Roman o Ljubljani izpod peresa novinarke

Knjiga drugih prinaša zanimive zgodbe ljudi različnih generacij in profilov, od najstnikov do upokojencev, ki jih – poleg skrivnostne knjige, ki je nihče ni prebral, si jo pa ves čas podajajo med sabo – povezuje tudi mesto Ljubljana, ki ga je Jela spretno vpletla v roman. »Ljubljana mi je domača, zato sem like umestila v mestne lokacije, ki jih dobro poznam, da bi lahko polnokrvno zaživeli na papirju.« Množica mestnih lokacij dela obe njeni knjigi zelo privlačni tudi za potencialno oživitev na malih zaslonih, v obliki kakšne serije, ali celo na velikem platnu. »Že med pisanjem so se mi v glavi vrteli filmski prizori,« se strinja Jela. »Ideja je ves čas v ozadju, nisem pa še prišla do tega, da bi poskušala katero od svojih knjig pretvoriti v scenarij.«

Optimistična glede slovenskega filma

Ko smo že pri filmih – kako kot poznavalka ocenjuje stanje slovenskega filma? »Od mlajših avtorjev se mi zdi zelo obetaven Rok Biček. Razredni sovražnik je zame mogoče najboljši slovenski film, ker funkcionira na zelo različnih ravneh. Tudi Nejc Gazvoda je zelo zanimiva figura. Kar se tiče razmer, pa vemo, da v slovenskem filmu niso najboljše. Celoten slovenski film ima približno tak proračun kot en večji evropski filmski projekt. Hvale vredno je, da kljub temu dobivamo pomembne mednarodne nagrade. In tudi recepcija slovenskega filma se je v zadnjih letih spremenila na boljše. Tako da sem vseeno optimistična, sploh ker se glede na situacijo rojevajo dobre generacije ustvarjalcev ter dobri filmi.« To ne velja le za film, pač pa za celotno slovensko kulturno sceno. »Po eni strani imamo zelo kvalitetne izdelke, po drugi pa slabe pogoje. V kulturi je ogromno prekariata. In tako dolgo smo že v kapitalizmu, da smo skorajda navajeni na ta pogon – ni več časa, da bi v miru nekaj naredil, vse je na hitro, izdelke moraš 'štepati', da sploh lahko preživiš.« 

Ne dovolj eksotični

Sama ima srečo, da je redno zaposlena, a po drugi strani to pomeni, da si mora čas za pisanje in druge reči, ki jo zanimajo poleg novinarstva, krasti. »Samo od pisanja pri nas praktično nihče ne more živeti. Kot pisatelj v tako majhni naciji tudi ne moreš računati na mednarodni odmev. Če te prevedejo, morda še gre, ampak vseeno smo iz kulture, ki je po eni strani majhna, po drugi pa ne dovolj eksotična za dominanten zahodni pogled. A konec koncev je tudi v anglosaksonskem svetu le peščica 'bestselerašev', ki dejansko lahko živijo od tega. Resda nimamo nobenega avtorja, ki bi dosegel komercialni domet J. K. Rowling, imamo pa kar nekaj piscev z lepimi karierami v nemško ali angleško govorečem prostoru ter po Balkanu. Tako da se mi splošna slika slovenske literature sploh ne zdi slaba.« Njena prva knjiga Ni druge je bila prevedena v angleščino in bila nominirana za Dublin Literary Award. Kakšne načrte ima založba z drugo, še ne ve, a upa, da bo prevedena tudi ta. 

Tudi popkultura je lahko subverzivna

Za konec še o popkulturi, na katero se občasno v imenu »prave« ali »visoke« umetnosti še vedno gleda zviška. »Na družboslovnih fakultetah so popularnim fenomenom posvečeni oddelki, kar jasno kaže, da je popularna kultura prodrla tudi v akademski svet. Zato ne razumem, zakaj bi morali nanjo gledati vzvišeno. Zadošča, da smo do nje kritični; popularnokulturni produkti znajo biti zelo ideološki, pogosto so podrejeni logiki dobička, a to ne pomeni, da ne nastajajo tudi zanimiva, poglobljena in subverzivna dela. Navsezadnje se je tudi Chaplin, sinonim za zabavanje množic, v svojih komedijah skozi lik potepuha brezkompromisno loteval ameriške revščine in ekonomske krize. Da ne govorim o tem, da je posnel tudi enega najboljših filmov o nacizmu in drugi svetovni vojni. To, da je dostopen in zabaven, ne izključuje druge dimenzije, torej da je politično kritičen, prodoren in pronicljiv.«