. Verjamem, da se ljudje z razlogom srečamo, zbližamo in včasih razidemo. Včasih za vedno in včasih le zato, da se znova najdemo.
»Radijske postaje so nekoč mnogo pogosteje predvajale slovensko glasbo, bilo je veliko televizijskih oddaj, v katerih je glasba zavzemala pomembno mesto in so imele zelo visoko gledanost.«
Oba sta zamenjala kar nekaj slogov, čeprav sta v osnovi seveda pop glasbenika …
Domen: Pa saj je naravno, da glasbeniki to spreminjamo. Mislim, da je to eno od znamenj razvoja izvajalca. Vsako življenjsko obdobje prinese svojo zvrst, smer. In prav je tako.
Saša: Mešanje glasbenih žanrov se mi je vedno zdelo zanimivo in nekako sočno. Vsak glasbeni slog ima nekaj, s čimer se povežeš in kar te pritegne. V svojo glasbo potem vključiš ravno te lastnosti, da zaživi tako, kot jo najbolje začutiš.
Kako gledata na to, da je pri nas več pozornosti namenjene tako narodno-zabavni glasbi kot tudi alter, medtem ko ima pop – glede na to, da je najpriljubljenejši žanr – malo pozornosti na televiziji in tudi sicer?
Domen: O tistem, česar ne morem spremeniti, ne razmišljam. Zame je vsaka glasbena zvrst dobrodošla v radijskem etru. Najraje seveda slovenska, te je namreč veliko premalo.
Saša: Odkar z Miho (Miha Hercog, Sašin življenjski partner, sicer glasbenik in producent, op. a.) avtorsko veliko delava za nemško govoreče glasbene trge, kjer je njihova zabavna pop glasba izredno priljubljena in cenjena, ob vrnitvi v Slovenijo vsakič doživiva majčken kulturni šok. Vesela sem, da je slovenska narodno-zabavna glasba bolj prisotna, kot je bila nekaj časa, pa tudi tega, da so nekatere manj komercialne glasbene zvrsti dobile svoj prostor. Mora biti tako! Res pa je, da je zabavna oziroma popularna glasba navadno kazalnik splošnih razmer v glasbi, odnosa medijev in države do glasbe in domače kulture ter nakazuje razvoj …
»Povpraševanje po avtorskih melodijah, ki jih piševa z Miho, je v tujini čedalje večje.«
Kakšno kariero si želita v prihodnje? Sta obremenjena s tem, da morata vedno imeti uspešnico?
Domen: Že pred časom sem se nehal obremenjevati s tem, ali bo pesem hit ali ne. Tudi to prinesejo leta. (smeh) Odkar sem se znova začel aktivno ukvarjati z glasbo, ustvarjam predvsem takšno, ki mi je pisana na kožo. Seveda si želim, da bi bila ljudem všeč, nisem pa s tem obremenjen. Občudujem glasbenike, ki se trudijo »matematično ustvariti hit«. Tega ne želim in takih instantnih uspešnic se ljudje čez 10 let ne bodo več spomnili.
Saša: Z uspešnico ne smeš biti obremenjen! Glasba ni matematika in rezultat ni le seštevek komponent. Zato uspešnice ne moreš načrtovati. Lahko se le trudiš in upaš, da se znova zgodi magija – ko se vse ujame in se rodi uspešnica. Povpraševanje po avtorskih melodijah, ki jih piševa z Miho, je v tujini čedalje večje, ekskluzivno pogodbo z najmočnejšim avstrijskim neodvisnim založnikom pa sva že pred nekaj leti podaljšala za daljše obdobje. Zato bova z mojim Pajkijem v prihodnjih letih verjetno precej ur preživela ob kitari ali klaviaturah ter v studiu. Vseeno pa si želim ustvarjati tudi doma. V slovenskem jeziku in svoji domovini! Zato se že veselim vseh novih pesmi, ki jih bom kmalu predstavila poslušalcem.
saša Lendero in domen kumer
