Dnevnik: Darja Groznik doživela šok zaradi plače
V nedeljo, 15. aprila, je osrednja informativna oddaja Televizije Slovenija, Dnevnik, praznovala 50 let.
»Dobra, predvsem pa verodostojna novica bo preživela. V medijskem prostoru, ki je preplavljen z medijskimi novicami in namigovanji, je kredibilna informacija, ki jo morajo ljudje dobiti, ključna. To bo ostalo in za tem stojimo naslednjih 50 let,« pove urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič.
»Pred 50 leti se je začel podvig – večerna informativna televizijska oddaja v slovenščini, Dnevnik,« ob srečanju nekdanjih in aktivnih sodelavcev Dnevnika pove urednica Manica Janežič Ambrožič. 15. aprila 1968 ob 20. uri sta iz studia TV Ljubljana gledalce prvega slovenskega Dnevnika pozdravila napovedovalca Marija Velkavrh in Vili Vodopivec, vremensko napoved pa je gledalcem posredoval Pavle Jakopič. Prvi Dnevnik so ustvarili še urednik Marko Rožman, redaktor Tugo Klasinc, odgovorni urednik Vid Štempihar in realizator Emil Rižnar.
Dnevnik TVS se je v letih poročanja zapisal v srca gledalcev, mogoče pustil in še vedno pušča največjo sled na plečih starejše generacije, a dejstvo je, da se je njegova priljubljenost ohranila do danes. Prihodnjo nedeljo bo na sporedu že 18.265. Dnevnik. Voditelj oddaje bo Dejan Ladika; te dni Dnevnik sicer vodijo še Ivo Kores, Elen Batista Štader in Manica Janežič Ambrožič.
Nacionalni medij na prepihu
Oddaja je zamenjala leta in desetletja, nekaj uvodov, scen, dve državi, gledalci so prihajali in odhajali, kar še vedno počnejo. Ura, ob kateri se oddaja prične, se je zamenjala vsaj trikrat. Menjajo se računalniški sistemi, ki postajajo uporabni, a vse bolj zahtevni, krepijo se produkcijske možnosti, oddaja pa ostaja. »Dnevnik naše televizije je ena od slovenskih ustanov. Je oddaja, ki meri utrip te dežele, države in ljudi, ki tukaj živijo. Je oddaja, ki bolj kot katerakoli druga v Sloveniji seže v vsa velemesta sveta in najmanjše slovenske vasi,« pove Manica Janežič Ambrožič in kritično doda: »Slovenski medijski prostor je danes prepoln konkurenčne televizijske ponudbe in javni, nacionalni medij je na prepihu. Niso vse odločitve in oddaje dobre, a zdi se, da v slovenskem prostoru pohvala težje zdrsne z jezika in peresa kot kritika.«
Manica Dnevnik vodi od leta 1997: »Veliko dni je bilo takšnih, ko smo si po oddaji skočili v objem. Naredili smo zelo dobre oddaje. Ekipni duh je zelo pomemben. Ko je Dnevnik uspešen in se zloži kot sestavljanka, je občutek dragocen, neprecenljiv. To bom kot urednica pogrešala, prvič v življenju sem namreč sama v pisarni.«
Tito in obisk v Mongoliji
Direktorica TVS Ljerka Bizilj pove, da je morala politika pred pol stoletja zagroziti vodstvu RTV-ja, da ga bo zamenjala, če nemudoma ne začne dnevnika v slovenščini. »Direktor televizije Dušan Fortič je pred sejo slovenske vlade izvedel, da ga bo Stane Kavčič, takratni predstavnik slovenskega izvršnega sveta, zamenjal, če ne bo slovenskega dnevnika. V dobrem tednu so nato naredili informativno oddajo.« Tako je 15. aprila 1968, dve minuti pred osmo, Olga Rems napovedala prvi Dnevnik in prebrala večerni spored. Natančno ob osmih se je na malih zaslonih pokazal črno-beli globus, ob njem pa napis RTV Ljubljana, TV Dnevnik 1. Pomembne novice so bile Titov obisk Mongolije, obisk romunske parlamentarne delegacije v Sloveniji, skupni let dveh sovjetskih satelitov, komemoracija na Zaloški cesti v počastitev dneva železničarjev, prispevek o jeseniški železarni in začetek delovanja nove pivovarne v Mariboru. Prvi Dnevnik je vseboval tudi vremensko napoved, v živi izvedbi Pavleta Jakopiča, ki je ostal »vremenko« še naslednjih osem let.
