Mario Galunič: So ljudje, ki jim ne moreš ugoditi

Letošnji voditeljski par Slovenske popevke je presenetil marsikoga – izkušenemu televizijcu Mariu Galuniču, ki smo ga kot voditelja v zadnjem času že nekoliko pogrešali, bo družbo namreč delala Nuška Drašček, lanska zmagovalka Popevke, ki se bo kot voditeljica preizkusila prvič. Kakšna bo njuna dinamika na odru, kaj po njunem naredi dobrega voditelja in kako ocenjujeta današnji ugled Slovenske popevke?

Na kaj najprej pomislita, ko slišita izraz »Slovenska popevka«? Včasih je bil to sinonim za najkvalitetnejšo slovensko glasbo. Kaj popevka pomeni vama?
Nuška: Popevka je zakladnica prekrasnih skladb. Nekatere med njimi so bolj, druge malo manj izpostavljene; je pa vmes ogromno večnih melodij, zanimivih besedil ... Številna, tudi med starejšimi, so še danes aktualna, pa naj govorijo o ljubezni ali čem drugem. Tako da bo moja prva asociacija na popevko najbrž vedno – glasba.

Preberite tudi: Mojca Mavec končala razmerje, zdaj ljubi mlajšega. Kliknite TUKAJ!

Mario: Popevka ima to srečo, da ima tradicijo, zgodovino in svoja zlata leta, iz katerih lahko črpa. In v tem času se je nabralo toliko melodij, tudi tistih, ki niso najbolj izpostavljene – ali pa zlajnane, če hočete – da lahko med njimi vedno, ne glede na to, kakšne volje si, najdeš kakšno, ki te navduši. S tem pa ne mislim samo na tiste popevke iz šestdesetih ali sedemdesetih let, ampak se tudi v zadnjih dvajsetih letih, odkar popevka spet živi, najde ogromno krasnih melodij. Ob tem meni osebno zelo veliko pomenijo besedila in tudi kar se tega tiče, se med skladbami na popevki najdejo biseri, vredni tega imena.

Omenili ste, da popevka – potem ko je po »zlatih letih« vmes za nekaj časa izgubila ugled – v zadnjem obdobju spet živi. Pa se lahko njen današnji ugled primerja s tistim v šestdesetih letih?
Mario: Pesmi danes zagotovo nastajajo v popolnoma drugačnih okoliščinah kot leta 1962, ko smo imeli en orkester in en radio in eno televizijo. Danes pa je usoda skladb odvisna od toliko različnih faktorjev, da se ne da povedati, povečini ne prinašajo nič dobrega. To, da se glasba vrti na manj radijskih postajah, sicer še ne pomeni, da je kaj slabša, vendar pa ne moremo pričakovati, da bodo imele popevke enako življenje kot pred petdesetimi leti. To enostavno ni mogoče. Glasbeni uredniki razmišljajo drugače, svet se vrti z drugačnimi obrati. Vendarle pa je dobra glasba dobra glasba, in če se zavrti dvajsetkrat na dan ali pa enkrat na mesec ... mislim, da to ni tako bistveno.

Nuška: Ko omenimo zlata leta slovenske popevke, seveda natančno vemo, kaj mislimo. Takrat so bili pristopi drugačni, hkrati pa vse glasbene smeri še niso bile toliko raziskane, tako da se je lahko še vedno na kak način presenetilo. Glasba v vsakem obdobju doživlja preporode, vezane bodisi na družbeni bodisi na glasbeni razvoj. In tudi popevka, ravno tako kot vse druge zvrsti, gre v korak s časom. Bodisi z ritmičnimi ali harmonskimi prijemi, zanimivimi inštrumenti ... in to je zelo dobrodošlo.

Festivali so bili včasih eden boljših načinov promocije glasbenikov. Danes pa je na voljo toliko različnih kanalov, predvsem tehnološki razvoj je omogočil, da se lahko vsakdo promovira na najrazličnejše načine. Kaj torej še pomeni udeležba na nekem takem festivalu? 
Nuška: To je precej odvisno od glasbenika samega. Osebno se festivalov zelo rada udeležujem, ker mislim, da je tudi to način predstavitve določenega segmenta tvojega ustvarjanja. Festivali so krasna priložnost tako za že etablirane pevce, da prikažejo svoj razvoj, mogoče novo žanrsko usmeritev, kot za tiste, ki še niso stali na velikem odru, da z dovolj kvalitetno skladbo pridejo zraven in se na ta način pokažejo publiki. Tekmovanje v glasbi je sicer precej nehvaležno, a ljudi festivali še vedno zanimajo in ta možnost, da se ustrezno predstaviš občinstvu, se mi zdi zelo pozitivna.

