peter ceferin26 Odkrito.si

Odvetnik Peter Čeferin odkrito o ženskah

princ george Svet24.si

Vsa najboljše, mali princ!

Indijanka prerokuje Petisvet

Prerokba starodavnih Indijancev se uresničuje?

voznik avtobusa, šofer Svet24.si

Francu so 72 evrov pokojnine še znižali

seme Svet24.si

Tedenski horoskop: padlo bo seme za nove čase

alenka kozolc Njena.si

Po kemoterapiji slovenski igralki dovolili na ...

poroka Njena.si

Dončič razkril skrivnost: Zadoneli so poročni ...

Zabava

Pearl Jam v Padovi - ameriški tornado

M. I., 12.07.2018 18:00:30

Prejšnji četrtek je med oboževalci skupine Pearl Jam zavladala panika: pevcu Eddieju Vedderju je zmanjkalo glasu in zasedba je odpovedala drugi razprodani koncert v Londonu.

Delite na:
Pearl Jam v Padovi - ameriški tornado
Revija Vklop

Na oder se je vrnil čez dva dni v Milanu za skrajšan nastop (zaradi časovnih omejitev festivala), a je šlo za lažen preplah. Na stadionu v Padovi so Pearl Jam svoje poslanstvo pred 30 tisoč poslušalci (in nekaj sto Slovenci) oddelali v treh urah. Seattelska zasedba že leta sledi »učbeniku« najboljših stadionskih izvajalcev, kot sta Bruce Springsteen ali zasedba U2, katere You're the Best Thing About Me se je prepletla v izvedbo Black. Obvladovanje prostranih prizorišč je spretnost največjih mojstrov, saj ne zadostuje le seznam uspešnic; ključna je komunikacija s tistimi, za katere so glasbeniki zaradi oddaljenosti na odru kot mravljice. Vedder s spontanimi nagovori (štorija o žuranju v Benetkah, ki se ni sklenila do zgodnjega jutra, je sprožila salve smeha), pozdravi v italijanščini in gestikulacijo to razdaljo premaguje, tu pa je nato še izbor skladb, ki se močno razlikuje od večera do večera. To ni »the best of Pearl Jam«, kar je sicer za peščico razočaranje, za večino pa eden glavnih apelov. Začelo se je nežno, malo po deveti sta večer odprla Pendulum in Low Light, Last Exit in Do the Evolution sta preklopila v višjo prestavo, Animal pa je dogajanje že prelevil v polnokrvni hard rock. Forma je po treh desetletjih osupljiva: Vedder je magnet, a medsebojna uigranost glasbenikov jemlje sapo celo največjim dvomljivcem; Matt Cameron na bobnih tako suvereno in obvladujoče drži ritem, da vmes preverjate, ali nima nekaterih ritmov posnetih (nima, le njegov slog ni pompozen), drugi kitarist Mike McCready pa je igral eksplozivno, improvizacije so pesmim dodale globino in pri Even Flow je soliral s kitaro za glavo. Edini očitek bi lahko usmerili v produkcijo, ki zares ni bila stadionska – dva stranska ekrana (z domiselno režijo črno-belih posnetkov z odra, ki se v zadnji tretjini pretopijo v barvne) sta bila za kanček premajhna. Slovesu po uri in dvajset je v dveh dodatkih sledilo še enajst skladb, s sklepnim trojčkom prve uspešnice Alive, druge predelave večera Baba O'Riley iz opusa The Who in za finale umirjene Indifference, ki je »spustila« večer iz evforije v meditacijo. Mojstrsko.

Preberite tudi: Akon ima svojo kriptovaluto. Kliknite TUKAJ!