Informativno-politični medij
Pred tem prelomnim dnem se je predvajal beograjski dnevnik, slovenske novice so v Beograd potovale z vlakom. Bitka za slovenizacijo slovenske televizije je trajala deset let, od nastanka televizije, ki se je prvotno imenovala TV-služba Radia Ljubljana. Leta 1968 je postala televizija na Slovenskem nacionalni medij in v tistih časih, na pragu liberalizma, je politika seveda spoznala, da Kavčič na televiziji blesti in postaja priljubljen – televizija je tako postala tudi informativno-politični medij v sodobnem smislu. »Tudi gledalci, ki pogosto radi skočijo k bolj poljudnim novicam, natančno vedo, da ko gre zares, ko so težave, gledajo dnevnik nacionalne televizije. Nanjo se zanesejo, tu ne bo lažnih novic in jih ne sme biti,« sklene Biziljeva.
Janez Čuček: »Preveč je politike!«
Bili ste velik košček v mozaiku Dnevnika. Kako doživljate obletnico?
Z nostalgijo in s precej veselja, da sem imel možnost biti del te zgodbe. Novinarstvo je nasploh najlepša stvar na svetu. Pred tem sem 20 let delal pri časopisu Dnevnik, prišel na televizijo, kjer se mi je odprl nov svet, ampak oboje je zaokrožilo najlepši del mojega življenja. Včasih sem bil tako prevzet, da sem si rekel: za to, kar počnem, bi moral jaz plačati, ne pa da drugi plačajo mene.
Svoboda govora se je skozi leta spreminjala. Ste imeli proste roke pri »izpraševanju visoke gospode«?
Vsekakor. V resnici je bilo takrat več svobode kot danes. Če smo to »svobodo« prekršili, so bile posledice takšne, da je bilo naslednjič še več svobode – širili smo njeno območje. Danes lahko govoriš vse, kar želiš, pa se nič ne spremeni.
Če pogledamo današnji format oddaje: kaj pogrešate, kaj manjka?
Ne gre toliko za to, kaj manjka, ampak česa je preveč. Zagotovo je preveč politike – in to brez potrebe.
Branko Maksimovič: »Dnevnik sem vodil na tekaških smučeh.«
Bili ste velik del zgodbe, ki se piše že 50 let.
Obletnica mi je opomnik, da sem resnično star. (smeh)
Kako se obračate nazaj, kaj se je spremenilo?
Nostalgiki pravijo, da je bilo včasih lepše. Predvsem je bilo povsem jasno, kaj lahko in kaj ne. Bilo je nekaj stalnic, ki so bile nedotakljive: tovariš Tito, vodilna vloga partije, neuvrščenost, vloga JLA ... Če se tega nisi dotaknil, si lahko pisal in govoril, kar si želel. Danes lahko rečeš, kar hočeš, vendar to nič ne pomaga.
Plusi in minusi Dnevnika?
Oddaja je imela temno obdobje, ko je tekmovala s komercialnimi televizijami. Na prvo mesto so uvrščali umore, krvave zgodbe, prevelik poudarek je bil na gledanosti. Analize gledanosti so lahko pokopališče. Uredniki se morajo zavedati, kaj je pomembno in kaj morajo dati gledalcem, a tudi, kaj gledalce mora zanimati. Pri tem je seveda nujno, da so zelo nepristranski, da ne navijajo za nikogar. Treba je razgrniti celotno paleto stališč. Še posebno to velja za javno televizijo.
Vodenje, zgodba ali dogodek, ki vam pride najprej na misel?
Enkrat v karieri sem Dnevnik vodil zunaj studia. Bil sem na tekaških smučeh na Trnovskem maratonu. Na startu smo posneli začetek, na cilju pa odpoved. Na vmesnih postajah smo dodali napovednike. Bila je mirna nedelja, ko se ni nič dogajalo, zato smo si lahko to privoščili.