Mario: S televizijskega vidika so festivali seveda izum prejšnjega stoletja, hočeš nočeš so malo retro. Pa saj sem tudi jaz že iz prejšnjega stoletja. (smeh) Ampak kot je dejala Nuška, so to ponavadi zelo dobro organizirane reči in vsak izvajalec na festivalu pokaže najboljše, kar zmore. Od glasbe do performansa. To se na odru seveda vidi in zame, ki imam rad televizijo, so festivali vedno neke vrste poslastica. Pa naj bo to Popevka, MMS ali Ema. Hkrati je tu še element tekmovanja, kar pripomore k napetosti in zanimivosti. Je pa festival seveda samo eden od načinov, kako priti do ljudi.

Ko ste že ravno našteli nekaj najbolj izpostavljenih festivalov v Sloveniji – udeležba na katerem glasbeniku dandanes prinese največ prepoznavnosti, se mu najbolj izplača?
Nuška: Gotovo različne festivale spremljajo različni segmenti občinstva. V smislu tega, da te ljudje prepoznavajo na cesti in da narediš malo večji vtis, se morda najbolj »izplača« Ema, ki jo še vedno spremlja ogromno ljudi, ker se tudi zanimajo za Evrosong. Toda nič od tega ti ne zagotavlja kariere. Tvoje delo je tisto, kar mora biti v ospredju, in zdi se mi, da ti noben festival ne more prinesti toliko, kot ti tvoje delo oziroma vztrajnost.

Mario: Res gre za različne publike in odzive, količina dela pa je po mojem mnenju enaka. Nuška, ki je nastopala na vseh treh festivalih, lahko najbolje pove, kakšne so posledice – nekje dobiš posnetek z revijskim orkestrom, drugje te več vrtijo na YouTubu ... Mislim, da ima vsak festival svoj značaj, da je vsak posebno doživetje. Popevka pa ima tu gotovo najdaljšo tradicijo in za sabo tudi največje »breme« večnih uspešnic.

Nuška, izkušenj s festivali imate res veliko, kot voditeljica pa se boste preizkusili prvič, in to še ob boku tako legendarnega televizijca, kot je Mario. Je zaradi tega pritisk večji, kot če bi na odru stali sami?
Nuška: V bistvu hvala bogu, da imam zraven sebe Maria, sama se take zadeve niti slučajno ne bi lotila. (smeh) Ko sem dobila vabilo, sem bila čisto šokirana. A hkrati se mi je zdel to velik izziv in priložnost, da doživim popevko, ki jo imam tako rada, še z druge plati. Seveda vseskozi v varnih rokah sovoditelja. Prva stvar, ki sem jo Mariu povedala, je bila, da če bom prehitro govorila, naj me ustavi, ker kadar sem živčna, nevede kar pospešim govor. (smeh)

Mario: Ne bojim se, da bi prehitro govorila, ker se bova dogovorila za razne telesne signale in bo na mojem obrazu videla, kdaj je treba upočasniti. (smeh) Tudi sicer bova imela dovolj časa za vaje. Vem, da je Nuška prava izbira, ker je neizmerno delavna, profesionalna, inteligentna, odgovorna; in vse to, kar ima v sebi, bo prinesla tudi na oder popevke.

Nuška Drašček

Revija Vklop

Kaj po vajinem mnenju naredi dobrega voditelja?
Mario: Poklic voditelja je pogosto podcenjen, glede na to, da je na voljo toliko oddaj in da velja prepričanje, da lahko to počne vsakdo. Ampak pustimo to: verjeti moraš v stvar, ki jo delaš, jo imeti rad in zanjo živeti. Seveda so pomembne tudi določene predispozicije, kot je prezenca, pa jezikovna kultura, moraš biti bister, razmišljati s svojo glavo. In ko se proces začne, se mu moraš prepustiti, uživati ter pustiti strahove in dvome za sabo. Kajti ljudi, ki dvomijo o tebi, je zmeraj dovolj, še preveč. Čez to se moraš naučiti stopiti in iti po sredini tega toka, odmisliti je treba številne »motnje«, ki se pojavljajo na poti. Dobro se moraš počutiti tudi med ljudmi, s katerimi delaš, in povedati, če ti kaj ni všeč. Nič te ne sme motiti, na oder moraš iti sproščen in se veseliti, da boš nekaj povedal, komaj čakati, da ljudje to vidijo – ker tudi ti komaj čakaš. Samo na takšen način lahko tvoj entuziazem začutijo tudi gledalci.

