Legenda pravi, da naj bi kača Evi najprej ponudila šop banan Odkrito.si

Hrana, ki obljublja vroč seks

tomislav Svet24.si

Hrvaška žaluje: 63-letnik je Tomislava ubil ...

preklinjanje 2 Petisvet.si

Šokantno dognanje: če preklinjate, ste pametnejši

lynda blanchard doug jones tw Svet24.si

Blanchardova plačala za svoj stolček? V ...

meghan archie 2 Svet24.si

Meghan priznala, da jima s Harryjem ni lahko!

ribič pepe Njena.si

Ribič Pepe v težavah

boris kobal bobo2 Njena.si

Boris Kobal gre takole po nakupih

Osvetlitev življenjske zgodbe dveh velikih slovenskih umetnikov

Teja Pelko, 12.02.2019 20:01:21

V Dokumentarnem programu TV Slovenija so se ob 80. obletnici ustanovitve gledališkega kroga Ivana Mraka odločili javnosti v igrano-dokumentarnem filmu Ivan in Karla predstaviti tega velikega pisatelja, dramatika, režiserja, esejista in igralca, in sicer skozi razmerje z njegovo muzo – ženo – deset let starejšo kiparko in risarko Karlo Bulovec Mrak, s katero sta bila eno in s katero je Ivan ostal neločljivo povezan tudi po njeni smrti leta 1957.

Delite na:
Osvetlitev življenjske zgodbe dveh velikih slovenskih umetnikov
Ivana Mraka in Karlo Bulovec Mrak sta upodobila Saša Tabaković in Polona Juh, ki sta par tudi zasebno. Adrijan Pregelj

Ivana v ljubezensko-umetniški zgodbi upodablja Saša Tabaković, Karlo pa Polona Juh. Oba sta povabilo za sodelovanje z navdušenjem sprejela.

Ivan in Karla je film črno-bele fotografije direktorja fotografije in snemalca Bernarda Permeta in mojstra osvetljave Borisa Orehka. Za scenografijo je poskrbel Tomaž Marolt, za kostumografijo evropskega ekspresionizma med obema svetovnima vojnama Jerneja Jambrek, za režijo Alma Lapajne, za scenarij pa psihiater in psihoanalitik Matjaž Lunaček, ki je umetniški par preučeval več desetletij.


»Jaz neskončno spoštujem kiparje, slikarje, vrhunske umetnike … Kot majhna sem si želela kipariti in slikati, a za to nisem imela talenta, in ko je prišla Alma z idejo, da bi bila lahko medij za to veliko umetnico, moram reči, da sem šla v to z nekim lepim veseljem in občutkom. Neskončno namreč uživam, kadar se rekonstruira življenje nekoga, ki je bil morda v naši zgodovini premalo omenjen, kot je bila denimo Karla, ki je bila nekje tudi prelomna za naše slikarstvo in kiparstvo, ker je začela z nečim, kar še danes pravzaprav ne vedo, kaj je bilo – ali je bil barok ali ekspresionizem, ker je začela s temi bulami in pri nas ni doživela predobrih kritik, v tujini pa. Mislim, da včasih potrebujemo nekaj časa, da se nekaj osredišči in da lahko zartikuliramo nekoga iz zgodovine kot velikega umetnika. In zato je prav, da govorimo o njih, in zato sem bila neskončno vesela, da se lahko kot medij potopim vanjo. Zelo sem si želela, da bi lahko v čim boljši meri prenesla tisto, kar je Karla v umetniškem smislu zapustila za sabo. Pri snemanju sem zelo uživala tudi zaradi prelepe ekipe. Kot igralec si vedno želiš, da bi se poleg samega izdelka na snemanju zgodila še neka kemija. In tu se je,« nam je po premierni predstavitvi filma v Kinodvoru povedala Polona Juh.

Karla Bulovec Mrak je bila v svetovnem merilu izjemna po osredotočanju na portretne motive mrtvih in umirajočih mačk. Ko dela razstavi v Ljubljani, doživi popoln linč. To je bil namreč za prestolnico velik šok.