Darja Groznik: »Premiku ure smo nasprotovali.«
Kako gledate na svojo vlogo v zgodbi Dnevnika?
50 let Dnevnika je ogromen mozaik in en delček v tej zgodovini predstavljam sama. Vodila sem ga sicer kratek čas, med letoma 1992 in 1998. Prva stvar, ki mi pride na misel, je vojna na območju nekdanje Jugoslavije, intenzivno smo spremljali dogodke. Pa seveda Slovenija, ki se je takrat kot država postavljala na noge. Ljudje so si me zapomnili ravno po vodenju Dnevnika – televizija ima strašansko moč.
Kako ste se postavili po robu komercialni televiziji?
Spremljali smo nastajanje Pop TV in takoj je prišlo do pojava alternativnega dnevnika. Nismo vedeli, kaj nas čaka, niti nismo vedeli, da bomo izgubili primat, prvo mesto po gledanosti informativne oddaje. Prišlo je do premika ure, čemur smo številni nasprotovali. Ni dobro, da tekmujemo z njimi; nacionalna televizija se ni dobro pripravila in niti odzvala.
Kako naj Dnevnik obstane še naslednjih 50 let?
Prihajam z radia, ki obstaja že od začetka 20. stoletja. Ko je nastala televizija, so napovedovali konec radia, a se to ni zgodilo. S pojavom digitalnih knjig so napovedali propad tiskanih – niti to se ni zgodilo. Obstajajo informacijski kanali, verjetno informativne oddaje niso več prinašalci novic, ker to vlogo prevzema splet, ampak gojiti moramo raziskovalno novinarstvo, ki se ga ne da stresti iz rokava.
Ste bili kot voditeljica zadovoljni s plačo?
Ne. Šele leta pozneje sem izvedela, da sem imela kot ženska – med voditeljicami najbolj priljubljena – plačo novinarskega začetnika na televiziji. To je bilo nekaj, česar nikakor nisem mogla urediti. Pozneje sem dobila ponudbo za urednico Vala 202 in sem jo sprejela.
Novica v vaši karieri, ki vam pride najprej na misel?
Da so enote JLA podrle most v Mostarju. To je bila napačna informacija; pozneje se je razpletlo, da so most podrli Hrvati.
Pavle Jakopič: »Prični govoriti, pa da se ne boš zmotil!«
Kako se spominjate svojih začetkov napovedovanja vremena v Dnevniku?
Noter sem »padel« tik pred zdajci, opoldne, osem ur pred začetkom, ker se jim je nekaj zalomilo. Kot študent sem bil pomočnik v radijski režiji, bil sem pri roki in imel sem tečaj radijskega napovedovalca. Njihove zahteve so bile mladost, znanje govora in da še nikoli nisi bil na televiziji. Če napoveduješ vreme, dobiš neki »ugled«, zato nihče od novinarjev ni želel te vloge, saj so vedeli, da bodo »zapečateni« do smrti. Vse je bilo v živo, postavili so me pred kamero, označili na tleh, kje moram stati, postavili zemljevide in mi rekli: »Ko bo zagorela rdeča luč, prični govoriti, pa da se ne boš zmotil!«
Tako ste postali del ekipe ...
Najprej sem napovedoval vsak večer razen nedelje, pozneje pa sedem dni v tednu, dobrih osem let. Nato sem se naveličal. Bil sem redno zaposlen na radiu, zaradi otrok mi je bilo hudo, saj nismo mogli iti na noben izlet, pred šesto sem moral biti v studiu. Dobil sem zamenjavo, Andreja Šmuca, naučil sem ga, pričela sva se menjevati, potem pa sem počasi zapustil oddajo.
Kakšno je bilo razpoloženje v ekipi pred prvo informativno oddajo?
Šlo je za velik dogodek za Slovence, to je jasno. Kar na lepem smo prekinili z beograjskim dnevnikom in začeli s svojo oddajo. Takoj ko sem sprejel vodenje vremena, sem šel v lekarno iskat nekaj za pomiritev, za vsak primer.
Kateremu vremenu danes najbolj zaupate?
Gledam Dnevnik in Odmeve pa vreme spredaj in zadaj. Vsakič, ko gledam, se spomnim na svojih osem let.