Nuška: Popolnoma enako je v pevskem poklicu. Sicer pa kot gledalka lahko povem, da je tisto, kar me pritegne na voditeljih, v prvi vrsti iskrenost. Ljudje to vedno začutimo. Poleg tega pa neka taka umirjena energija. V smislu: obvladam svoje delo, ampak do njega čutim tako strast, da sem poln energije. Da znaš s tem ljudi pritegniti pred zaslone, da rečejo – čakaj, zdajle bi si pa šel en sendvič naredit, ampak ne morem, gledam. (smeh)

Se vama je že kdaj zgodilo, da sta izgubila vero vase in v to, kar počneta?
Nuška: Pri meni je šlo za dokaj »normalen« razvoj – v nekem obdobju malo podvomiš o sebi, pa ti je malo nerodno, mogoče tvoje petje (še) ni dovolj dobro, ljudem ne bo všeč in tako dalje. Tisoč in ena stvar ti gre skozi glavo. Ampak s treningom, nastopi, dodatnim izobraževanjem pridobiš samozavest. Slednjič ugotoviš: karkoli se mi bo zgodilo, bom sposobna odreagirati in to urediti. Vsi smo samo ljudje. Najlepše pa je, ko ti uspe preusmeriti fokus s tistega enega ali treh, ki jim ne boš nikoli všeč, na tiste – ki jih je bistveno več – ki si jim pa všeč, in jim nekaj daš vsakič, ko prideš na oder.

Mario: Res je, so ljudje, ki jim ne moreš ugoditi. In na to je treba pozabiti – ali pa nehati delati. V teh petindvajsetih letih sicer nikoli nisem popolnoma izgubil samega sebe ali imel tako hudih kriznih obdobij, da ne bi hotel pred kamero ali kaj podobnega. Ampak ves čas se sprašujem, ali bi lahko delal še boljše. Nisem pa hkrati tako razdiralen ali samodestruktiven, da bi se onemogočil. Vedno sem našel moč in šel naprej. Človek pa seveda s kilometrino in izkušnjami tudi bolje ve, kako reagirati na nepredvidene reči, zaveš se svojih omejitev in se razvijaš znotraj teh okvirov.

Zdi se mi, da sta oba predana bolj tradicionalnim načinom dela, kot da bi hotela hitre rezultate, kar pa je preferenca sodobne medijske scene. Kako komentirata današnji tempo?
Nuška: Ljudje pozabljajo, da ne petje ne voditeljstvo ni hobi, ampak poklic. Torej to pomeni, da se tega ne loti, če to ni tisto, kar te izpolnjuje. In ne smeš misliti, da je prepoznavnost glavna. Tu merim predvsem na mlade, ki se jim zdi fino – češ, zdaj bom pa prepoznaven. Prepoznavnost ni in ne sme biti tvoj glavni cilj. To je posledica, ne vzrok, da ti nekaj delaš. In to se mi zdi tudi pravi recept za daljše življenje na sceni oziroma ustvarjalno življenje na splošno.

Mario: Seveda imajo mladi pevci oziroma voditelji svoje poti do gledalcev ali poslušalcev. Nikoli ne bom imel svojega kanala na YouTubu ali snemal viralnih štosov, to se mi ne ljubi niti mi ni treba. Ampak vsak ima svojo pot. Jaz sem hvala bogu kariero začel še v zlatih časih, ko ti ni bilo treba čez noč pokazati vsega, ampak si se lahko gradil počasi. Takrat smo bili edina televizija, prav tako ni bilo toliko oddaj, konkurence, spletnih portalov, Facebooka in neštetih revij. Imel sem čas, da sem pognal korenine. Morda imajo mlade generacije občutek, da tega časa nimajo, zato hočejo vse, in to takoj. To pa najbrž ne gre, vsaj ne na dolgi rok, tako da so verjetno razočaranja zelo velika.

Ko bo popevka za vama in se bosta utegnila malo spočiti – kakšna bo vajina jesen?
Nuška: Po popevki bom kak teden doma, potem pa takoj hitim v Nemčijo na predstave Pepelke. Čakajo me tudi predstave v ljubljanski Operi, imam seveda še koncerte, tako da mi nikoli ni dolgčas. Dan ima včasih kar premalo ur ali pa vsaj leto premalo dni.

Mario: Jaz pa takoj po popevki začnem – oziroma sem že začel – delati na novi oddaji, ki mi je bila zaupana oziroma sem si jo izbral. Ampak pot do nje je še dolga, za zdaj ne morem še nič povedati. To so zelo težke in zahtevne reči, posebej ko ni denarja. Tako da se bom moral kmalu spet potruditi pred kamerami in upam, da mi bo po dolgem času to izziv. Vsekakor si želim delati nekaj, česar doslej še nisem.