S svojim tenorjem ljubitelje opere navdušuje že 35 let
SNG Opera in balet Ljubljana novo sezono začenja s Hoffmannovimi pripovedkami. V nosilni vlogi bo nastopil Branko Robinšak, ki bo s predstavo obeležil tudi 35 let umetniškega ustvarjanja, kar je za opernega solista visok jubilej.
Svojo ljubezen do glasbe in nadarjenost je 62-letni tenorist prenesel tudi na potomce: njegova hčerka je šla po njegovi poti, na odru ljubljanske Opere pa je že stal tudi njegov vnuk, kar ga neizmerno veseli. Žalosti pa ga odnos matične hiše. Več v nadaljevanju ...
Z nosilno vlogo v Hoffmannovih pripovedkah boste obeležili 35 let umetniškega ustvarjanja na odru. Ste si kdaj mislili, da boste dočakali ta jubilej?
Pravzaprav sem vesel in ponosen, da sem ga dočakal. Kot je videti, bom obeležil še kakšnega.
Se še spominjate dne, ko ste prvič prestopili prag ljubljanske operno-baletne hiše?
Seveda se. Kot mlad talent sem sodeloval na tekmovanju mladih in bil opažen. Mislim, da sem se že naslednje leto vpisal na Akademijo za glasbo v razred profesorice Eve Noušak Houška. Šolanje sem z odliko končal s predstavo Verdijeve Traviate v vlogi Alfreda pod dirigentskim vodstvom maestra Sama Hubada. Mnogo se jih še danes spominja te predstave! Moj prvi nastop v ljubljanski Operi pa je bila vloga Tamina v Mozartovi Čarobni piščali februarja leta 1983. Istega leta jeseni so me kot solista angažirali v ansamblu ljubljanske Opere. Naneslo je tako, da sem zasedel mesto slovitega slovenskega tenorista Rudolfa Francla, ki je takrat odšel v pokoj.
Verjetno so se v vseh teh letih v hiši med vami in kolegi spletle prijateljske vezi … Kako zelo je za vas pomemben kolektiv?
Seveda so se, vendar je tistih kolegov, s katerimi sem začel, samo še nekaj. Ko sem leta 1987 odšel v Salzburg na prvi mednarodni angažma, so se stiki nehote malce prekinili. Imel sem veliko predstav in nastopov na vseh mogočih festivalih, kot na primer na Salzburških slavnostnih igrah, kjer sem kar nekaj let nastopal v različnih opernih in koncertnih produkcijah. Nastopal sem na Dunaju, v Frankfurtu, Londonu in drugod. Ko sem se leta 2000 na povabilo takratnega direktorja dr. Boruta Smrekarja vrnil v ansambel ljubljanske Opere, se je večina moštva že zamenjala, vendar vseeno nisem imel težav z navezovanjem stikov, kot jih tudi zdaj nimam, čeprav je del ansambla že v letih mojih otrok. Pravzaprav sem zelo zadovoljen, da sem dočakal še eno generacijo, s katero zdaj nastopam.
Gledalci vidimo samo tisto, kar je na odru. Koliko pa je v povprečju garanja za vlogo, kot je, denimo, ta v Hoffmannovih pripovedkah?
Za vlogo Hoffmanna sem se pripravljal nekaj mesecev, s tem, da sem vmes pel še premiero in celotno produkcijo Verdijevega Macbetha v vlogi Macduffa. Pa še nekaj koncertov je bilo vmes, tako da sem moral biti zelo priden in discipliniran, da sem Hoffmanna »prežvečil« do začetka vaj, ki so se začele v začetku septembra. Hoffmann je pravzaprav ena tisth vlog, kot na primer Verdijev Otello, Puccinijev Des Grieux iz opere Manon ali Verdijev Trubadur, ki si jih vsak tenorist mojega glasovnega spektra želi imeti v repertoarju.
Več v reviji Vklop št. 41, 11. 9. 2018.