Tabaković je pred filmom bolj poznal Ivana kot Karlo, kar je razumljivo, saj mu je bil kot človek literature bliže zaradi njegove profesije. Ga je pa njegov lik zelo fasciniral. »Pri Ivanu gre za neko ljubljansko enigmo. Smo se morali kar potruditi pravzaprav izluščiti, kdo je on bil. Zanimivo je, da se ga vsak, ki se ga spomni, nekako spomni na svoj način, in so te zgodbe zelo različne med sabo. Zato smo šli po neki drugi struji – pogledali smo si dokumentarni film o njem, iz arhiva smo dobili celo neka Karlina pisma, ki so še ohranjena, ter prebrali njegova besedila in na tak način poskušali doumeti, kako je pisal, kako je razmišljal, in iz tega izluščiti njegov karakter ter to poskušali narediti čim bolj avtentično. Je pa seveda težko, ker je dokumentarnega materiala zelo malo ohranjenega, tako da je seveda tudi naša interpretacija, kdo sta ta dva človeka bila. Sta pa to dve osebnosti, ki si zagotovo zaslužita več pozornosti tudi strokovne javnosti, in upam, da bo še nekaj projektov, ki se bodo ukvarjali tako s Karlo kot z Ivanom.« Tabakoviću se je pri paru zdelo najbolj fascinantno to, da je eros črpal iz ustvarjanja. »Zanimivo je to, da je on kot moški v tistem času njo kot umetnico zelo podpiral in je tudi sam nekako čutil in tudi argumentiral, da je ona boljša umetnica, kot je on umetnik, kar je seveda zelo zanimiv poklon in tudi v političnem, feminističnem smislu zelo zanimiva gesta. Sicer sta imela zelo burno življenje, ker sta se dosti razhajala, ji je pa ves čas stal ob strani. Ko je umirala za tuberkulozo, je vsak dan hodil iz Ljubljane v bolnišnico na Golnik. Čutil je neko pripadnost, zavezništvo, in to zavezništvo dveh ustvarjalcev je v današnjem smislu zelo fascinantno. Potem se je pa začelo njegovo življenje po njeni smrti, ki so ga tako v javnosti kot tudi v kulturnem krogu malo omalovaževali, ker je bil tudi homoerotično nagnjen. Ženske v erotičnem smislu po njeni smrti nikoli ni več imel. Več kot polovico svojega življenja je preživel brez ženske. Ivan je bil nekaj posebnega tudi v intelektualnem smislu. Bil je osebnost, ki jih danes v našem prostoru vse bolj primanjkuje. Zdi se mi, da je pravzaprav dolžnost umetnikov, ne da se samo potrudijo vizionarsko ustvariti nekaj za naprej, ampak da se vsakokrat tudi spomnijo generacije, ki ji pripadajo, kaj vse je že bilo storjeno, preden so sami vstopili v ta prostor ustvarjanja,« je prepričan Saša Tabaković.

Dramska dela Ivana Mraka so igrali predvsem na amaterskih odrih, saj so jih profesionalna gledališča večinoma zavračala. Uradna literarna kritika je tudi vsa njegova druga dela dosledno ignorirala ali prezirala.


Ohranjanje spomina na ta dva velika umetnika je bilo tudi glavno vodilo scenarista Matjaža Lunačka. »Moram povedati, da mi je bil ta scenarij v veliko veselje in mi ga ni bilo težko pisati, zato ker sem se leta in leta ukvarjal s tem umetniškim parom, ki se mi je zdel v nekem smislu preveč pozabljen in zanemarjen. Nekateri so seveda Mraka nekoliko bolje poznali, ker je precej dalj časa živel kot njegova žena, Karla pa je skoraj utonila v pozabo, čeprav se še pojavljajo njene razstave – zadnja obsežna je bila v Cankarjevem domu leta 2003, kjer so bila tudi restavrirana mnoga njena dela. Mislim, da gre pri tem paru za vrhunsko zavestno umetniško ustvarjalno potenco, ki ju je združevala, včasih tudi razdruževala, vsekakor pa je iz njiju napravila nekaj dobesedno legendarnega. Mislim, da sta Saša in Polona del tega v svojih vlogah zajela, in sem jima za to zelo hvaležen,« je bil po ogledu filma navdušen Matjaž. 

Režiserka Alma Lapajne pa je zelo hvaležna nacionalni televiziji, da so imeli posluh za to, da se o tem paru naredi igrano-dokumentarni film, in da sta ji dala tako urednik kot scenarist pri delu povsem proste roke. Sama je pred filmom še posebno dobro poznala Karlo, saj je njena tašča kiparka, mož pa slikar, ki se veliko ukvarja tudi s kiparstvom, kipariti pa je za potrebe filma učil tudi Polono. Tudi vsi akti v filmu so od njenega moža, saj so od Karlinih ostale samo fotografije – njena dela so namreč na žalost uničena. Pri njunem odnosu pa jo je najbolj prevzela njuna zvestoba. »Vedno sta se vračala drug k drugemu. Tega danes ni več. Kadar sta se ljubila, sta se ljubila na polno, kadar sta se kregala, sta se kregala na polno … Bila sta si zvesta do konca. Ivan Mrak, ki ni imel šoferskega izpita, je šel, ko je bila Karla v bolnišnici na Golniku, vsak dan na postajo na avtobus in se je peljal k njej na obisk. Vsak dan približno tri mesece. Govori se, da nista konzumirala svojega odnosa kot mož in žena, saj da je bil Ivan Mrak homoseksualno usmerjen in je bila Karla samo nekakšen njegov varni plašček – a to ni res – on je bil biseksualno usmerjen in je imel s svojo ženo spolne odnose. V času do Karline smrti ni imel spolnih odnosov z moškimi, so bila pa nora platonska razmerja,« nam je za razkrila Alma. Lapajnetova pri Ivanu in Karli zelo ceni tudi njuno pokončnost. "Nič ju ni dotolklo, ne revščina, ne lakota - ne njiju kot posameznika ne kot par. Vse sta vzdržala, do konca nista odnehala. To me imponira, to spoštujem in me včasih tudi tolaži," nam je za konec še zaupala Alma.

Ivan in Karla 2
Utrinek iz filma Ivan in Karla
Bernard Perme

Objavljeno v reviji Vklop št. 4, 24. 1. 2019.